VSL sodba II Cpg 1500/2015

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 194,22 EUR pritožbenih stroškov v roku 8 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 57772/2014 z dne 5. 5. 2014 razveljavi tudi v I. in III. odstavku izreka in se tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka) ter da je tožeča stranka dolžna v roku 8 dni od prejema odločbe toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 162,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2Zoper citirano sodbo je iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložila pritožbo tožeča stranka ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Na pravilno vročeno pritožbo je tožena stranka odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne, sodbo sodišča prve stopnje potrdi, tožeči stranki pa v plačilo naloži tudi stroške tožene stranke, katere je ta imela v postopku s pritožbo.

4Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR(1) (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku(2), v nadaljevanju ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

5Pritožba ni utemeljena.

6V postopku v sporih majhne vrednosti (kakršen je tudi obravnavani) med drugim velja, da je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Skladno s prvim odstavkom 458. člena ZPP je namreč sodbo in sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, mogoče izpodbijati zgolj zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava - pritožbena razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter relativnih kršitev določb postopka sta v teh primerih torej izključena.

7Neizpodbojen dejanski stan v obravnavanem primeru predstavljajo torej naslednje ugotovitve sodišča prve stopnje:

- pravdni stranki sta sklenili pogodbo o organiziranju potovanja, s katero sta dogovorili, da bo tožeča stranka za toženo stranko organizirala potovanje (letalski prevoz in prenočišče) za skupino 6 oseb za obisk sejma CeBIT v Hannovru;

- tožeča stranka je toženi stranki izdala obvestilo o potovanju (B 6), na katerem je pod rubriko 'naslov nastanitve' navedeno „naslov nastanitve dobite na letališču pri našem vodniku z ostalimi dokumenti“;

- tožena stranka je šele na dan potovanja ugotovila, da so bile rezervacije nočitev opravljene pri različnih ponudnikih (zaradi česar naj bi bili udeleženci potovanja nastanjeni na različnih lokacijah);

- tožena stranka je nemudoma grajala nastanitev na različnih lokacijah ter hkrati tožeči stranki ponudila možnost, da zagotovi pravilno izpolnitev svoje obveznosti;

- temu tožeča stranka ni sledila, zaradi česar je tožena stranka v delu „prenočišča“ odstopila od pogodbe;

- izdano potrdilo (B 6) ne vsebuje navedbe kraja namestitve, tipa in kategorije namestitvenega objekta;

- tožena stranka se je na potovanje prijavila 5 dni pred odhodom;

- tožeči stranki je bilo pri sklepanju pogodbe znano, da tožena stranka njene storitve potrebuje zaradi želje zaključene skupine po obisku sejma v Hannovru.

8Citirana dejstva je sodišče prve stopnje izpostavilo v okviru presoje spornega vprašanja, ali je imela tožena stranka opravičljiv razlog za odstop od pogodbe. Pri tem se je v zvezi z obveznostmi tožeče stranke, na katere je - zaradi njihove neizpolnitve - vezalo razlog za odstop, sklicevalo na posebno ureditev pogodbe o organiziranju potovanja (883. in 884. člen Obligacijskega zakonika(3), v nadaljevanju OZ), v zvezi s samim odstopom pa na splošne določbe OZ o prenehanju pogodbe zaradi neizpolnitve (104. in 111. člen OZ).

9Predstavljeno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno. OZ pravico potnika, da odstopi od pogodbe, sicer res ureja (tudi) v 901. členu (v katerem je določeno, da sme potnik v vsakem trenutku popolnoma ali delno odstopiti od pogodbe) in različne posledice veže na (ne)opravičljivost razlogov za odstop, vendar pa ta določba (v nasprotju z zatrjevanji pritožnice) v obravnavanem primeru po presoji pritožbenega sodišča ni uporabljiva. Predvideva namreč zgolj situacije, v katerih je razlog za odstop na strani potnika.

10Tožena stranka pa je svoj delni odstop (ki med pravdnima strankama ni sporen) v obravnavani zadevi utemeljevala z navedbami, da je tožeča stranka ni nikoli obvestila o tem, da bodo udeleženci potovanja bivali v različnih nastanitvenih objektih, da se je s tem, da so bile rezervacije nočitev opravljane pri različnih ponudnikih, seznanila šele na dan potovanja (10. 3. 2014), da je zaradi ugotovljene nepravilnosti storitev grajala takoj ob začetku potovanja ter tožeči stranki dala možnost, da zagotovi pravilno izvedbo storitve ter da je iz razloga, ker ji je bilo zagotovljeno, da možnosti, da bi vsi udeleženci spali v istih prenočitvenih kapacitetah, ni, delno odstopila od pogodbe. K temu je dodala še, da v primeru, ko bi bila o dejstvu, da udeleženci potovanja ne bodo bivali v istem objektu, pravočasno obveščena, na ponudbo tožeče stranke nikoli ne bi pristala, da pa res ni nikoli izrecno zahtevala, da naj bo vseh 6 udeležencev potovanja nameščenih v istem objektu (saj niti pomislila ni, da bi bilo lahko kako drugače).

11Zatrjevala je torej, da je bil razlog za delni odstop od pogodbe (tj. v delu prenočitev) na strani organizatorja potovanja (ker je ni obvestil o tem, da bodo udeleženci potovanja bivali v različnih nastanitvenih objektih). Vprašanje je zato bilo, ali je tovrstno opozorilo spadalo v sklop obveznosti tožeče stranke.

12Organizator potovanja mora najkasneje ob sklenitvi pogodbe potniku izdati potrdilo o potovanju ali skleniti pogodbo v pisni obliki, ki vsebuje vse obvezne sestavine potrdila o potovanju (prvi odstavek 884. člena OZ). Potrdilo o potovanju mora vsebovati: kraj in dan izdaje, označbo in naslov organizatorja potovanja, ime potnika, kraj in dan začetka in konca potovanja; dneve bivanja, potrebne podatke o voznem redu, cenah in pogojih prevoza ter kakovosti prevoznih sredstev; potrebne podatke o bivanju z navedbo kraja namestitve, tipa in kategorije namestitvenega objekta, o številu obrokov (npr. polni penzion, polpenzion, zajtrk), natančen program potovanja ter podatke o drugih storitvah, ki so zajete v skupni ceni; ali je potrebno najmanjše število potnikov za izvedbo potovanja in rok za obvestilo potnika o morebitni odpovedi potovanja; skupno ceno za skupek storitev, predvidenih v pogodbi; pogoje pod katerimi lahko potnik zahteva razvezo pogodbe, rok za pritožbo in zahtevo za znižanje cene zaradi nekvalitetno ali nepopolno opravljenih storitev; potrebne podatke o mejnih in carinskih formalnostih, sanitarnih, denarnih in drugih upravnih predpisih oziroma druge podatke, za katere se šteje, da bi bilo koristno, če bi jih vsebovalo potrdilo (drugi odstavek 884. člena OZ).

13V obravnavanem primeru je skladno z ugotovitvami sodišča prve stopnje tožeča stranka toženi izdala obvestilo o potovanju. Pod rubriko 'naslov nastanitve' pa je bilo v njem navedeno le „naslov nastanitve dobite na letališču pri našem vodniku z ostalimi dokumenti“. Potrebni podatki o bivanju z navedbo kraja namestitve, tipa in kategorije namestitvenega objekta, kar sicer po citirani zakonski določbi drugega odstavka 884. člena OZ vsako potrdilo o potovanju mora vsebovati, so torej iz potrdila izostali.

14Takšna določba potrdila v zvezi z nastanitvijo (skupine šestih oseb) je po presoji pritožbenega sodišča nejasna do te mere, da jo je treba razlagati v korist potnika in mu slediti v navedbah, da če bi vedel, da bodo udeleženci potovanja nastanjeni na različnih lokacijah, na ponudbo tožeče stranke ne bi pristal. Tožeči stranki je bilo pri sklepanju pogodbe namreč znano, da tožena stranka njene storitve potrebuje za obisk sejma v Hannovru za skupino oseb, zaradi česar bi jo (torej toženo stranko) morala skladno z dolžno skrbnostjo že takrat opozoriti (da obstaja možnost), da potniki ne bodo nameščeni v istem objektu (pri čemer toženka sama zatrjuje, da bi pristala tudi na zasebne sobe, v kolikor bi bile te v istem objektu - list. št. 38), ne pa da ji je v delu nastanitve izdala nepopolno potrdilo. Ker je šlo za skupino oseb, pa je tožena stranka utemeljeno pričakovala, da bodo te nastanjene v istem nastanitvenem objektu. Če nastanitev za 6 ljudi v istem objektu ni bila mogoča (kot zatrjuje tožeča stranka), bi jo tožnica torej morala na to opozoriti. In ker te svoje obveznosti ni izpolnila oziroma po pozivu tožene stranke na dan potovanja (ko je ugotovila, da so bile rezervacije nočitev opravljene pri različnih ponudnikih) ni zagotovila pravilne izpolnitve, je tožena stranka v tem delu od pogodbe utemeljeno odstopila. Razlogi za odstop od pogodbe so bili v danem primeru torej na strani tožeče stranke. Njen zahtevek iz predmetne pravde je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zato neutemeljen.

15Na predhodno obrazloženo pa v nasprotju z zatrjevanji pritožnice ne vpliva dejstvo, da obstoj in veljavnost pogodbe o organiziranju potovanja nista odvisna od potrdila o potovanju in od njegove vsebine. Je pa potrdilo eden izmed dokazov o vsebini sklenjene pogodbe. Potrdilo o potovanju tako res nima konstitutivnega pomena, saj pogodba nastane že s sporazumom strank. Pogodba zato velja ne le v primeru, če ni izdano potrdilo, temveč tudi, če organizator potovanja (v primeru ko potrdilo ni izdano) ne sklene pisne pogodbe ali pa jo sklene, pa nima vseh sestavin potrdila o potovanju(4). Vendar za obravnavani spor to ni relevantno. Bistvo zadeve ni v odgovoru na vprašanje, ali je pogodba o organiziranju potovanja veljavna, temveč v rešitvi spora o tem, ali je tožena stranka od tovrstne pogodbe utemeljeno odstopila oziroma kakšne so posledice njenega odstopa. In ugotovljeno je bilo, da je zaradi opustitve dolžnosti obveščanja o okoliščini, da potniki ne bodo nameščeni v isti namestitveni objekt (potrdilo podatkov o namestitvi namreč ni vsebovalo), o takšnem utemeljenem odstopu mogoče govoriti. Tožeča stranka namreč toženi stranki ni podala informacij glede nastanitve potnikov, na podlagi katerih bi se lahko že pred sklenitvijo pogodbe odločila, da v pogodbeno razmerje s tožnico ne bo vstopila, pri čemer pa je utemeljeno pričakovala, da bodo udeleženci potovanja kot skupina potnikov nastanjeni v zasebnih sobah v istem objektu.

16Tožeča stranka končno sodišču prve stopnje očita še, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj je celotni zahtevek tožeče stranke zavrnjen po višini. Tudi v tem delu je njena pritožba neutemeljena. Tožena stranka je namreč pojasnila, da se je zato, ker niti iz računa niti iz pogodbe ni bilo razvidno, koliko naj bi stale nočitve in koliko letalske karte, odločila, da plača višjega od dveh izdanih računov, nižjega pa ne, saj ni koristila storitev namestitve za udeležence potovanja, ampak jih je organizirala in plačala sama. Tožeča stranka na te trditve ni konkretizirano odgovorila niti ni trdila, da je bila vrednost opravljenih storitev (brez prenočišča) višja od zneska, ki ga je tožena stranka plačala. Zato se sodišču prve stopnje z višino tožbenega zahtevka ni bilo treba posebej ukvarjati.

17S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Te so se izkazale za neutemeljene. V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Mora pa toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Te ji je pritožbeno sodišče odmerilo v višini 194,22 EUR in vključujejo nagrado za postopek v višini 139,20 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT) ter 22 % DDV na odvetniške stroške (tar. št. 6007 ZOdvT).

19Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti pritožbene stroške v roku 8 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

-------------

Op. št. (1): Tožeča stranka zahtevka plačilo storitev po pogodbi o organiziranju potovanja, in sicer v znesku 1.747,00 EUR.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 – ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14 in 48/15 - odl. US.

Op. št. (3): Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo.

Op. št. (4): J. Markič v: Obligacijski zakonik (posebni del) s komentarjem, 4. knjiga, str.: 722.