VSM sklep Cpg 519/93

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži končni odločbi.

Tožeča stranka je z izvršbo na podlagi verodostojne listine zahtevala od tožene stranke obračunane obresti v znesku 17.763,30 z zamudnimi obrestmi in stroški. Po ugovoru tožene stranke in opravljeni glavni obravnavi je sodišče prve stopnje razsodilo tako, da je vzdržalo sklep o izvršbi v celoti v veljavi in toženi stranki naložilo pravdne stroške.

Tožena stranka je v pravočasni pritožbi izpodbijala prvostopno sodbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, ki ga pritožnica vidi v tem, da prvostopno sodišče ni upoštevalo določila 122. člena ZOR o sočasni izpolnitvi, saj je tudi napačno štelo, da je obveznost iz izstavljenega računa nastala že 30.12.1992, čeprav je bilo delo opravljeno šele junija 1992. Sodišče druge stopnje je preizkusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.

Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ugotovilo kršitev procesnega zakona, s tem pa je pritožba utemeljena iz naslednjih razlogov: V tej zadevi gre za spor majhne vrednosti, kjer po členu 467/I ZPP ni dovoljena pritožba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, vendar se vse pritožbene navedbe ukvarjajo z vprašanjem, kdaj je bilo naročeno delo - obnova strelovoda, končano - to pa je pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pač pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so razlogi sodbe v nasprotju z vsebino listin v spisu. Prvostopno sodišče je vpogledalo račun za obnovo strelovoda št. 7065/91/188 z dne 13.12.1991, ki zajema pod točko 13 tudi meritev strelovoda. Tožena stranka je ves čas postopka navajala, da je tožeča stranka zaključila dela na obnovi strelovoda z meritvami v juniju 1992 - to izhaja tudi iz poročila o meritvah. Zato je v nasprotju s navedenimi podatki v spisu prvostopno sodišče štelo kot nesporno, da je obveznost nastala že 30.12.1992. V ponovnem postopku bo moralo sodišče v razlogih oceniti okoliščino, da so bile v računu, za katerega tožnica zaračunava zamudne obresti od 14.1.1992 do 12.2.1992 tudi meritve (opravljene v juniju 1992) in navesti zakaj šteje, da je bil naročnik del - toženka v plačilni zamudi.

Iz navedenih razlogov je pritožba tožene stranke neutemeljena. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 3.odst. 166. člena ZPP.