VSRS sodba in sklep VIII Ips 90/2016

Revizija se zavrne.

1Tožnica je v predmetnem sporu s tožbo zaradi molka organa z dne 3. 6. 2014 zahtevala, da se ji prizna štipendija za študijsko leto 2012/2013 v višini 190 EUR mesečno, ki jo mora tožena stranka izplačati za posamezne mesece, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti do plačila. Tožena stranka je 15. 5. 2014 izdala odločbo o odmeri štipendije za študijsko leto 2012/2013, zato je tožnica 13. 6. 2014 vložila še eno tožbo in zahtevala odpravo te odločbe. Sodišče prve stopnje je obe zadevi združilo in odločbo tožene stranke z dne 15. 5. 2014 odpravilo, slednji pa naložilo, da po pristojnem organu izda odločbo o višini državne štipendije za študijsko leto 2012/2013 in odločbo o drugih pravicah iz javnih sredstev v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Tožbo z dne 3. 6. 2014 je s sklepom zavrglo, ker je tožnica zahtevo za izdajo odločbe pri toženi stranki vložila še pred potekom 30-dnevnega roka, zaradi česar je bila tožba preuranjena.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče s pravnomočno sodbo III Ps 3522/2013 z dne 25. 3. 2013 enkrat že odpravilo odločbo tožene stranke, tožnici priznalo pravico do državne štipendije za šolsko leto 2012/2013 in toženi stranki naložilo izdajo odločbe o odmeri in višini štipendije, zaradi česar naj bi bilo z odločitvijo v tem sporu kršeno načelo ne bis in idem in podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (2) (v nadaljevanju ZDSS-1). Sodbo sodišča prve stopnje bi bilo treba zato delno razveljaviti, saj je tožnica že pred predmetnim socialnim sporom razpolagala s pravnomočno sodbo, ki je toženi stranki nalagala izdajo odločbe o višini in odmeri državne štipendije za študijsko leto 2012/2013. Sodišče naj bi zmotno zavrglo tožbo z dne 3. 6. 2014, saj ta ni bila preuranjena. Sodba III Ps 3522/2013 z dne 25. 3. 2013 naj bi postala pravnomočna na dan odločitve revizijskega sodišča, to je 24. 3. 2014. Tožena stranka bi morala v 30 dneh po pravnomočnosti izdati odločbo o višini državne štipendije, česar pa ni storila. Toženi stranki je bila revizijska odločba vročena 7. 4. 2014 in je imela 17 dni časa za izpolnitev obveznosti po pravnomočni odločbi. Stališče nižjih sodišč, da rok za prostovoljno izpolnitev teče šele od vročitve revizijske odločbe dalje, naj bi bilo materialnopravno zmotno. Takšno ravnanje sodišč naj ne bi pomenilo samo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, pač pa tudi sodbo presenečenja in posledično poseg v tožničino pravico do izjavljanja, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

4Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

5Revizija ni utemeljena.

6Revizijsko sodišče v zvezi z vprašanjem datuma pravnomočnosti in datuma, od katerega teče rok za izpolnitev, soglaša s stališčem sodišča druge stopnje. Sodba III Ps 3522/2013 z dne 25. 3. 2013 je postala pravnomočna dne 24. 3. 2014, ko je revizijsko sodišče, po spremembi drugostopenjske odločbe, potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. Vendar pa s tem dnem ni začel teči tudi rok za izpolnitev, za kar se zmotno zavzema tožnica. V drugem odstavku 82. člena ZDSS-1 je res navedeno, da mora tožena stranka izdati nov upravni akt najkasneje v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe, vendar pa je treba to določbo razlagati skupaj z drugim odstavkom 320. člena ZPP, ki določa, da ima sodba nasproti strankam učinek šele od dneva, ko jim je vročena. V konkretnem primeru pravnomočnost, ki je nastopila že 24. 3. 2014, za toženo stranko ni imela nobenega učinka, dokler ji sodna odločba ni bila vročena. Pravnomočnost je proti toženi stranki začela učinkovati šele z datumom vročitve (7. 4. 2014), zato je lahko šele od tega datuma dalje tekel 30-dnevni rok za izpolnitev, saj pred vročitvijo tožena stranka sodbe ni mogla izpolniti. Nižji sodišči sta zato pravilno ugotovili, da je tožnica toženo stranko prezgodaj pozvala k izpolnitvi, saj je to storila še pred iztekom 30-dnevnega roka, zato je tožbo z dne 3. 6. 2014 pravilno zavrglo kot preuranjeno.

7Prav tako je neutemeljen revizijski očitek, da je sodišče ravnalo v nasprotju z načelom ne bis in idem, ker naj bi bilo o isti stvari enkrat že pravnomočno odločeno. S sodbo III Ps 3522/2013 z dne 25. 3. 2013 sta bili odpravljeni odločbi tožene stranke z dne 15. 1. 2013 in 21. 9. 2012, v tem sporu pa je sodišče odločalo o odločbi tožene stranke z dne 15. 5. 2014. Sodišče je torej odločalo o različnih odločbah, pa tudi razlogi za odpravo odločb so bili različni. Zato je očitek, da je bilo dvakrat odločeno o stvari, neutemeljen.

8Glede na navedeno je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji.