VSL sodba I Cpg 324/2011

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 316,94 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I) spremembo tožbe dovolilo, (II/1) tožbenemu zahtevku ugodilo za znesek 6.420,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.7.2007, (II/2) višji tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti od zneska 6.420,40 EUR za čas od 16.11.2006 do 16.4.2007 zavrnilo, (III/1) ugodilo tožbenemu zahtevku za znesek 252,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.10.2006, (III/2) ugodilo tožbenemu zahtevku za znesek 467,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.11.2006, (III/3) višji tožbeni zahtevek za znesek 701,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.7.2006 zavrnilo ter (IV) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Tožeča stranka navedbam v pritožbi nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka zahteva povrnitev škode, nastale zaradi vodenja postopka v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi njene delavke. Za odločitev so relevantna naslednja dejstva:

- o delavkini zmožnosti za delo je bilo odločano trikrat in vsakič je tožena stranka odločila enako;

- za tožečo stranko je to pomenilo, da je bila delavka v času od 12.11.2005 do 30.11.2005 za delo zmožna v skrajšanem delovnem času, njeno odsotnost z dela od 12.11.2005 pa je štela kot neupravičeno, in ji je zato 12.12.2005 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi;

- tožeča stranka je izpeljala postopek izredne odpovedi v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) in preverila obstoj resnega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v katerem pa zaradi dejstva, da ne razpolaga s potrebnim znanjem, ni podvomila v pravilnost odločitve tožene stranke (imenovanega zdravnika ali komisije ZZZS);

- 9.1.2006 je tožena stranka izdala novo odločbo, s katero je odločila, da je delavka začasno nezmožna za delo za celotno obdobje, torej od 29.8.2005 do 20.1.2006, s to odločbo pa je nadomestila odločbi z dne 8.11.2005 in 12.12.2005, ki sta bili obe že dokončni;

- zoper odločbo tožene stranke z dne 9.1.2006 se je tožeča stranka pritožila in s pritožbo delno uspela – delavki tožeče stranke je bila priznana začasna odsotnost z dela samo za čas od 1.12.2005 do 20.1.2006;

- tožena stranka je na naroku za glavno obravnavo v sporu pred delovnim sodiščem pripoznala tožbeni zahtevek delavke, s katerim je slednja izpodbijala dokončno odločbo z dne 12.12.2005 in delno prvostopno odločbo z dne 8.11.2005. V posledici izdane sodbe na podlagi pripoznave je tožeča stranka izgubila delovni spor, ki ga je proti njej sprožila delavka pred Delovnim sodiščem v Kopru.

6Na podlagi pravilno ugotovljenih dejstev sodišča prve stopnje, višje sodišče soglaša z zaključki izpodbijane sodbe in sicer, da je v konkretnem primeru pripoznava tožbenega zahtevka ravnanje v nasprotju s Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila OZZ). Slednja v drugem odstavku 242. člena določajo, da se mora zavarovanec (v konkretnem primeru delavka) ravnati v skladu s prejeto odločbo zdravstvene komisije tudi v primeru, če vloži tožbo pri delovnem in socialnem sodišču. Glede na to, da je delavka prejela odločbi tožene stranke, po katerih ni bila začasno nezmožna za delo v polnem delovnem času (pač pa le v polovičnem), hkrati pa ni ravnala po navedenih pravilih, ni jasno, zakaj je tožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek, s katerim je delavka izpodbijala dokončno odločbo z dne 12.12.2005 in delno prvostopno odločbo z dne 8.11.2005. Sodišče prve stopnje toženi stranki torej utemeljeno očita slabo pravdanje pred Delovnim sodiščem, še zlasti, ker ugotovitev razlogov za zadržanost od dela velja za naprej, nikakor pa je ni mogoče ugotavljati za nazaj.

7Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo in preko tožbenih trditev, ko se je sklicevalo (tudi) na določbe Pravil OZZ. Sodišče prve stopnje je pri presoji protipravnosti ravnanja tožene stranke presojalo trditve o slabem pravdanju tožene stranke, svojo odločitev pa je oprlo (tudi) na navedeno materialnopravno podlago. Za odločitev so bistvene pravilne ugotovitve izpodbijane sodbe in sicer, da je z odločbo 9.1.2006 tožena stranka po preteku vseh rokov in kljub dokončni upravni odločbi za nazaj izdala novo odločbo, s katero je odločila, da je delavka začasno nezmožna za delo v celotnem obdobju, s to odločbo pa je nadomestila dve dokončni odločbi. Tožeča stranka je s pritožbo zoper navedeno odločbo delno uspela; kljub temu, da je bila delavki priznana začasna odsotnost z dela le od 1.12.2005 do 20.1.2006, je tožena stranka brez obrazložitve in pojasnila pripoznala tožbeni zahtevek delavke. Tožena stranka niti v postopku na prvi stopnji, niti v pritožbi ni pojasnila, zakaj je zahtevek pripoznala; iz sodbe na podlagi pripoznave je mogoče razbrati, da zato, ker naj bi iz odločbe imenovanega zdravnika izhajalo, da je ta priznal bolniški stalež tudi za nazaj od 29.8.2005 – 20.1.2006. Glede na to, da je tožeča stranka zoper odločbo imenovanega zdravnika z dne 9.1.2006 podala pritožbo in delno uspela, ta odločba pa je bila izdana 31.3.2006, torej prej preden je tožena stranka pripoznala zahtevek delavke, upravičena podlaga za pripoznavo ne more biti navedena odločba. Za pripoznavo tožbenega zahtevka tožena stranka ni imela nobene podlage, zaradi česar so zaključki izpodbijane sodbe pravilni.

8Za odškodninsko odgovornost morajo biti kumulativno (hkrati) izpolnjeni vsi elementi civilnega odškodninskega delikta - poleg škode tudi protipravnost in vzročna zveza med ravnanjem organa ali odgovorne osebe in njenim nastankom. Pravna oseba lahko dokaže, da je ravnanje njenih organov ustrezalo skrbnosti, ki se pričakuje za določeno vrsto poslov ali ravnanja. Dolžni standard vedenja je hkrati kriterij za presojo o protipravnosti samega ravnanja; protipravnosti ni, če je bilo delo opravljeno tako, kot je bilo treba. Delavki je delovno razmerje prenehalo zaradi tožničinega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Ta sklep je bil kasneje v sodnem postopku razveljavljen, toda ne zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca, pač pa, ker je tožnica uspela v sporu, v katerem ji je bil (zaradi ravnanja tožene stranke) bolniški stalež priznan tudi za sporno obdobje. Organ tožene stranke je bil tisti, ki je neposredno povzročil razmere, ki so bile za tožečo stranko takšne, da ni mogla ravnati drugače, kot da je ravnala tako, da je izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja. Tožena stranka sicer pravilno opozarja, da je potrebno ločiti med postopkom za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo in postopkom, v katerem se odloča o pravici delavca do odsotnosti z dela in, da gre za dva ločena postopka, vendar pa je bila v konkretnem primeru pravica delavke do odsotnosti z dela neposredno povezana in odvisna od priznane (ne)zmožnosti za delo in posledično izdaje bolniškega lista. Pri tem sodišče prve stopnje tudi pravilno navaja, da je bila tožeča stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi vezana na roke, ki jih določa ZDR, zaradi česar so neutemeljeni pritožbeni očitki, da bi morala počakati do pravnomočnosti odločb ZZZS.

9Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z Odvetniško in taksno tarifo.