VSL sodba V Cpg 1456/2015

I. Pritožba zoper točko IV izreka prvostopenjske sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

II. Pritožbi zoper točko V izreka prvostopenjske sodbe se delno ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti še stroške pravdnega postopka v višini 3,88 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe. V primeru zamude bo morala plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči s prvim dnem zamude.

III. Pritožnica mora sama nositi svoje pritožbene stroške.

1Tožeča stranka je organizacija za kolektivno upravljanje pravic proizvajalcev fonogramov. Zahtevala je povrnitev s predvajanjem fonogramov nastale škode, plačilo civilne kazni, poročanje o bodočem priobčevanju fonogramov in povrnitev izdatkov, ki so nastali z iskanjem tožene stranke kot kršitelja.

2Tožeča stranka je svoja zahtevka na povrnitev škode in na plačilo civilne kazni oprlo na tarifo, ki je sestavni del Tarife Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov(1) (v nadaljevanju: T 2005).

3Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka predvajala fonograme v prodajalni „T. PE ...“. Predvajala jih je v času od januarja 2010 do konca februarja 2013, skupaj torej 38 mesecev. Predvajala jih je na površini 24 m2, mesečno nadomestilo za predvajanje fonogramov bi znašalo 2,76 EUR. Tožena stranka je po prvem ogledu, ki so ga opravili predstavniki tožeče stranke, prejela obvestilo za podpis pogodbe. Z njim jo je tožeča stranka pozvala k izpolnjevanju dolžnosti, ki nastanejo s priobčevanjem fonogramov. Tožena stranka fonogramov ne priobčuje več, šlo je za prvo kršitev.

4Glavnemu tožbenemu zahtevku je prvostopenjsko sodišče ugodilo na temelju 1. odstavka 168. člena ZASP v povezavi s 1. odstavkom 131. člena OZ. Kot materialnopravni temelj za svojo odločitev je prvostopenjska sodba uporabila tarifo, objavljeno v Skupnem sporazumu o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti“ (v nadaljevanju: SS 2006).(2) Ker je tarifa iz SS 2006 nižja od tarife iz T 2005, je prvostopenjsko sodišče delno zavrnilo deliktni zahtevek in zahtevek na plačilo civilne kazni. Zahtevka na poročanje in na plačilo odškodnine zaradi iskanja tožene stranke kot kršitelja je zavrnilo v celoti. Civilno kazen je prisodilo v višini 100 % nadomestila.

5Prvostopenjsko sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov kilometrine. Teh stroškov ni priznalo zato, ker zadeva ni bila zapletena. Znanje odvetnika – specialista ni bilo potrebno, in tudi večja stopnja zaupanja med stranko in pooblaščencem ni bila potrebna. Glede ostalih stroškov je odločilo glede na uspeh in je zahtevku tožeče stranke za povrnitev stroškov deloma ugodilo.

6Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi je navedla, da bi moralo sodišče uporabiti tarifo iz T 2005 in ne tiste iz SS 2006; pri tem se je sklicevala tudi na odločbi VS RS, opr. št. III Ips 141/2014 in III Ips 142/2014. Neutemeljena naj bi bila tudi zavrnitev zahtevka na plačilo DDV (od zahtevka na neupravičeno obogatitev). Odločitev o civilni kazni naj bi bila nepravilna zato, ker je oprta na nepravilno tarifo. Tožena stranka naj bi kršila pravice namerno in ne zgolj hudo malomarno, saj je poznala svoje obveznosti do tožeče stranke. Poleg tega sodišče ni obrazložilo, zakaj ni prisodilo višje civilne kazni. Tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka na povrnitev stroškov, ki so tožeči stranki nastali zaradi iskanja tožene stranke kot kršitelja in z dokazovanjem njegove kršitve, naj bi bila zmotna. Če bi bila tožena stranka izpolnjevala svoje obveznosti, bi teh stroškov sploh ne bi bilo, zato jih mora tožena stranka povrniti v obliki odškodnine.

7Glede stroškov pa naj bi bila prvostopenjska odločitev napačna zato, ker prvostopenjsko sodišče nezakonito dajalo prednost krajevnim odvetnikom. Za to naj ne bi imelo pravnega temelja.

8Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

9Pritožba zoper točko IV izreka ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

I. ZAHTEVEK IZ CIVILNEGA DELIKTA

10Tožeča stranka je zahtevala plačilo zaradi tega, ker je tožena stranka predvajala fonograme v trgovini. Prvostopenjsko sodišče je zahtevku sicer ugodilo, vendar je pri tem uporabilo SS 2006.

11Pri preizkusu na temelju 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da prvostopenjsko sodišče ni uporabilo pravilnega skupnega sporazuma.

12SS 2006 je bil objavljen v Ur. l. 107/2006. Ta sporazum se nanaša na obrtne in obrti podobne dejavnosti in na nekatere gostinske dejavnosti (1. odstavek 5. člena SS 2006). Tarifa se nanaša na gostinske obrate, prodajne prostore, frizerske in kozmetične salone in na obratovalnice. Glede tega gl. tarifni del sporazuma, poglavja (točke) I do IV. Sama tarifa za prodajalne je določena v poglavju (točki) II tarife. Za velikost prodajalne do 50 m2 znaša mesečno nadomestilo 2,76 EUR.

13Kasneje, v Ur. l. 115/2006 je bil objavljen Skupni sporazum o pogojih in višini tarife pri uporabi avtorsko varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF za področje trgovskih centrov, blagovnih centrov, prodajaln, tržnic in bencinskih črpalk (v nadaljevanju: SS 2006-T).(3) Ta sporazum velja za trgovske centre, blagovne centre, prodajalne, tržnice in bencinske črpalke. Sporazum se torej nanaša le na trgovinske obrate različnih vrst. Tarifa za prodajalno velikosti do 50 m2 znaša tudi po SS 2006-T enako kot pri SS 2006, namreč 2,76 EUR na mesec.

14Ni stvar pritožbenega sodišča, da ugotavlja, iz katerih razlogov je tožeča stranka sklenila še poseben sporazum za trgovinsko dejavnost, to se pravi: SS 2006-T, in v njem dogovorila enako tarifo, kot v SS 2006. Dejstvo je, da je to storila. Obstoj specialnega sporazuma za trgovino ni brez posledic za odločitev v tej zadevi. SS 2006-T je specialen v primerjavi s SS 2006, ker ureja ožje področje kot SS 2006. Pri uporabi ima zato prednost pred SS 2006. SS 2006-T bi moralo prvostopenjsko sodišče uporabiti, in ne SS 2006. Po obeh sporazumih je sama mesečna tarifa glede na velikost prostora enaka. Napako je zato lahko odpravilo pritožbeno sodišče samo (358. člen ZPP).

15VS RS je v dveh odločbah (opr. št. III Ips 141/2014 in III Ips 142/2014) že odločilo glede razlage in uporabe Skupnega sporazuma o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti“ (v nadaljevanju: SS 2006-PD).(4) Edini razlog, ki ga je navedlo v prid uporabi tarife iz tega sporazuma, je bil, da je sam SS 2006-PD v svojem 2. odstavku 4. člena razlikoval med tremi vrstami uporabnikov fonogramov. Obrazložitvi glede tega sta v obeh navedenih odločbah v r. št. 16 do 18. V tej zadevi pa ne gre za uporabo SS 2006, temveč SS 2006-T. Ta sporazum je ne le drug kot tisti, o katerem je odločilo VS RS, temveč je tudi vsebinsko drugačen. Razlikovanja med tremi vrstami uporabnikov ne pozna. Razlog, ki je vodil VS RS do odločitve v obeh prej navedenih zadevah, se torej ne more smiselno uporabiti tudi v tej zadevi. Pritožba se sklicuje na dve odločbi VS RS, ki se sploh ne nanašata na istovrstno zadevo, kot je predložena.

16Sodišče prve stopnje je z obrazložitvijo svoje odločitve glede pravne podlage za izračun nadomestila in posledično tudi civilne kazni za toženo stranko v celoti sledilo ustaljenemu stališču pritožbenega sodišča do tega vprašanja, ki ga je izrazilo v številnih svojih odločbah v zadnjih letih.(5) Videlo jo je v skupnem sporazumu, čeprav v napačnem, in ne v T 2005.

17Ker je tožena stranka predvajala fonograme v svojem lokalu, je zanjo nastala obveznost plačila za uporabo fonograma (130. člena ZASP). Tožena stranka ni niti sklenila pogodbe o neizključnem prenosu pravice za uporabo dela niti ni položila zneska, ki ga zaračunava kolektivna organizacija (158. člen ZASP). Prvostopenjsko sodišče je zato v temelju pravilno ravnalo, ker je toženo stranko obsodilo na plačilo v višini nadomestila.

18Tožeča stranka je v letu 2005 sprejela T 2005), kasneje pa je z različnimi sopogodbeniki sklenila sporazume,(6) ki se vsi nanašajo na priobčevanje fonogramov.

19Ustavno sodišče RS je doslej odločalo le o tarifi kolektivne organizacije (odločba US RS, št. U-I-149/98). Izrecno je odločilo, da ima kolektivna organizacija lahko javnopravna upravičenja in da je pravilnik vključno s tarifo splošni akt za izvrševanje javnopravnih upravičenj (navedena odločba, r. št. 27, 29 in 33). Takšna je torej pravna narava T 2005 in njenega sestavnega dela, to je tarife.

20O pravni naravi skupnega sporazuma še ni bila izdana nobena odločba Ustavnega sodišča. Skupni sporazum je sicer pogodba, ki jo skleneta kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov avtorskih del. Kot takšen, vsaj glede tarife in tudi glede drugih podrobnosti (4. odstavek 157. člena ZASP), nadomesti tarifo. Tarifa pa se določi prav s skupnim sporazumom (2. odstavek 156. člena ZASP). Le če to ni mogoče, pride v poštev določitev z odločbo Sveta za avtorsko pravo (gl. na navedenem mestu). Takšna ureditev obstaja šele od novele ZASP-D,(7) prejšnja ureditev pa je dopuščala kolektivni organizaciji, da je sama sprejela tarifo.(8)

21Skupnemu sporazumu ni mogoče pripisati lastnosti pogodbe obveznostnega prava. Ker ima (enostransko) sprejeta tarifa pravno naravo splošnega akta, je to pač tehten razlog, da ima takšno naravo tudi tisti akt, ki jo nadomesti, ne glede na to, da skupni sporazum ni enostransko dejanje kolektivne organizacije. Vendar pa že sam ZASP v sedaj veljavnem besedilu daje še več opornih točk za sklepanje, da je tudi skupnemu sporazumu mogoče pripisati učinek javnopravnega akta. Že vabilo na pogajanja za sprejem skupnega sporazuma se mora objaviti v Uradnem listu in potem še sklenjeni sporazum (3. in 5. odstavek 157. člena ZASP). Odločilno pa je nekaj drugega, in sicer, da skupni sporazum velja za vse istovrstne uporabnike avtorskih del, tudi če niso sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi. Uporabniki avtorskih del so dolžni s kolektivno organizacijsko skleniti pogodbo v skladu s tem skupnim sporazumom (6. odstavek 157. člena ZASP). Da so potem tudi sodišča vezana na skupni sporazum, je logična posledica (7. odstavek 157. člena ZASP). Skupni sporazum sicer skleneta dve stranki, od katerih ima javna pooblastila le ena, toda že priprava na njegovo sklenitev, še bolj pa njegov učinek, je povsem enak kot pri kakšnem predpisu. Ker pa je pravni temelj za sklenitev skupnega sporazuma zakonski, ima torej skupni sporazum učinek podzakonskega splošnega akta, sprejetega za izvrševanje javnih pooblastil. Podoben je sicer kolektivni pogodbi delovnega prava, vendar še precej bolj podzakonskemu aktu in tudi učinkuje kot predpis.

22Sodišče je vezano le na ustavo in zakone (125. člen Ustave), pri ostalih „podzakonskih“ predpisih lahko uporabi exceptio illegalis. Doslej ni bilo dvoma, da ima takšno pravico pri vsakem, po javnopravnem telesu izdanem podzakonskem aktu. Nobenega razloga pa že glede na besedilo 125. člena Ustave ni, da bi imelo sodišče manjšo pravico preizkusiti akt, ki ima vse učinke podzakonskega akta zgolj zato, ker ga ni sprejelo kakšno javnopravno telo. To velja tako za SS 2006 kot tudi T 2005. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi 125. člen Ustave sicer uporabilo za preizkus pravne pravilnosti SS 2006-T.

23Pogodbene stranke skupnega sporazuma so v svojem oblikovanju tarife v veliki meri proste. Pri tem pa se morajo držati zakonskega okvira. Ta je, kolikor se nanaša na tarifo, določen predvsem s 3. točko 4. odstavka 157. člena ZASP. Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“ (tako dobesedno 3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP). Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem.

24Stranke skupnega sporazuma smejo torej dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.

25Na pravilnost takšnega stališča kaže tudi 2. odstavek 158. člena ZASP, ki se nanaša le na tiste uporabnike del, ki prostovoljno položijo dolgovani znesek. V 2. odstavku 158. člena ZASP je določena le ena sama tarifa, s tem pa izključeni dve različni tarifi. V 2. odstavku 158. člena ZASP pa je pojasnjeno, da je ustrezna pravica prenesena, če uporabnik položi znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija. Če pa se šteje, da je bila pravica prenesena, potem pač ni mogoče govoriti o kršitvi pravice in tudi ni nobenega vsebinskega razloga za morebitno drugačno tarifo od tiste, ki velja za uporabnike sorodnih avtorskih pravic, ki so prostovoljno sklenili pogodbo.

26Drugi odstavek 168. člena ZASP veže morebitno odškodnino na nadomestilo za zakonito uporabo. S tem, ko sta pogodbeni stranki skupnega sporazuma dogovorili tarifo za določeno vrsto uporabnikov, sta posredno določili tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelja katere od varovanih pravic. Skupni sporazum torej posredno določi tudi odmeno za uporabo fonogramov za vse tiste kršitelje, ki spadajo na stvarno in osebno področje kolektivnega sporazuma.

27Tožeča stranka sama, ali v dogovoru s tretjim, ne more določiti nobene posebne, drugačne tarife za vse tiste uporabnike fonogramov s področja osebne veljavnosti SS 2006, ki kršijo avtorsko ali sorodno pravico.

28V tej zadevi je bila tožena stranka uporabnik fonogramov, ki pogodbe s tožečo stranko ni sklenila. Ker je pravica proizvajalca fonograma absolutna pravica, pomeni njena uporaba brez dovoljenja kršitev te absolutne pravice. Tožeča stranka lahko torej na temelju 1. odstavka 168. člena ZASP in 1. odstavka 131. člena in nasl. OZ zahteva odškodnino.

29Zahteva pa je lahko le toliko, kolikor bi lahko zahtevala nadomestila po SS 2006. Tolikšno je bilo namreč prikrajšanje, ker nadomestilo ni bilo plačano prostovoljno. Višino odškodnine je prvostopenjsko sodišče pravilno odmerilo po v SS 2006 določeni tarifi.

30Pritožba je tudi nezadovoljna z zavrnitvijo zahteve za plačilo DDV. Pri tem navaja razloge, ki se sicer nanašajo na obogatitveni zahtevek. Na tem pravnem temelju prvostopenjsko sodišče sploh ni odločilo, in že zato pritožbeni razlogi niso utemeljeni.

31Pritožbeno sodišče je ne glede na to po uradni dolžnosti preizkusilo odločitev prvostopenjskega sodišča.

32Če bi bila tožeča stranka hotela uveljavljati povrnitev škode (ali povrnitev neupravičene obogatitve), bi morala zadostiti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu (212. člen ZPP). Ta je v tem, da je sama že plačala DDV. Nobenemu od obeh bremen ni zadostila. Poleg tega pa je sam zahtevek za plačilo DDV neutemeljen iz povsem materialnopravnih razlogov. Tožeča stranka bi bila upravičena tudi do nadomestila DDV, če bi bila sama zavezana za plačilo DDV in ga tudi plačala. Ker pa niti odškodnina za civilni delikt niti morebitna neupravičena obogatitev nista nadomestilo niti za dobavo blaga, niti za opravljeno storitev v smislu 1. odstavka 3. člena ZDDV(9) , tožeča stranka tudi ne more zahtevati povrnitve DDV od tožene stranke. Isto izhaja tudi iz 13. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV.(10)

II. CIVILNA KAZEN

33Računski temelj za odmero civilne kazni je isti kot za odmero odškodnine. To pa je v SS 2006-T dogovorjena tarifa. Zakaj je tako, je že bilo obrazloženo, zato pritožbeno sodišče razlogov na tem mestu ne bo ponavljalo.

34Pritožbeno sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka ravnala hudo malomarno. Od prejema obvestila po prvem ogledu (januarja 2010) naprej bi morala vedeti, kakšno so njene obveznosti, saj je bila povsem konkretno opozorjena na njihov obstoj. Ni pa izkazano, da se je zavedala kršitve in da je kršitev samo tudi hotela ali vsaj vanjo privolila, brez česar ravnanje storilca ni namerno (25. člen KZ-1 smiselno). Prisojena civilna kazen v višini 100 % nadomestila je primerna, sploh še, ker je kršitev prenehala.

III. ZAHTEVEK ZA POVRNITEV Z ISKANJEM TOŽENE STRANKE POVEZANIH STROŠKOV

35Zahtevek tožeče stranke (kolektivne organizacije za uveljavljanje avtorskih pravic) za povrnitev škode zaradi odkrivanja kršitev ne more biti utemeljen že zaradi 1. odstavka 153. člena ZASP. Ta določa, da mora prihodek od svoje dejavnosti nameniti za stroške poslovanja. Ti stroški vključujejo med drugim tudi stroške odkrivanja kršitev avtorske pravice. Tudi to je ena od obveznosti kolektivne organizacije (1. odstavek 146. člena ZASP). Pri zahtevku za plačilo civilne kazni kolektivni organizaciji ni treba dokazovati, ali je nastala premoženjska škoda (3. odstavek 168. člena ZASP). Prav v avtorskem pravu je bila torej napravljena daljnosežna izjema od pravila, da se lahko povrne le dejansko nastala škoda (1. odstavek 164. člena OZ). Razlog za to je lahko le v tem, da se iz civilne kazni pokrivajo stroški nadzornega aparata, ki išče kršitelje.

36Dodatni razlog, zakaj zahtevku tožeče stranke ne bi moglo biti ugodeno je bil še v tem, da bi bilo mogoče te stroške kvalificirati le kot stroške pred pravdo, ki so nastali v zvezo z njeno pripravo. Če so bili ti stroški potrebni za to, da je tožeča stranka zbrala podatke zaradi preverjanja (neizpolnjevanja toženkinih zakonskih dolžnosti), bi lahko to bili le stroški, ki jih je tožeča stranka imela pred pravdo in bi bilo treba opraviti presojo, ali se ti stroški lahko priznajo ali ne. Ti izdatki ne morejo biti predmet samostojnega tožbenega zahtevka, torej ne gre za zahtevek na plačilo škode po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti(11). Zahtevek bi moral biti oblikovan kot stranski zahtevek in ne kot eden glavnih zahtevkov.

IV. PRAVDNI STROŠKI

37Pritožba je utemeljena, kolikor se nanaša na del stroškov prvostopenjskega postopka. V tem delu ji je pritožbeno sodišče ugodilo in spremenilo točko V izreka prvostopenjske sodbe (3. točka 365. člena ZPP).

38Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je bila zadeva tako preprosta, da posebno znanje specializiranega odvetnika ni bilo potrebno (prvostopenjska sodba, r. št. 18). Takšno stališče ne upošteva, da je izbira odvetnika v Republiki Sloveniji prosta, in še posebej, tudi za stranko, smotrna prav v zadevah, v katerih je potrebno posebno znanje.

39V tej zadevi je šlo za spor iz področja avtorskega prava, za katerega je zakonodajalec določil pristojnost enega samega prvostopenjskega sodišča za celo državo (2. odstavek 103. člena ZS). Takšno sodišče je torej specializirano za odločanje v takšne vrste zadevah. Zanj je spor lahko preprost in rutinski, takšen pa ne bi bil za nespecializiranega odvetnika. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče dalo prav pritožbi, da je bil upravičen tudi strošek kilometrine. V tem delu je pritožbi ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je delno ugodilo zahtevku na povrnitev tega stroška (3. točka 365. člena ZPP).

40Strošek kilometrine je znašal 22,20 EUR, skupaj z ostalimi stroški (280,80 EUR) je torej tožeča stranka imela za 303,00 EUR stroškov. Pri uspehu v višini 17,5 % mora tožena stranka povrniti 53,02 EUR. Ker ji je bilo v točki IV izreka prvostopenjske sodbe prisojeno že 49,14 EU stroškov, je pritožbeno sodišče zahtevku na povrnitev stroškov ugodilo še v višini 3,88 EUR. Ta znesek bo morala tožena stranka poravnati v 15 dneh od prejema te sodbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ. Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.

41Pri odločitvi o uspehu v postopku se upošteva le vrednost glavnih zahtevkov (1. odstavek 39. člena ZPP). Pritožba je sicer imela uspeh, vendar le glede pravdnih stroškov; glede glavnih zahtevkov je doživela popoln neuspeh. Iz tega razloga mora pritožnica sama nositi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. in 1. odstavek 154. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 68/2005.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 107/2006.

Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 115/2006.

Op. št. (4): Ur. l. RS, št. 107/2006.

Op. št. (5): na primer: opr. št. I Cpg 126/2013 in I Cpg 149/2013, oboje z dne 14. 2. 2013, I Cpg 396/2013 z dne 28. 3. 2013, I Cpg 1430/2012 in I Cpg 726/2013, oboje z dne 29. 8. 2013, I Cpg 1115/2013 in I Cpg 1037/2013, oboje z dne 12. 9. 2013, I Cpg 1223/2013 z dne 27. 12. 2013, I Cpg 720/2013 in I Cpg 990/2013, oboje z dne 23. 1. 2014, I Cpg 1588/2013 z dne 13.2.2014, I Cpg 95/2014 z dne 29. 5. 2014, I Cpg 1265/2013, I Cpg 227/2014, I Cpg 91/2014, V Cpg 650/2014, vse z dne 10. 7. 2014 in I Cpg 231/2014 z dne 17. 7. 2014.

Op. št. (6): gre za Skupni sporazum o pogojih in načinih uporabe komercialno izdanih fonogramov v plesnih organizacijah, plesnih tekmovanjih in na plesnih revijah ter višini nadomestila za njihovo uporabo; Skupni sporazum o pogojih in višini tarife pri uporabi avtorsko varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF za področje trgovskih centrov, blagovnih centrov, prodajaln, tržnic in bencinskih črpalk in Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti.

Op. št. (7): Ur. l. RS, št. 139/2006.

Op. št. (8): Ur. l. RS, št. 43/2004. Gre za novelo ZASP-B. Besedilo 157. člena je nekoč glasilo: 157. člen (tarifa) „1) Kolektivna organizacija sprejme tarife za uporabo avtorskih del. 2) Kolikor so sklenjeni sporazumi iz 156. člena, velja tam dogovorjeno nadomestilo kot tarifa. 3) Kolektivne organizacije tarife iz prejšnjega odstavka objavijo v Uradnem listu Republike Slovenije. 4) Do podpisa sporazuma kolektivne organizacije lahko zahtevajo nadomestila, ki jih same določijo ob upoštevanju kriterijev iz tretjega, četrtega in petega odstavka prejšnjega člena. Zahteva mora biti obrazložena.“

Op. št. (9): Zakon o davku na dodano vrednost, Ur. l. RS, št. 117/2006 s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (10): Ur. l. RS, št. 141/2006 s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (11): Betetto v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba 2010, stran 39.