VSL Sklep I Cpg 49/2018

I. Pritožba zoper odstavek 2 izreka prvostopenjske sodbe se v izpodbijanem delu zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 142,79 EUR v 15 dneh od vročitve tega sklepa, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve tega sklepa.

1Prvostopenjsko sodišče je s sodbo na podlagi odpovedi zavrnilo tožbena zahtevka tožeče stranke. Tožeči stranki je naložilo plačilo stroškov prvostopenjskega postopka v višini 742,47 EUR.

2Zoper odločitev o stroških je vložila pritožbo tožeča stranka. Vložila je ni zoper celotno odločitev o stroških, temveč le zoper tisti del, s katerim naj bi bili prisojeni previsoki stroški. To pa naj bi bilo 668,94 EUR.

3V pritožbi je tožeča stranka navedla, da je vložila tožbo zoper dve toženki. Tožbo zoper prvo toženko naj bi tožeča stranka umaknila, v sklepu o ustavitvi pa je bilo odločeno tudi o stroških postopka. Njihovo plačilo v višini 771,09 EUR je bilo naloženo tožeči stranko. V nadaljevanju postopka se naj bi tožeča stranka odpovedala zahtevku zoper drugo toženko. Prvostopenjsko sodišče naj bi nato izdalo sodbo na temelju odpovedi in zavrnilo zahtevek. Odločilo je tudi o stroških postopka. Njihovo plačilo je naložilo tožeči stranki, in sicer v višini 742,47 EUR. Ti stroški naj bi bili odmerjeni nepravilno. Obe toženki naj bi zastopala ista odvetniška družba. Prvostopenjsko sodišče bi moralo ravnati v skladu s 3. odstavkom 7. člena OT. Ker je ista odvetniška družba zastopala obe toženki, bi bi se smela nagrada za delo odvetnika zvišati le za 10 % in ne odmeriti dvakrat. Posledično naj bi bili previsoko odmerjeni tudi materialni stroški.

4Na pritožbo je tožena stranka (nekdanja druga toženka) odgovorila. Po njenem pravnem mnenju se 3. odstavek 7. člena OT lahko uporablja le, če gre za zastopanje več strank, ki uveljavljajo pravico iz iste dejanske in pravne podlage. V tej zadevi pa naj ne bi šlo za isto dejansko in pravno podlago.

5Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo zavrnilo in potrdilo prvostopenjski sklep o stroških (2. točka 365. člena ZPP).

6Tožeča stranka je v pritožbi pravilno opisala potek postopka, zato tega pritožbeno sodišče ne bo ponovno opisovalo.

7Prvostopenjsko sodišče je pravilno odločilo o stroških prvostopenjskega postopka, ki jih je uveljavljala tožena stranka (nekdanja druga toženka). Predpostavke za odmero nagrade po 3. odstavku 7. člena OT namreč niso bile podane. Nagrada za zastopanje več strank se odmeri po 3. odstavku 7. člena OT le, če isti pooblaščenec zastopa več strank, ki pa morajo uveljavljati pravico iz iste dejanske ali pravne podlage. V tej zadevi je sicer ista odvetniška družba zastopala dve toženki, ki nista uveljavljali pravice, temveč sta se branili pred tožnico, ki je uveljavljala zahtevke zoper dve različni toženki. Ne glede na to je pravilo iz 3. odstavka 7. člena OT mogoče uporabiti tudi v tej zadevi.

8Vsaka od obeh toženk je bila upravičena zahtevati povrnitev svojih stroškov prvostopenjskega postopka. V tej zadevi zahtevka zoper prvo in drugo toženko namreč nista temeljila niti na istem dejanskem, niti na istem pravnem temelju.

9Tožeča stranka je v tožbi od prve toženke zahtevala plačilo denarnega zneska. To naj bi bila odškodnina za škodo, ki naj bi nastala tožeči stranki pri nakupu poslovnega deleža na družbi R., d. o. o. od prve toženke. Kupnina naj bi bila oblikovana na temelju finančnih izkazov te družbe ne dan 31. 5. 2015. Finančni izkazi naj bi ne ustrezali dejanskemu stanju in naj ne bi bili pripravljeni skladu z računovodskimi standardi.

10Druga toženka je bila po trditvah tožeče stranke poslovodja R. d. o. o. Drugi toženki je tožeča stranka očitala konkretna nepravilna knjiženja različnih prihodkov, zaradi česar naj bi bila izguba prikazana prenizko. Trditve glede nepravilnih ravnanj druge toženke so bile različne kot v zvezi z ravnanji prve toženke. Druga toženka bi po trditvah tožeče stranke kot poslovodja morala poskrbeti za pravilno izkazovanje poslovnih dogodkov na temelju 1. odstavka 263. člena ZGD-1, tega pa ni storila.

11Že iz navedb tožeče stranke v tožbi je očitno, da pravni temelj za morebitno odgovornost prve toženke in druge toženke ni bil enak. Medtem ko naj bi bila druga toženka odgovorna zaradi svojega ravnanja kot poslovodja, pa bi bil pravni temelj za odgovornost prve toženke mogoče iskati v pravilih prodajne pogodbe, morebiti v povezavi z odgovornostjo za napake volje. Že pravni temelj obeh zahtevkov ni bil enak. Tudi trditve o dejstvih so se povsem razlikovale. Prvi toženki so se očitala drugačna ravnanja kot drugi toženki. Pooblaščenec obeh toženk je posledično vložil dva medsebojno različna odgovora na tožbo.

12Preizkus izračuna stroškov po uradni dolžnosti je pokazal, da so bili stroški izračunani pravilno.

13Tožena stranka je utemeljeno vložila odgovor na pritožbo. Upravičena je do povrnitve stroškov, ki jih je imela z njim, in sicer do nagrade za delo odvetnika v višini 114,75 EUR (tar. št. 21 (1) v povezavi s tar. št. 18 OT), za materialne stroške v višini 2,29 EUR in do DDV od vsote obeh prej navedenih postavk. Tožena stranka je upravičena do povrnitve skupaj 142,79 EUR. Ta znesek bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.