VSRS Sodba XI Ips 40938/2010-86 (XI Ips 45/2010)

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Kpd 40938/2010 z dne 12.5.2010 zoper obdolženega O.Z. odredil pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in s popravnim sklepom z dne 13.5.2010 tudi iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Zunajobravnavni senat je pritožbo zoper sklep o odreditvi priporu zavrnil, pritožbi zoper popravni sklep (glede pripornega razloga begosumnosti) pa ugodil in zadevo vrnil preiskovalnemu sodniku v novo odločanje. Preiskovalni sodnik je dne 17.5.2010 o zadevi ponovno odločal in s sklepom III Kpr 40938/2010 odredil pripor tudi iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Zunajobravnavni senat istega sodišča je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom I Ks 497/2010 z dne 20.5.2010 zavrnil pritožbo obdolženčevega zagovornika, vloženo zoper sklep o odreditvi pripora, kot neutemeljeno.

2Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik osumljenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 420. členu ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu odpravi pripor, podrejeno pa sklep razveljavi.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da ni utemeljena. Navaja, da je vsak upravni postopek v svojem bistvu odločanje, pri čemer mora stranka navesti resnična dejstva. Zunajobravnavni senat se je do obširnih navedb pritožbe, ponovljenih v zahtevi, opredelil. Obrazložitve v izpodbijanih sklepih imajo vse zahtevane razloge, navedbe zahteve pomenijo zgolj nestrinjanje z razlogi sodišča oziroma so neobrazložene in se jih ne da preizkusiti.

B.

4Zahteva smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena KZ, ker niso podani znaki kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 253. členu KZ-1, saj to kaznivo dejanje ni podano, če je za izdajo listine predviden kakršenkoli dokazni ali ugotovitveni postopek, kot je bilo v konkretnem primeru izdaje dovoljenja za zaposlitev.

5Kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1 stori, kdor spravi pristojni organ ali notarja v zmoto in s tem doseže, da ta v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini potrdi kar koli lažnega, kar naj bi bil dokaz v pravnem prometu, kaznuje se z zaporom do treh let. Po ustaljeni sodni praksi to kaznivo dejanje ni podano, če je za izdajo listine predviden kakršenkoli dokazni postopek, preveritev navedb in ocena. Tako je npr. Vrhovno sodišče na občni seji 24. in 25.6.1986 zavzelo stališče, da kdor navaja neresnične dejanske okoliščine v vlogi, s katero se sproži upravni postopek za izdajo začasnega dovoljenja ali duplikata, ne stori kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 188 člena KZ SRS. Upravni organ, ki prejme vlogo za izdajo začasnega dovoljenja ali duplikata vozniškega dovoljenja, mora in bo tudi lahko preveril vložnikove navedbe v evidenci izrečenih varnostnih ukrepov.

6V konkretni zadevi se osumljenemu očita, da je za 51 državljanov Kosova na Zavodu za zaposlovanje v Ljubljani (v nadaljevanju zavod) vložil prošnje za dovoljenje za zaposlitev v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) v družbi G.d.o.o., katere direktor je in pri tem za vsakega predložil pogodbo o zaposlitvi vedoč, da tujci v družbi G.d.o.o. ne bodo delali, s čimer je referente na zavodu spravil v zmoto, da so za vse tujce izdali dovoljenja za zaposlitev tujca v družbi G.d.o.o., nakar je na Upravni enoti L. za tujce vložil prošnje za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje tujca v RS, pri čemer je za vsakega predložil dovoljenje za zaposlitev tujca v RS in pogodbo o zaposlitvi, čeprav je vedel, da v RS ne bodo prebivali, s čemer je referente na upravni enoti zavedel, da so za vse zgoraj navedene izdali dovoljenje za prvo prebivanje tujca v RS.

7Vrhovno sodišče pritrjuje stališču zahteve, da zavod v postopku za izdajo dovoljenja za zaposlitev ne odloča zgolj na podlagi navedb stranke, ampak odloči v ugotovitvenem postopku, saj postopke v zvezi z izdajo, prenehanjem veljavnosti in odvzemom delovnih dovoljenj, ter v zvezi z izdajo potrdil, predpisanih s tem zakonom, izvaja v skladu z zakonom o splošnem upravnem postopku (9. člen Zakona o zaposlovanju in delu tujcev - ZZDT). Dovoljenje za zaposlitev lahko izda na podlagi vloge delodajalca, če so izpolnjeni še naslednji pogoji: 1. da je delodajalec ustrezno registriran ali vpisan v poslovnem registru; 2. da je delodajalec prijavil prosto delovno mesto; 3. da delodajalec in tujec izpolnjujeta pogoje iz 7. člena tega zakona; 4. da ni izkoriščena kvota za to obliko zaposlovanja; 5. da tujec izpolnjuje pogoje, ki jih zahteva delodajalec in 6. da delodajalec priloži z njegove strani podpisano pogodbo o zaposlitvi (drugi odstavek 11a. člena ZZDT). V obravnavanem primeru je osumljenec upravnemu organu za vsakega tujca navedene podatke predložil v vlogi za izdajo dovoljenja za zaposlitev kot dokazilo, da izpolnjuje vse zahtevane pogoje za takšno zaposlitev. Upravni organ je resničnost naštetih dokazil preverjal, vendar pa to vprašanje dokazovanja v upravnem postopku za odločitev v tej kazenski zadevi ni pomembno. Organ v postopku izdaje dovoljenja za zaposlitev namreč ni mogel ugotavljati, da osumljenec namena zaposliti tujce v družbi G.d.o.o. v resnici ni imel, ampak je dovoljenja za zaposlitev potreboval kot osnovo za nadaljnjo pridobitev dovoljenje za prvo prebivanje tujcev v RS. Pravi osumljenčev namen se je pokazal šele kasneje, ko je upravni organ ugotovil, da družba G.d.o.o. ni plačevala socialnih prispevkov, niti ne davkov, zaradi česar je zavod razveljavil dovoljenja za zaposlitev tujcev. Organ v času odločanja o izdaji dovoljenja za zaposlitev torej ni mogel preveriti resničnosti navedb osumljenca, da bo zaposlil tujce, ampak le, ali izpolnjuje pogoje za zaposlitev ali ne. To je bistveno za presojo, ali gre za kaznivo dejanje overitve lažne vsebine, saj to ne bi bilo podano zgolj v primeru, če bi organ lahko že v času odločanja o izdaji dovoljenja za zaposlitev ugotovil osumljenčev pravi namen (glej navedeno pravno mnenje zgoraj). V konkretnem primeru pa so izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, zato kršitev kazenskega zakona v smislu 1. točke 372. člena ZKP ni podana.

8Zunajobravnavni senat je ugotovil, da je utemeljen sum storitve kaznivega dejanja overitve lažne vsebine podan in za to navedel obrazložene razloge (stran 2, 3 sklepa I Ks 482/2010 z dne 14.5.2010). Pri tem je izrecno navedel, da ne gre spregledati, da je storilec pri tem dejanju zavezan podati resnično izjavo, resnične podatke oziroma resnična dejstva. S tem se je opredelil do vprašanja, ali gre za to očitano kaznivo dejanje po 253. členu KZ-1, zato je potrebno zavrniti navedbe zahteve, da se ni opredelil do ter pritožbenih navedb in da je storil bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Ker pri tem v ničemer ne spreminja zgoraj navedene ustaljene sodne prakse, pa tudi navedbam zahteve, da bi moral obrazložiti svojo odločitev, s katero odstopa od ustaljene sodne prakse, ustrezno obrazložiti, ne gre slediti.

9Glede na to, da je utemeljen sum storitve kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 253. členu KZ podan, zahteva ne more uspeti z navedbami, da tudi znaki kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meja ali ozemlja države po šestem odstavku 308. člena KZ-1 niso izpolnjeni, saj ni šlo za nezakonito preseljevanje, ker so tujci vstopili na podlagi zakonitih in veljavnih listin. Enak pritožbeni očitek je utemeljeno zavrnil že zunajobravnavni senat, ko je ugotovil, da ni mogoče spregledati, da naj bi bile v opisu dejanja navedene javne listine, do katerih naj bi prišlo tudi s pomočjo predložitve pogodbe o zaposlitvi v družbi G.d.o.o., pridobljene prav z namenom, da se tujcem omogoči prihod v RS kot članico Evropske unije.

10Z navedbami, da utemeljen sum ni zadosti konkretiziran, da splošna navedba glede podpisovanja listin in sklicevanje na kazensko ovadbo s prilogami ne zadostuje, saj je osumljeni izpovedal, da je podpisal dokumente, ki jih je potreboval za ureditev lastnega bivanja, ne pa da bi podpisoval za druge osebe, pa zahteva izpodbija sklep o odreditvi pripora iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena ZKP, kar pa po drugem odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

11Zaključka o podanosti obeh pripornih razlogov sta utemeljena s konkretnimi okoliščinami. Glede ponovitvene nevarnosti predvsem s težo in z načinom izvršitve očitanih kaznivih dejanj (premišljena organizacija, izvedena v večjem številu (za kar 51 tujcev) in v kratkem obdobju), z dejstvi, da družba G. še vedno obstaja, kjer je osumljeni še vedno direktor, ter bi si tako s takšnimi dejanji na prostosti pridobil sredstva za preživljanje, saj je brezposeln in brez premoženja. Glede begosumnosti pa predvsem, da je državljan Kosova, brez stalnega prebivališča v RS, da je za očitana dejanja predpisana visoka kazen ter da sta v teku postopka za razveljavitev dovoljenja za zaposlitev in za prebivanje v RS. Ker iz navedb zahteve izhaja zgolj nestrinjanje z zaključki sodišča, kar je v uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je treba zahtevo tudi v tem delu zavrniti.

12Glede predloga, da za preprečitev begosumnosti zadostuje že javljanje na policijski postaji kot milejši ukrep, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da zgoraj navedena utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 41/1999 z dne 18.2.1999).

C.

13Ker ima pravnomočni sklep vse v procesnem zakonu predpisane sestavine, vsebuje pa tudi razumno presojo danosti utemeljenega suma in pripornih razlogov ponovitvene nevarnosti in begosumnosti ter njegove neogibnosti za varnost ljudi in sorazmernosti, sklepu ni mogoče očitati nezakonitosti. V takem položaju je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika osumljenega O.Z. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).