UPRS sodba III U 183/2015

Tožba se zavrne.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je s sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, št. DT 4933-196791/2014-3 z dne 12. 1. 2015 odločila, da je tožnik na podlagi izvršilnega naslova, in sicer odločbe Centra za socialno delo ... (v nadaljevanju CSD Tolmin), št. 1100-204/2008/04-1 z dne 16. 1. 2012, ki je postala izvršljiva dne 23. 3. 2012, dolžan plačati neupravičeno prejeto državno štipendijo v znesku 3.427,46 EUR in stroške izdaje sklepa v višini 25,00 EUR. Prvostopenjski organ je določil, da se izvršba zoper tožnika opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima na osebnem računu pri Banki A., d.d., tej banki pa odredil, da na dan prejema sklepa zarubi dolžnikova denarna sredstva do višine dolgovane obveznosti ter jih prenese na prehodni podračun prvostopenjskega upravnega organa. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopenjski organ pojasnil, da je podlaga za tako odločitev predlog CSD ..., ki ga je vložil na podlagi 146. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) zaradi izterjave denarne terjatve, izkazane s prej navedenim izvršilnim naslovom.

2Tožnik je zoper sklep vložil pritožbo, v kateri je navajal, da je terjatev CSD ... zastarala, zaprosil pa je tudi za odlog plačila in umik izpodbijanega sklepa do zaključka zadev. Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo, št. DT-498-2-39/2015-2 z dne 19. 5. 2015, njegovo pritožbo zavrnilo. V obrazložitvi svoje odločitve je drugostopenjski organ pojasnil, da so bili v času izdaje izpodbijanega sklepa izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj je obstajala neporavnana obveznost in veljaven izvršilni naslov, to je izvršljiva odločba, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, iz katerega izhaja, da je postala izvršljiva dne 23. 3. 2012. Potrdilo o izvršljivosti je potrdilo po določbi 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in se zato dejstva, ki so v njem navedena, štejejo za dokazana. V kolikor bi temu tožnik nasprotoval, bi potrdilo o izvršljivosti lahko izpodbijal le pri predlagatelju izvršbe, ne pa v postopku prisilne izterjave, ki jo vodi davčni organ. Drugostopenjski organ je tudi ugotovil, da izpodbijani sklep vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

3Drugostopenjski organ je glede zastaralnega roka menil, da je pri določitvi tega roka treba v obravnavanem primeru upoštevati določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj Zakon o štipendiranju (ZŠtip-1) nima posebnih določb o zastaranju. OZ v 1. odstavku 356. člena določa, da vse terjate, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, zastarajo v desetih letih, pri čemer zastaralni rok teče od pravnomočnosti odločitve. V obravnavani zadevi je izvršilni naslov odločba CSD ..., ki je postala pravnomočna dne 21. 3. 2012, izpodbijani sklep pa je bil izdan dne 12. 1. 2015, torej znotraj desetletnega zastaralnega roka. Drugostopenjski organ je ob tem dodal, da se, glede na določbo petega odstavka 157. člena ZDavP-2, v postopku davčne izvršbe ne presoja ali je izvršilni naslov izdan pravočasno. Drugostopenjski organ je glede tožnikove prošnje za odlog plačila ali za umik izvršbe, ki je po svoji vsebini institut odloga izvršbe, še pojasnil, da sodijo take prošnje v pristojnost predlagatelja izvršbe in ne davčnega organa.

4Tožnik se s sprejeto odločitvijo ne strinja. Uvodoma navaja, da poleg razlogov, ki jih je navajal že v pritožbi, uveljavlja tudi zastaranje zamudnih obresti, četudi iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi jih bil dolžan poravnati. Tožnik nadalje navaja, da je tožena stranka napačno ugotovila, da je odločba CSD ... postala izvršljiva, saj sploh še ni postala pravnomočna. Zoper odločbo CSD ... se je namreč pritožil na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve dne 2. 3. 2012 (v nadaljevanju tožbe tožnik opisuje vsebino pritožbe), vendar pa nanjo še ni prejel odgovora. Tožena stranka bi morala po uradni dolžnosti preizkusiti ali je bil v postopku predlagatelja kršen kakšen materialni predpis in paziti tudi na bistvene kršitve določb tega postopka. Zato meni, da je izpodbijani sklep nepravilen in neutemeljen, saj temelji na odločbi, ki še ni postala pravnomočna. Tudi sicer je terjatev CSD ... zastarala, saj se štipendije šteje za občasne terjatve, kot je to odločilo Višje delovno in socialno sodišče v sodbi opr. št. Psp 139/2010.

5Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sodišču predlagala, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Ponovno je poudarila, da je v postopku davčne izvršbe bistvena izvršljivost izvršilnega naslova in ne njegova pravnomočnost, datum izvršljivosti pa izhaja iz potrdila na izvršilnem naslovu. Tožnik lahko izpodbija to potrdilo le pri organu, ki ga je izdal, ne pa v postopku davčne izvršbe. Taka je tudi uveljavljena sodna praksa (na primer, sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 227/2003, sodba Upravnega sodišča RS, opr. št. II U 191/2009).

6Tožba ni utemeljena.

7Po presoji sodišča sta sklep in odločba tožene stranke pravilna in zakonita, izhajata iz podatkov v upravnih spisih ter imata oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicujeta. Upravni organ prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral upravni organ druge stopnje. Sodišče je zato v celoti sledilo njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sodišču - v nadaljevanju: ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi navedbami pa še dodaja:

8Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Izvršilni naslov za izdajo sklepa o izvršbi za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti je odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. V obravnavanem primeru je izvršilni naslov za izdajo sklepa o izvršbi odločba CSD Tolmin z dne 16. 1. 2012, ki je, kot je razvidno iz klavzule (potrdila) izvršljivosti, ki jo je izdal ta organ, postala izvršljiva dne 23. 3. 2012, tožnik pa obveznosti po tej odločbi, to je vračila neupravičeno prejete državne štipendije, ni izpolnil. Prvostopenjski organ je tožniku še pred izdajo sklepa o izvršbi poslal opomin pred izvršbo z dne 27. 11. 2014, s katerim ga je seznanil, da je CSD ... predlagal uvedbo postopka izterjave ter ga posebej pozval, naj obveznost plača v roku 8 dni, in sicer, da se s tem izogne izvršbi in z njo povezanimi stroški, ki jih mora prav tako poravnati tožnik.

9Sodišče ugotavlja, da tožnik s tožbo, enako kot v pritožbi zoper prvostopenjsko določbo, nasprotuje izpodbijanemu sklepu zato, ker meni, da ta še ni postal izvršljiv in ker je terjatev zastarala. Sodišče soglaša s toženo stranko, da tako zatrjevanje ne more vplivati na pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi in se, da bi se izognilo ponavljanju, pridružuje vsem navedbam tožene stranke v drugostopenjski odločbi. Po določbi petega odstavka 157. člena ZDavP-2 namreč izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. To pomeni, da tožena stranka ne sme presojati in ne posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova niti preverjati podatka o njegovi izvršljivosti, saj le preveri ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 143. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe. Prav zato tožnikova zatrjevanja ne morejo biti predmet presoje v postopku davčne izvršbe in ne vplivajo na pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi, pač pa jih lahko tožnik uveljavlja le pri organu, ki je izdal izvršilni naslov, torej pri CSD ..., kar vse je tožniku v drugostopenjski odločbi utemeljeno pojasnila že tožena stranka. Enako to velja tudi za tožnikov predlog, da se mu nastali dolg odpiše ali postopek odloži.

10Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.