UPRS sodba I U 1245/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ prepovedal zavezanki (tožnici) v poslovnih prostorih A. d.o.o., PE …, oglaševanje tobačnih izdelkov blagovnih znamk G., W., PM., BH., M. in J. na reklamnih tablah, ki so nameščene neposredno nad policami s tobačnimi izdelki, ker ne gre za prodajalno tobačnih izdelkov, zato oglaševanje tobačnih izdelkov ni dovoljeno (1. točka izreka), da je rok za odstranitev v 1. točki navedenega reklamnega materiala in s tem izvršitev odločbe naslednji dan po prejemu te odločbe (2. točka izreka), da mora tožnica o odpravi nepravilnosti takoj obvestiti nadzorni organ (3. točka izreka), da če tožnica v postavljenem roku ne bo odstranila v 1. točki navedene reklame za tobačne izdelke, bo inšpekcijski organ odredil takojšnjo odstranitev oglasnega materiala na stroške tožnice (4. točka izreka), da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve odločbe (5. točka izreka) in da bo o morebitnih stroških izdan poseben sklep (6. točka izreka). V obrazložitvi je organ navedel, da je opravil inšpekcijski nadzor glede na 10. in 11. člen Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (v nadaljevanju ZOUTI) v poslovnih prostorih tožnice. Ugotovil je, da se v teh prostorih vrši trgovinska dejavnost. Prodajalna je razdeljena na več prodajnih segmentov, prodajajo se: kozmetični izdelki, živilski izdelki, igrače, galanterija, tekstilni izdelki, alkoholne in brezalkoholne pijače ter tobačni izdelki. Prodaja tobačnih izdelkov se vrši samopostrežno na prodajnem segmentu, kjer se nahajajo tobačni izdelki, in pri izhodu prodajalne pri blagajni, kjer izdajo tobačnih izdelkov izvede prodajalec. Na prodajnem segmentu tobačnih izdelkov se oglašujejo tobačni izdelki na reklamnih tablah, ki so neposredno nameščene nad policami s tobačnimi izdelki tam navedenih blagovnih znamk. Tožnica ni specializirana prodajalna tobačnih izdelkov v smislu 11. člena ZOUTI. Opisano reklamiranje je torej nedovoljeno oglaševanje, ker se izvaja v prodajalni, kjer oglaševanje tobačnih izdelkov ni dovoljeno v nobeni obliki. V zvezi s podano izjavo tožnice je organ še dodal, da je v tem primeru za opredelitev oglaševanja bistvenega pomena dejstvo, da se tobačni izdelki oglašujejo v prodajalni, kjer se poleg teh izdelkov prodajajo še drugi izdelki. Tako te prodajalne ni mogoče šteti kot izjeme po veljavnih predpisih. Prodajalna je trgovina na drobno z raznovrstnim blagom, ki ponuja raznoliko blago. Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbah, I Up 1115/2002, I Up 356/99, in Upravno sodišče v sodbah U 562/2005, U 588/2005.

2Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnice, zavrnil njene pritožbene navedbe in potrdil odločbo prvostopnega organa.

3Tožnica je v tožbi navedla, da je v postopku ves čas zagovarjala stališče, da gre v obravnavanem primeru za dovoljeno oglaševanje, ker njena prodajalna predstavlja specializirano prodajalno tobačnih izdelkov, v kateri od 3.845.323,52 EUR lanskega skupnega prometa na prodajo tobačnih izdelkov odpade 3.388.313,53 EUR, kar znaša 88,12 % in kar v postopku ni bilo sporno. Toženka očitno napačno tolmači pojem specializirane prodajalne tobačnih izdelkov. Tega pojma vsebinsko ne napolni na način, da bi bilo njene trditve mogoče sploh preizkusiti in da bi bilo tovrstno tolmačenje jasno in uporabno za vse primerljive pravne položaje, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Toženka zgolj na podlagi okoliščine, da tožnica v tej prodajalni ponuja še druge izdelke, zaključi, da ne gre za specializirano prodajalno tobačnih izdelkov, medtem ko je tožnica prepričana, da je edini relevanten in objektivno primerljiv kriterij pri presoji specialnosti prodajalne lahko le promet izdelkov oziroma delež posameznih vrst izdelkov v celotnem prometu. Sodna praksa sicer potrjuje, da ni vsaka trgovina, ki prodaja tobačne izdelke, prodajalna tobačnih izdelkov, a je hkrati že zavzela stališče (I Up 349/2002), da je prodajalna tobačnih izdelkov v smislu ZOUTI prodajalna, katere dejavnost predstavlja prodaja tobačnih izdelkov kot njen bistveni del. Tako je po prepričanju tožnice razumljivo, da se bistven del dejavnosti lahko meri (ugotavlja) le z upoštevanjem razmerja realiziranega prometa tobačnih izdelkov v primerjavi z ostalimi izdelki, ki se v trgovini prodajajo, druge okoliščine (npr. še tako spremenljivo, nestalno razmerje med številom tobačnih izdelkov in drugimi izdelki) pa ne morejo biti pravno relevantne. Predlagala je, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in naloži toženki povrnitev stroškov postopka.

4Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa poslala upravne spise.

5Tožba ni utemeljena.

6V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ali je prvostopni organ mogel izreči ukrep odstranitve reklamnega materiala za tam opredeljene tobačne izdelke v prodajalni tožnice po določbah ZOUTI.

7Organ je svojo odločitev obrazložil s sklicevanjem na 10. in 11. člen ZOUTI. V 10. členu ZOUTI je med drugim predpisana splošna prepoved vsakega neposrednega ali posrednega oglaševanja tobaka in tobačnih izdelkov. 11. člen istega zakona pa med drugim določa, da je oglaševanje tobaka in tobačnih izdelkov dovoljeno v obliki in podobi zaščitene blagovne znamke: - na zunanjih in notranjih izveskih prodajaln tobačnih izdelkov v skupni površini do 7 m2 (tretja alineja tega člena).

8Iz podatkov izpodbijane odločbe in upravnih spisov izhaja - in kar med strankama ni sporno -, da so bili v prodajalni tožnice, kjer je bil opravljen inšpekcijski nadzor, tobačni izdelki reklamirani z reklamnimi tablami, nameščenimi neposredno nad policami s tobačnimi izdelki. Sporno pa je, ali je šteti inšpicirano prodajalno tožnice za prodajalno tobačnih izdelkov v smislu tretje alineje 11. člena ZOUTI. Tožnica to stališče zagovarja, ker prihodki od prometa s tobačnimi izdelki predstavljajo 88,12 % celotnega prometa prodajalne.

9Tudi po presoji sodišča je bilo v upravnem postopku pravilno ugotovljeno, da je šlo za oglaševanje v nasprotju s citiranima določbama ZOUTI. Namen ZOUTI izhaja iz 1. člena zakona in je zmanjševanje (u)porabe tobačnih izdelkov ter preprečevanje njihovih škodljivih vplivov na zdravje ljudi. Zato je treba dovoljene izjeme pri reklamiranju tobaka in tobačnih izdelkov razlagati restriktivno. Prodajalna tobačnih izdelkov je lahko le specializirana prodajalna, v kateri se opravlja dejavnost trgovine na drobno s tobačnimi izdelki in ne vsaka prodajalna, v katerih se prodajajo tudi tobačni izdelki. Razlaga tožnice, da je glede na delež prihodka celotnega prometa prodajalne šteti, da gre za prodajalno s tobačnimi izdelki in s tem posledično za izjemo glede oglaševanja tobaka in tobačnih izdelkov po 11. členu ZOUTI, kar naj bi izhajalo tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, I Up 349/2002 z dne 16. 3. 2005, je po presoji sodišča napačna. ZOUTI ne dopušča širše razlage 11. člena, s katero bi se kakorkoli povečal obseg primerov, v katerih je dovoljeno reklamiranje tobaka in tobačnih izdelkov, zlasti ob upoštevanju namena sprejetja zakona. Delež prodaje tobačnih izdelkov glede na delež prodaje ostalih izdelkov tako nedvomno ne more predstavljati edinega pravno relevantnega kriterija, na podlagi katerega bi bila možna opredelitev ''specialnosti'' prodajalne – torej ali kot specializirane prodajalne s tobačnimi izdelki ali prodajalne z raznovrstnimi izdelki. Taka razlaga pa tudi ne izhaja iz sodbe, I Up 349/2002 z dne 16. 3. 2005, na katero tožnica opira svojo razlago. Vrhovno sodišče je sicer res navedlo, da je prodajalna tobačnih izdelkov lahko le taka, katere dejavnost predstavlja prodaja tobačnih izdelkov kot njen bistveni del (in na ta del se tožnica sklicuje), je pa tudi še navedlo, da če bi samo prodaja tobačnih izdelkov pomenila podlago za izključitev od prepovedi oglaševanja, bi prepoved (glede na to, za kakšno vrsto izdelkov gre, torej za izdelke široke porabe, in subjekte, ki imajo motiv za oglaševanje teh izdelkov – poleg proizvajalcev še prodajalci) skoraj v celoti zgrešila ravno tiste subjekte, na katere je naslovljena. Z razlago izjeme od prepovedi oglaševanja, kot jo ponuja tožeča stranka, bi bil po presoji pritožbenega sodišča izničen namen zakonodajalca, saj bi se za dovoljenost reklamiranja lahko potegovala vsaka trgovina ali gostinski obrat, ki prodajajo tobačne izdelke. Ob razlagi, ki jo v tem upravnem sporu ponuja tožnica, bi se tako lahko za dovoljenost reklamiranja potegovala vsaka prodajalna ali gostinski obrat, kjer bi delež prodaje tobačnih izdelkov presegel delež prodaje ostalih izdelkov, kar pa bi v določenih primerih lahko privedlo do absurdne situacije, ko bi se kot specializirana prodajalna s tobačnimi izdelki štela prodajalna z živilskimi izdelki široke potrošnje, ker bi - poleg pekovskih izdelkov, sadja, zelenjave, mleka in mlečnih izdelkov ter mesnih izdelkov - prodajala tudi tobačne izdelke, katerih delež od prodaje bi bil (glede na število prodanih izdelkov in predvsem ceno) večji od prodaje živilskih izdelkov. Enako stališče glede uporabe določbe ZOUTI, ki omejujejo reklamiranje tobačnih izdelkov, je sprejelo Vrhovno sodišče tudi v sodbi, I Up 1115/2002 z dne 9. 3. 2005.

10Sodišče pa zato tudi ne more sprejeti tožničinega ugovora, da ni možno preizkusiti trditve organa o ne-specializiranosti prodajalne, saj je organ tak zaključek sprejel na podlagi ugotovitev opravljenega nadzora, ki jih je v svoji obrazložitvi tudi natančno povzel, sledeč pri tem ustaljeni sodni praksi.

11Glede na povedano je sodišče tožbo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

12Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.