VSRS Sodba I Up 184/2015

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

1Sodišče prve stopnje je na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi tožnikov zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-1022014/9 (1312-04) z dne 19. 2. 2015 tako, da je to odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi druge alineje 52. člena v povezavi s prvo alinejo 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) po združitvi upravnih zadev vseh treh tožnikov v en postopek v rednem postopku zavrnila njihove prošnje za priznanje mednarodne zaščite, ker je ugotovila, da ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

2Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da so tožbene navedbe v zvezi z zaključkom tožene stranke, da pri osebah, ki so tožnico napadle ob proslavljanju rojstnega dne njenega sina v začetku meseca februarja, ne gre za subjekt preganjanja v smislu 24. člena ZMZ, posplošene in ne konkretizirane, saj že iz same obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka v svoji obrazložitvi s svojimi preudarki logično in prepričljivo pojasnila razloge za zaključek, ki ga je v tej zvezi sprejela. Zato v tem delu sodišče zavrača

navedeni tožbeni očitek kot neutemeljen.

Pač pa se strinja s tožbenim očitkom, da izpodbijana odločba nima potrebne obrazložitve v delu, ki se nanaša na oba mladoletna prosilca, ki sta še majhna otroka v starosti 2 in 3 let. Izpodbijana odločba za njiju ne navaja kakršnekoli dejstvene podlage, ampak zgolj dejstva v zvezi z tožničinimi izjavami ob vložitvi prošnje in ustnem zaslišanju. Glede na navedeno obrazložitev izpodbijane odločbe, kar zadeva oba mladoletna tožnika, ni v skladu z določbami 2., 3. in 5. točke prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), razlogi izpodbijane odločbe pa so bistveno pomanjkljivi, zato je v predmetni zadevi prišlo tudi do kršitve pravice mladoletnih tožnikov do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije, ki je lahko učinkovita le, če organ, ki odloča, svojo obrazložitev poda konkretno ter dejansko stanje konkretno

presodi.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe bi morala izhajati povsem konkretna dejstva, ki so bila, kar zadeva mladoletna tožnika, odločilna za sprejeto odločitev, zlasti z vidika obveznosti oziroma dolžnosti tožene stranke kot državnega organa glede zagotavljanja spoštovanja največje otrokove koristi v skladu z določilom prvega odstavka 3. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah. Zato je podana

bistvena kršitev navedenih pravil postopka, posledično pa tudi nepravilno uporabljeno materialno pravo.

3Tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ki jo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava oziroma zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta in zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, navaja, da se s stališčem sodišča prve stopnje ne strinja in jih v celoti zavrača. Odločitev o tem, da se prošnje tožnikov obravnavajo skupaj, je tožena stranka sprejela na podlagi dejstva, da sta mladoletna tožnika še zelo majhna, stara dve in tri leta, ter da sta skupaj s svojo materjo prišla v Republiko Slovenijo. Tožnica je podala prošnjo za mednarodno zaščito tako zase kot tudi za svoja mladoletna sinova. Iz prošenj nedvoumno izhaja, da je razloge za vložitev prošnje navedla le tožnica, za sinova, torej mladoletna tožnika, pa je navedla le, da uveljavljata iste razloge kot ona sama. Posebne obrazložitve glede mladoletnih tožnikov pa v izpodbijani odločbi ne more biti ravno zaradi tega, ker se njuni razlogi v celoti navezujejo na razloge, ki jih je v postopku uveljavljala njuna mama. Ne more slediti obrazložitvi sodišča prve stopnje, da naj bi bilo kršeno načelo otrokovih največjih koristi, ker je ne razume, sprejeta odločitev pa v ničemer ne odstopa od dosedanje prakse, saj mladoletna tožnika svojih razlogov nista imela. Prav tako ne razume, kaj je sodišče prve stopnje mislilo s tem, da bi morala mladoletna tožnika imeti posebno varstvo in položaj med obravnavanjem njunih prošenj, saj mladoletnima tožnikoma varstvo in vso potrebno skrb zagotavlja njuna mama. Poudarja, da prošenj mladoletnih tožnikov ni bilo mogoče obravnavati drugače kot skupaj s prošnjo njune matere in da otroci, ne glede na njihovo starost, v tem konkretnem primeru pa še posebej, vedno delijo usodo svojih staršev, ki so, kot v primeru prve tožnice, odgovorni za skrb, vzgojo in dobrobit svojih otrok. Navedeno pa po mnenju tožene stranke pomeni tudi spoštovanje največje otrokove koristi. Iz napotila sodišča prve stopnje, da mora proučiti, ali izvorna država mladoletnima tožnikoma glede na njune specifične osebne okoliščine lahko zagotovi učinkovito zaščito v smislu absolutne prepovedi mučenja (3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah ), ne more ugotoviti, katere naj bi bile tiste specifične osebne okoliščine mladoletnih tožnikov, ki bi narekovale, da bi pri presojanju upravičenosti do subsidiarne zaščite odločilo drugače kot v primeru njune matere. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi tako, da se izpodbijana sodba odpravi, tožba zoper njeno odločbo pa zavrne, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Tožniki na pritožbo niso odgovorili.

5Pritožba ni utemeljena.

6Po prvem odstavku 2. člena ZMZ pomeni mednarodna zaščita status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo (drugi odstavek 2. člena ZMZ). Status subsidiarne oblike zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona (tretji odstavek 2. člena ZMZ).

7Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tožene stranke in kot jo povzema sodišče prve stopnje med drugim izhaja, da je tožena stranka na podlagi tožničinih izjav ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru, kot tudi na podlagi predloženih osebnih dokumentov (tožničinega potnega lista, v katerem sta vpisana tudi oba njena mladoletna sinova, in njenega vozniškega dovoljenja), ugotovila, da so vsi tožniki državljani Ukrajine. Za tožnico, ki ima univerzitetno izobrazbo, je bila v postopku ugotovljena splošna verodostojnost, po njeni izjavi pa se je njena izven-zakonska skupnost z očetom obeh njenih mladoletnih sinov končala v letu 2013, kar je tudi razlog, da imata njena otroka kot svoj priimek zapisan njen priimek, ker z očetom svojih otrok ni bila poročena, vendar imata oba sinova še vedno stike s svojim očetom. V Ukrajini še vedno živi tudi njena mama, medtem ko tožničina sestra živi v Sloveniji v kraju ... Po nasvetu svoje sestre je, ko so se začeli nemiri, iz rojstnega mesta Herson, kjer je živela vse do 24. 3. 2013, z veljavnim vizumom z otrokoma pripotovala v Slovenijo preko Kijeva in Budimpešte. Povod za odhod tožnikov iz izvorne države je bil predvsem nasilen dogodek, ki mu je bila priča prva tožnica, ko je z družino proslavljala rojstni dan (9. 2. 2014) v centru mesta, kamor so se tedaj z več avtomobili pripeljali nasilneži ter z železnimi in lesenimi palicami napadli mimoidoče. Tudi tožnico je zadel udarec s kovinsko palico v trenutku, ko je s telefonom želela fotografirati sina. V mestu Herson so tedaj, ko se je zgodil opisani incident, bili še številni drugi incidenti in provokacije, njo samo pa je morda zaradi njene dolgoletne službe v zaporu s strožjim režimom v mestu Herson njen napadalec prepoznal, ker bi lahko bil eden izmed bivših zapornikov. Na cestah je bilo tedaj mogoče opaziti tudi veliko število vojaških tovornjakov in vojaške tehnike, razglašena pa je bila tudi policijska ura, zato tedaj otrok sploh ni vozila v vrtec. Ni razmišljala, da bi se preselila kam drugam v Ukrajini, saj si ne bi mogla najti zaposlitve, niti ne bi dobila socialne pomoči, otroka pa ne prostora v vrtcu, ker v zahodnem delu Ukrajine ne sprejemajo prišlekov iz vzhodnega dela Ukrajine, saj jih imajo za provokatorje in separatiste, ker govorijo rusko. Tudi sama tožnica zelo slabo govori ukrajinski jezik, z močnim ruskim naglasom. Če bi se morala vrniti v Ukrajino, se boji splošne situacije in meni, da bi jo ubili.

8Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je obrazložitev

tožene stranke, kar zadeva mladoletnih tožnikov, deloma pomanjkljiva. Vendar

tožena stranka v izpodbijani odločbi uvodoma navaja, da je prošnje tožnikov združila v en sam postopek, ker se te nanašajo na isto ali podobno dejansko stanje (130. člen ZUP) in da mladoletna tožnika v prošnjah za mednarodno zaščito, ki ju je vložila njuna mama kot zakonita zastopnica (drugi odstavek 42. člena ZMZ), uveljavljata enake razloge, kot jih je ta navedla v svoji prošnji za mednarodno zaščito. Iz navedenega izhaja, da je tožena stranka, glede na to, da mladoletna tožnika oziroma njuna mama kot zakonita zastopnica niso v postopku do izdaje izpodbijane odločbe za njiju navajali nobenih posebnih oziroma specifičnih dejstev in okoliščin, pravilno v izpodbijani odločbi navajala in se opredeljevala le do tistih razlogov, ki jih je kot dejanja preganjanja kot skupna zatrjevala tožnica zase in kot zakonita zastopnica mladoletnih tožnikov za mladoletna tožnika. Tožena stranka pa je tudi v sklepnih ugotovitvah za mladoletna tožnika ugotavljala, kot je to tudi izrecno izpostavilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi že sodišče prve stopnje, „da ker prosilka in njuna mladoletna prosilca v Hersonu niso preganjani in jim tudi ne grozi resna škoda, ni bilo potrebe, da bi se v nadaljevanju odločbe preučila tudi možnost notranje razselitve“ in „da je bilo treba prošnjo prosilke in njenih mladoletnih otrok zavrniti“.

9Čeprav se Vrhovno sodišče sicer ne strinja s kategoričnem in izključujočim stališčem tožene stranke, „da mladoletni otroci vedno delijo usodo svojih staršev“, saj so mogoči primeri, da so razlogi preganjanja izključno na strani mladoletnih otrok kot tudi drugi razlogi in okoliščine za priznanje mednarodne zaščite, pa ne glede na navedeno meni, da iz v prejšnji točki navedenih dejstev ter iz podatkov upravnega in sodnega sodnega spisa ter drugih okoliščin obravnavane zadeve, kršitve določb ZUP, ki jih izpodbijani odločbi očita sodišče prve stopnje, v delu, ki se nanaša na status begunca, niso podane. Zato meni, da je mogoče izpodbijano odločbo v tem delu preizkusiti tudi kolikor se ta nanaša na oba mladoletna tožnika in jima tako tudi ni bila kršena pravica do pravnega sredstva. Prav tako pa toženi stranki ni mogoče očitati, da v postopku do izdaje izpodbijane odločbe mladoletna tožnika (v spremstvu svoje mame kot zakonite zastopnice) nista bila deležna posebnega varstva in položaja.

10Pač pa tožena stranka v okviru preučitve izpolnjevanja pogojev za priznanje subsidiarne zaščite tudi v zvezi s tožnico kot tudi za oba tožnika pri obrazložitvi svoje odločbe ni v ničemer presojala oziroma se opredelila do dejstva, da ima tožnica dva mladoletna otroka, in v tem okviru njenega položaja in s tem tudi položaja mladoletnih tožnikov oziroma družine kot celote. Zato tožniki v tožbi utemeljeno opozarjajo, da je tožena stranka (vsaj glede na obrazložitev izpodbijane odločbe) povsem spregledala, da sta poleg tožnice prosilca še njena mladoletna otroka (stara dve in tri leta) in ni presojala njihove vrnitve v izvorno državo glede na to okoliščino.

11To pa po presoji Vrhovnega sodišča dejansko pomeni, da tožena stranka v tem delu ni navedla in obrazložila, da je pri odločanju o subsidiarni zaščiti upoštevala prvi odstavek 3. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (v nadaljevanju Konvencija), ki s ciljem posebne zaščite pravic otroka določa, da morajo biti pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, otrokove koristi glavno vodilo. Zaradi tega je izpodbijana odločba glede spoštovanja in upoštevanja navedenega odstavka 3. člena Konvencije povsem neobrazložena in je v tem delu, kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, ni mogoče preizkusiti oziroma materialno pravo (navedena Konvencija) sploh ni bilo uporabljeno.

12Vrhovno sodišče poudarja, da pri tem ne gre zgolj za formalizem, temveč za dolžnost tožene stranke, da v postopkih in pri odločanju, v katerih so prosilci mladoletni otroci (s spremstvom ali brez), navede in obrazloži, da je pri obravnavanju njihovih prošenj navedeno določbo prvega odstavka 3. člena Konvencije dejansko upoštevala (da je ni spregledala) in da je razloge oziroma pogoje za priznanje mednarodne zaščite tudi posebej preučila z vidika otrokovih največjih koristi oziroma pravic, ki jim jih daje navedena Konvencija.

13Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo tožene stranke, ker niso

podani razlogi, ki jih uveljavlja, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, na podlagi 76. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.