UPRS sodba II U 238/2015

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Pesnica št. 351-164/2014 (404) z dne 19. 12. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Pesnica (v nadaljevanju upravna enota) investitorki A.A. pod pogoji, navedenimi v izreku odločbe, izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo (legalizacijo) enostanovanjske stavbe na zemljiščih s parc. št. 31/3, 39/2, 39/4.

2V obrazložitvi odločbe upravna enota pojasnjuje, da je bilo o zahtevi tožnice že odločeno z odločbo št. 351-316/2013 (404) z dne 20. 11. 2013, ki je postala pravnomočna dne 25. 12. 2013. Z omenjeno odločbo je bila zahteva investitorke za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnjena, ker je bilo ugotovljeno, da bi se stavba v skladu s pogoji pravnomočnega gradbenega dovoljenja št. 351-310/84-PE-11/2-6 z dne 7. 2. 1986 za gradnjo nadomestne stavbe na zemljišču s parc. št. *14/1 k.o. …, morala porušiti. Gradbeno dovoljenje z dne 7. 2. 1986 je bilo izdano investitorju B.B., z odločbo št. 351-310/84-PE-11/2-6 z dne 9. 6. 1987 pa je investitorka nadomestne gradnje postala tudi A.A. Ta je zemljišče s parc. št. *14/1 k.o. …, na kateri se nahaja nadomestna stanovanjska stavba, prodala tožniku, ki pa legalizaciji nasprotuje.

3Ker se po mnenju upravne enote dejstva od izdaje zavrnilne odločbe z dne 20. 11. 2013 niso spremenila (tožnik je še vedno lastnik nadomestne gradnje, investitorka A.A. pa je lastnica hiše, ki bi morala biti zaradi nadomestne gradnje odstranjena), je upravna enota zahtevo investitorke z dne 28. 4. 2014 s sklepom št. 351-164/2014 (404) z dne 27. 6. 2014 zavrgla. Na podlagi pritožbe investitorke pa je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo št. 35108-202/2014-2-06411121 z dne 9. 10. 2014 omenjeni sklep odpravilo in zadevo vrnilo upravni enoti v ponovni postopek z obrazložitvijo, da pogoj nespremenjenega dejanskega stanja ni izpolnjen. Po mnenju ministrstva upravna enota dopustnosti gradnje ne sme presojati z vidika zatečenega dejanskega stanja, pač pa mora presojati zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja izključno na podlagi projektne dokumentacije in ugotoviti, ali je projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja v skladu s prostorskim aktom občine.

4Po mnenju upravne enote iz predloženega projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja izhaja, da je predmetna gradnja enostanovanjske stavbe skladna s pogoji, ki jih določa Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih v Občini Kungota (v nadaljevanju: Odlok PUP). Odmiki objekta od mej parcel, ki niso v lasti investitorke, bodo namreč v skladu z 17. členom Odloka PUP večji od 4 metrov. Zagotovljeni bosta minimalna komunalna oskrba in dostop do objekta. Glede na obrazloženo je upravna enota zahtevku investitorke ugodila in izdala gradbeno dovoljenje za legalizacijo objekta.

5Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo št. 35108-27/2015-2-06411121 z dne 11. 5. 2015 kot neutemeljeno zavrnilo.

6Po mnenju ministrstva je izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena. V obrazložitvi ministrstvo pojasnjuje, da zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja ni bilo mogoče zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), saj je predmet zadeve, v kateri je bilo odločeno z izdanim gradbenim dovoljenjem z dne 7. 2. 1986, predvsem drug kot je predmet obravnavane zadeve. Zavrnitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja z dne 20. 11. 2013 pa je po mnenju ministrstva temeljila na drugačnem dejanskem stanju, kar je bilo obrazloženo že v odločbi z dne 9. 10. 2014. Kot še pojasnjuje ministrstvo, dejansko stanje izvedene gradnje ne more biti predmet presoje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Morebitna odstopanja od izdanega gradbenega dovoljenja v primerjavi s stanjem na kraju samem so lahko le predmet inšpekcijskih postopkov.

7Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri nasprotuje izdaji gradbenega dovoljenja.

8Kot navaja, omenjeno gradbeno dovoljenje posega v pravnomočno odločbo, s katero je bilo dne 7. 2. 1986 izdano gradbeno dovoljenje za nadomestno gradnjo objekta na zemljišču s parc. št. *14/1, k.o. …, ki je v njegovi lasti. Po navedenem gradbenem dovoljenju je investitorka dolžna objekt, ki ga želi sedaj legalizirati, porušiti. Po mnenju tožnika je zato odločanje o izdaji gradbenega dovoljenja za objekt, ki bi moral biti porušen, nedopustno.

9Kot še navaja, pa je izdano gradbeno dovoljenje tudi v nasprotju s pravnomočno odločbo Upravne enote Pesnica z dne 20. 11. 2013, s katero je bila zahteva investitorke za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo objekta zavrnjena. Ker se dejanske okoliščine v zadevi niso v ničemer spremenile (spor z investitorko glede hišne številke in priključitve objektov na električno omrežje še ni rešen), je po mnenju tožnika nedopustno ponovno odločati o pravnomočno zaključeni upravni stvari. Z izdajo gradbenega dovoljenja se kršita tudi 2. in 22. člen Ustave RS.

10Po mnenju tožnika je površina zemljišč, na katerih leži objekt, ki ga želi investitorka legalizirati, premajhna za gradnjo, saj ne dosega 500 m2. Razdalja med najbolj izpostavljenim delom objekta investitorke in mejo s parcelo, ki je v tožnikovi lasti, pa je tudi manjša od predpisane z Odlokom PUP. Objekt investitorke je po mnenju tožnika v tako slabem stanju, da je nevaren za ljudi in ni primeren za življenje.

11Glede na obrazloženo tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano gradbeno dovoljenje odpravi. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12Tožena stranka ter A.A. kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu na tožbo nista odgovorili.

13Tožba je utemeljena.

14V obravnavani zadevi je sporno predvsem vprašanje dopustnosti ponovnega odločanja o zahtevku investitorke A.A. za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo enostanovanjske stavbe na zemljiščih s parc. št. 31/3, 39/2, 39/4, vse k.o. ….

15O zahtevku je bilo namreč dne 20. 11. 2013 že odločeno z odločbo Upravne enote Pesnica št. 351-316/2013 (404), s katero je bila zahteva kot neutemeljena zavrnjena iz razloga, ker je objekt, ki ga želi investitorka legalizirati, predviden za rušenje. Obveznost porušiti omenjeni objekt investitorki nalaga odločba št. 351-310/84-PE-11/2-6 z dne 7. 2. 1986 (v zvezi z odločbo št. 351-310/84-PE-11/2-6 z dne 9. 6. 1987), s katero je tedanja Občina Maribor - Pesnica dovolila gradnjo nadomestne stanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. *14/1, k.o. … pod pogojem, da se obstoječi objekt poruši.

16Po pravnomočnosti zavrnilne odločbe pa je investitorka dne 28. 4. 2014 ponovno vložila zahtevo za izdajo dovoljenja za legalizacijo omenjenega objekta, pri čemer pa po mnenju sodišča ni izkazala, da so izpolnjeni pogoji za vnovično odločanje o isti zahtevi.

17O zahtevi, ki je že bila pravnomočno zavrnjena, namreč lahko organ ponovno odloča le, če se je dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, spremenilo. Če ti pogoji niso izpolnjeni, mora organ po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP kasneje vloženo zahtevo kot nedopustno zavreči.

18Po presoji sodišča je upravna enota ravnala pravilno, ko je dne 27. 6. 2014 s sklepom opr. št. 351-164/20914 (404), ki je bil kasneje sicer odpravljen, ponovno vloženo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo objekta na podlagi citirane določbe ZUP zavrgla iz razloga, ker se dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev, od izdaje zavrnilne odločbe ni spremenilo. Okoliščine, navedene v odločbi št. 35108-202/2014-2-06411121 z dne 9. 10. 2014, ki po mnenju Ministrstva za okolje in prostor opravičujejo ponovno vsebinsko presojo zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja (rešen spor med investitorko in tožnikom glede hišne številke ter glede električnega priključka), namreč po prvem odstavku 66. člena ZGO-1 za izdajo gradbenega dovoljenja niso odločilne. Predvideni odmiki objekta od mej parcel, ki niso v lasti investitorke, pa so bili že pred izdajo zavrnilne odločbe v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja skladni z odmiki, ki jih določa Odlok PUP, kar pomeni, da se v tem delu dejansko stanje, pomembno za odločitev, ni spremenilo.

19Zaradi nespremenjenega dejanskega stanja in pravne podlage zahteve ni pravne podlage za vsebinsko odločanje o zahtevi investitorke za izdajo gradbenega dovoljenja, na kar že ves čas postopka pravilno opozarja tožnik, zato bi moral upravni organ ponovno vloženo zahtevo investitorke v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavreči.

20Ob tem sodišče še dodaja, da je obveznost iz gradbenega dovoljenja z dne 7. 2. 1986, ki investitorki nalaga, da po izgradnji nadomestnega objekta obstoječi objekt poruši, še zmeraj v veljavi. Izpolnitvi te obveznosti se investitorka ne more izogniti s poskusi legalizacije objekta, ki v bistvu pomenijo poseg v pravnomočno gradbeno dovoljenje brez soglasja lastnika objekta, zgrajenega na podlagi navedenega dovoljenja.

21Zaradi kršitve pravil postopka je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo upravni enoti v ponovno odločanje. V ponovnem postopku bo morala upravna enota slediti pravnemu stališču sodišča, ki se tiče postopka. Nov upravni akt bo morala izdati v 30 dneh od dneva prejema te sodbe.

22Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR. Te stroške skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je sodišče naložilo v plačilo toženki.