VSM sklep I Cp 801/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje podjetju R. I. C. s.p., za izdelavo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca dr. I.C. odmerilo nagrado za njegovo delo in v zvezi s tem nastale stroške v skupnem znesku 969,88 EUR, ki se izplačajo iz predujma za stroške sodnega izvedenca, založenega s strani tožene stranke, ter računovodstvu Okrožnega sodišča naložilo, da po pravnomočnosti tega sklepa nakaže nagrado in povrnjene stroške na bančni račun navedenega podjetja.

Zoper navedeni sklep je navedeni sodni izvedenec pravočasno vložil pritožbo z dne 30.04.2010, zaradi zmotne in nepopolne uporabe Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju: Pravilnik). V pritožbi navaja, da je sodišču prve stopnje za priznanje materialnih stroškov za numerično analizo v zvezi s trčenjem na levem prometnem pasu v znesku 480,00 EUR in za numerično analizo v zvezi s trčenjem na desnem prometnem pasu v znesku 320,00 EUR v skladu z 41. členom Pravilnika predložil cenik storitev Inštituta IAR za leto 2010, ki ga sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ker bi naj cene v tem ceniku postavil izvedenec sam in tako naj ne bi bilo zadoščeno pogoju neodvisne in primerljive cene za navedene storitve, čeprav so po njegovem mnenju cene kot izhajajo iz navedenega cenika in posledično njegovega računa za opravljeno delo običajne in primerljive s cenami v državah članicah EU. V zvezi s tem navaja, da Pravilnik ne zahteva, da bi izvedenec moral predložiti cenik podjetja ali inštitucije, ki bi morala biti popolnoma neodvisna od njegove dejavnosti. Prav tako pojasni, da kot izvedenec in fizična oseba ni soustanovitelj inštituta AR, je pa soustanovitelj tega inštituta njegovo podjetje R. in opozori, da cene, kot so navedene v ceniku, oblikuje svet inštituta. Po njegovem mnenju bi sodišče prve stopnje moralo dokazati, da so v računu opredeljeni stroški neobičajni in v velikem razkoraku s stroški, ki se običajno plačujejo za takšno delo, pa tega ni storilo. Navedenih materialnih stroškov mu ni priznalo zgolj zato, ker je soustanovitelj navedenega inštituta. Pritožbenemu sodišču predlaga ugoditev njegovi pritožbi in razveljavitev izpodbijanega sklepa ter mu prizna priglašene stroške v zvezi z opravljenim izvedenskim delom v celoti.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno uporabilo 41. člen Pravilnika, pritožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, na katerega je pritožbeno sodišče dolžno paziti tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje je na predlog tožene stranke, da se naj pritegne izvedenca prometne stroke, ki razpolaga s programom za izdelavo digitalne simulacije prometne nezgode (list. št. 54), s sklepom z dne 30.10.2009 (list. št. 83 in 84) določilo sodnega izvedenca za cestni promet dr. I.C. univ. dipl. inž., katerega naloga je bila, da poda izvid in mnenje glede vzrokov za prometno nezgodo, ki se je zgodila dne 20.09.2006 in v kateri bi naj tožeča stranka utrpela nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ter se opredeli do natančno opredeljenih vprašanj, navedenih v tem sklepu.

Navedeni sodni izvedenec je dne 10.02.2010 podal na sodišče prve stopnje dopis z dne 09.02.2010 skupaj s pisnim izvidom in mnenjem z dne 05.02.2010 (list. št. 92 do 135) in z računom št. 00014-10 z dne 05.02.2010 (list. št. 136) v skupnem znesku 1.929,88 EUR, h kateremu je priložil cenik storitev za leto 2010 Inštituta za raziskavo prometnih nezgod in varnost v prometu (v nadaljevanju: IAR) (priloga C1).

Sodišče prve stopnje mu z izpodbijanim sklepom ni priznalo zahtevanih materialnih stroškov za numerično analizo v zvezi s trčenjem na levem prometnem pasu v znesku 480,00 EUR in za numerično analizo v zvezi s trčenjem na desnem prometnem pasu v znesku 320,00 EUR, in se pri razlogih za zavrnitev priglašenih stroškov sklicevalo na določila 41. člena Pravilnika.

Navedeni Pravilnik v prvem odstavku 41. člena določa, da se materialni stroški v zvezi z izvedenskim oziroma cenilskim delom za analize, meritve, preiskave in druga opravila, potrebna za izdelavo izvida in mnenja, obračunajo po veljavni ceni podjetij ali zavodov, ki te storitve opravljajo, če to ni možno, pa v višini, kot se običajno plačuje za take stroške. Nadalje v drugem odstavku isti člen Pravilnika določa, da mora izvedenec oziroma cenilec za obračun storitev iz prejšnjega odstavka predložiti vsaj eno ponudbo podjetja ali zavoda, ki te storitve opravlja, oziroma predložiti druga dokazila, iz katerih je razvidno ustrezno obračunavanje tovrstnih storitev.

Sodni cenilec je predložil sodišču prve stopnje cenik IAR, veljaven za leto 2010, iz katerega je razvidna cena za posamezno vrsto numerične analize. Sodišče prve stopnje v tem ceniku določenih cen ni upoštevalo, ker bi ji naj postavil izvedenec sam.

Iz podatkov v spisu in iz rednega izpisa iz sodnega/poslovnega registra, ki si ga je sodišče pridobilo po uradni dolžnosti, je razvidno, da je podjetje R. podjetno in poslovno svetovanje, sodni izvedenec za raziskave prometnih nezgod I.C. s.p. družbenik IAR-a, katerega poslovni naslov je enak kot naslov navedenega podjetja R. oziroma sodnega izvedenca, drugi družbenik pa je T.U. Prav tako je iz podatkov sodnega registra razvidno, da je zakoniti zastopnik IAR-a I.C.

Navedena določila 41. člena Pravilnika res izrecno ne določajo, da bi izvedenec moral za obračun svojih analiz, ki so v zvezi z izvedenskim delom, predložiti ponudbo oziroma cenik podjetja ali zavoda, ki tudi opravlja takšne storitve, in je popolnoma neodvisen od njegove dejavnosti, vendar pa tak pogoj neodvisne in primerljive cene za navedene storitve izhaja iz samega namena navedenega člena Pravilnika. V skladu z navedenim tudi niso utemeljene izvedenčeve pritožbene navedbe, da sam kot izvedenec in fizična oseba ni soustanovitelj IAR-a, in nadalje, da so cene oblikovane s strani sveta IAR-a.

Glede na obrazloženo tudi pritožbeno sodišče meni, da navedeni cenik IAR-a ne ustreza pogojem, določenim v drugem odstavku 41. člena Pravilnika. Sodni izvedenec sodišču prve stopnje ni predložil cenika zavoda (ki sicer tudi opravlja takšne numerične analize, kot jih opravlja izvedenec), ki bi bil popolnoma neodvisen od njegove dejavnosti, iz tega razloga pa navedeni cenik tudi ni primeren za določanje cene, kot se običajno plačuje za take stroške. Sodni izvedenec sodišču prve stopnje ni predložil drugih dokazil, iz katerih bi bilo razvidno, da si je ustrezno obračunal tovrstni storitvi. V skladu z obrazloženim je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da mu ne gre priznati priglašenih materialnih stroškov za opravljeni numerični analizi.

Prav tako je potrebno pojasniti, da je v skladu z drugim odstavkom 41. člena Pravilnika dokazno breme, da so v ponudbi, ceniku oziroma računu opredeljeni stroški v takšni višini, kot se običajno plačuje za take stroške, na izvedencu, zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno dokazovati in si po uradni dolžnosti pridobivati podatke, da so v navedenem računu materialni stroški za navedeni numerični analizi previsoki.

Ker pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki ga je uveljavljal izvedenec, ni podan, pritožbeno sodišče pa tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni ugotovilo (absolutnih) bistvenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP)

O stroških v zvezi s pritožbo pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih pritožnik ni priglasil.