UPRS sodba I U 966/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino zahtevo za izdajo naravovarstvenega soglasja za gradnjo – povečanje vodnega zbiralnika s prostornino 1400 m3 z dograditvijo s prostornino 4.400 m3 ter gradnjo napajališča na ..., na zemljišču s parc. št. 1003/127, 1003/128, 1003/129, 1003/130, 1003/131, 1003/132, vse k.o. ... V obrazložitvi navaja, da se območje predvidenega posega nahaja v tretjem varstvenem območju Triglavskega narodnega parka, za katerega 13. člen Zakona o triglavskem narodnem parku (v nadaljevanju ZTNP-1) predpisuje varstveni režim, ki v 28. točki prvega odstavka prepoveduje gradnjo površinskih vodnih zbiralnikov, razen zbiralnikov za napajanje živine. Glede na z zakonom določeni varstveni režim gradnja vodnega zbiralnika za potrebe zaloge vode za gašenje požarov in zasneževanja na območju Triglavskega narodnega parka ni dovoljena.

2Poleg tega je na podlagi petega odstavka 42. člena Pravilnika o presoji sprejemljivosti vpliva izvedbe planov in posega v naravo na varovana območja (v nadaljevanju Pravilnik) ugotovila, da ocena sprejemljivosti posega v naravo, temelječa na ugotovitvah iz četrtega odstavka 25. člena Pravilnika, z vidika varstvenega režima zavarovanega območja ter kumulativnega vpliva na kvalifikacijsko vrsto „divji petelin“ (Tetrao urogallus) ni ugodna (ocena D – bistven vpliv). Zaradi navedenega ugotavlja, da bi obravnavani poseg škodljivo vplival na varstvene cilje varovanih območij, njihovo celovitost in povezanost, ter da poseg ne ustreza zahtevam s področja varstva narave. Pri tem se sklicuje na mnenje Zavoda RS za varstvo narave, OE Kranj, z dne 1. 8. 2014, ki se sklicuje tudi na že predhodno izdana mnenja, v katerih je bila izvedena presoja sprejemljivosti predmetnega posega v naravo, in sicer mnenji z dne 13. 6. 2008 in 1. 9. 2010. Sklicuje se tudi na mnenje upravljavca Triglavskega narodnega parka z dne 5. 8. 2014, iz katerega izhaja, da z vidika varstva in upravljanja zavarovanega območja gradnja površinskega vodnega zbiralnika za namen gašenja požarov v visokogorju ni dopustna. Izjeme od prepovedi, določene v 13., 15. in 16. členu ZTNP-1, se nanašajo le na interventno ukrepanje ob naravnih nesrečah. Gradnje ni mogoče uvrstiti med interventne ukrepe. Pojasnjuje še, zakaj meni, da lokacija in predvidena kapaciteta zbiralnika ni primerna.

3Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

4Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da mnenje Zavoda RS za varstvo narave z dne 1. 8. 2014, na katerega se sklicuje toženka, nima relevantne vsebine, saj ne navaja, katera zaščitena vrsta ali habitat naj bi bil prizadet, kako je bilo to ugotovljeno, v kakšni meri naj bi bil prizadet in ali so možni omilitveni ukrepi v smislu 105.a člena Zakona o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON). Meni, da glede dejanskih vplivov vodne akumulacije in vseh gradenj na ... kot celote obstaja le ena strokovna študija, in sicer Monitoring, ki ga izvaja Zavod RS za gozdove. Iz Monitoringa divjega petelina iz junija 2014 izhaja ocena: „Ocenjujemo, da je populacija divjega petelina na vplivnem območju stabilna, da se stanje ne poslabšuje, tako da na podlagi zastavljenih varstvenih ciljev ohranitve ugodnega stanja populacije podajamo pozitivno mnenje“.

5Pri oceni kumulativnih vplivov je toženka upoštevala le biatlonski center, ne pa tudi vojašnice, ki je oddaljena le nekaj metrov od centra, ter obsežnih cestnih povezav, ki so glavni vir obiskovalcev na Pokljuki. Vprašanje nujnosti in smotrnosti vodne akumulacije za napajanje živine pa ni vprašanje, ki bi sodilo v pristojnost toženke, ampak mnenje o tem daje kmetijsko-svetovalna služba (18. točka 13. člena ZTNP-1). Ugibanje toženke in Zavoda RS za varstvo narave, ali je vodna akumulacija potrebna, ali bi bila lahko locirana kje drugje in ali ni morda za napajanje živine bolj primerna tekoča kot stoječa voda, je zato popolnoma irelevantno. Prav tako se ne strinja s stališčem toženke, da bi morala tožnica dokazati potrebnost vode za napajanje. V okviru naravovarstvenega soglasja se namreč ne odloča o smiselnosti gradnje, pač pa o negativnih vplivih gradnje na naravo.

6Ne strinja pa se niti s stališčem toženke glede izjem iz 21. člena ZTNP-1. Meni, da navedene določbe ni mogoče razlagati na način, da je gradnja objekta za zaščito in reševanje dovoljena le v času, ko že poteka požar. Takšen pogled vodi v katastrofalno ogrožanje naravnega habitata, saj bi bilo v primeru zasutja akumulacije gašenje omogočeno le z vodo, ki bi bila pripeljana na Pokljuko, to pa pomeni, da je za nadomestitev akumulacije potrebno pripeljati cca. 880 največjih gasilskih cistern, kar seveda ni izvedljivo. Zastavlja pa se tudi vprašanje škode, ki bi jo povzročil takšen prevoz ter vprašanje, koliko tujerodnih rastlin se v takšnem primeru lahko prinese od drugod. Meni, da je v obravnavanem primeru toženka tista, ki bi morala dokazati, da projektna rešitev oz. gradnja ni dopustna po predpisih z njenega področja. V obravnavanem primeru pa je toženka dokazno breme prevalila na tožnico s tem, ko je od nje zahtevala, naj dokaže dopustnost vplivov. Tožnica je kljub temu z monitoringom in soglasji pristojnih soglasodajalcev dokazala, da gradnja ni in ne bo niti skupaj z ostalimi gradnjami negativno vplivala na okolje. Toženka je kljub temu zahtevo zavrnila brez argumentov in strokovne podlage, zgolj z utemeljitvijo, da Zavod RS za varstvo narave meni, da je kumulativen vpliv negativen. Takšna argumentacija je nezadostna in predstavlja poseg v z ustavo zagotovljeno pravico do pravnega varstva in pravne države. Toženka v izpodbijani odločbi povzema tudi ugovore društva A. iz vloge, ki tožnici ni bila vročena, zato se do nje ni mogla izreči, kar predstavlja kršitev 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, tožnici izda zahtevano naravovarstveno soglasje, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

7Toženka na tožbo ni odgovorila, prizadeta stranka A. pa v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da tožnica sodišče zavaja, saj je prvotno vložila vlogo za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za povečanje akumulacijskega bazena z namenom uporabe zasneževanja tekaške proge na ..., ko pa je v postopku izgubila, se je odločila, da bo vodo uporabila za napajanje živine, kar pa na območju kjer stoji akumulacija ni možno, saj bi se krave zadrževale praktično na parkirišču in pred hotelom. Meni, da v kolikor akumulacija ne bo zasuta, jo bo bodo še naprej uporabljali za zasneževanje tekaških prog. Če tožnica vztraja, da gre pri tem objektu za akumulacijo vode za napajanje živine, naj se odpove rabi vode za zasneževanje. Umetno zasneževanje tekaških prog ima namreč velik vpliv na rastline, kar podrobno pojasni.

8Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 1. 10. 2015 prereka navedbe prizadete stranke ter prilaga fotografije, iz katerih je razvidno, da so na območju ... na Pokljuki krave, ki se pasejo tudi okoli hotela, parkirišča in predmetne vodne akumulacije. Pojasnjuje, zakaj meni, da je ugovor prizadete stranke, da ne bo zadosti vode za gašenje, če bo tožnica vodo pozno jeseni porabila za zasneževanje, nelogičen. Poudarja pa tudi, da umetno zasneževanje morda res podaljša čas, ko so tla hladna, vendar v širšem kontekstu to le ohranja razmere, ki so bile na tem območju pred globalnim segrevanjem.

Glede sodbe:

9Tožba ni utemeljena.

10Sodišče uvodoma pojasnjuje, da po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Po drugem odstavku navedene določbe je upravni akt upravna odločba, ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Ker je v obravnavanem primeru odločba, s katero je bilo odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (upravni akt) izpodbijana odločba o zavrnitvi zahteve za izdajo naravovarstvenega soglasja upravnega organa prve stopnje in ne odločba upravnega organa druge stopnje, s katerim je ta zavrnil tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo, sodišče ugovorov, ki se nanašajo na odločbo upravnega organa druge stopnje, ni presojalo. Ker iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi se prizadeta stranka pred izdajo odločbe do zadeve kakorkoli vsebinsko opredelila, ni utemeljen tožbeni ugovor, da je toženka kršila pravila postopka, ker ji ni dala možnosti, da se do njenih ugovorov opredeli.

11V zadevi ni sporno, da je predmetni poseg načrtovan na 3. varstvenem območju Triglavskega narodnega parka, v katerem je po 28. točki prvega odstavka 13. člena ZTNP-1 izrecno prepovedana gradnja vodnih zbiralnikov, razen zbiralnikov za napajanje živine. Iz navedene določbe izhaja, da je dovoljena gradnja vodnih zbiralnikov za napajanje živine izjema od splošne prepovedi gradnje vodnih zbiralnikov za druge namene. Zato je navedeno izjemo treba razlagati ozko, kar po presoji sodišča pomeni, da je dovoljena gradnja vodnih zbiralnikov zgolj za namen napajanja živine in za noben drug namen. Zakonodajalec je ocenil, da vodni zbiralniki, namenjeni čemurkoli drugemu, kot napajanju živine, torej tudi zalogi vode za zasneževanje in gašenju požarov, pomenijo nedopustno obremenitev narodnega parka.

12Po 128. členu ZUP sme pristojni organ v stvareh, v katerih je po zakonu ali po naravi stvari za začetek upravnega postopka in za sam postopek potrebna zahteva stranke, voditi postopek samo, če je taka zahteva podana. Po prvem odstavku 133. člena ZUP lahko stranka do izdaje odločbe na prvi stopnji razširi ali spremeni postavljeni zahtevek, po prvem odstavku 134. člena ZUP pa lahko do izdaje drugostopenjske odločbe svojo zahtevo delno ali v celoti umakne. Odločanje v upravnem postopku, ki je bil – kot v obravnavani zadevi – začet na zahtevo stranke, je torej vezano na obstoj te zahteve oziroma njeno vsebino (zahtevek), stranka pa s to zahtevo prosto razpolaga. Navedeno pomeni, mora toženka odločati o nameravani gradnji v obsegu, kakršen izhaja iz zahteve tožnice in zahtevi priložene projektne dokumentacije. Ker iz izpodbijane odločbe ter zahtevi priložene projektne dokumentacije izhaja, da želi tožnica zgraditi zbiralnik za vodo, ki ne bo namenjen zgolj napajanju živine, pač pa tudi zalogi vode za požarno gašenje in akumulaciji vode za zasneževanje, je pravilna ugotovitev toženke, da je nameravani poseg neskladen z določili ZTNP-1. ZTNP-1 namreč v četrtem odstavku 30. člena določa, da se z naravovarstvenim soglasjem preveri tudi skladnost nameravanega posega in gradenj z določbami tega zakona. Z izdajo naravovarstvenega soglasja za gradnjo predmetnega večnamenskega vodnega zbiralnika bi bilo zato odločeno v nasprotju z opisanim namenom zakona, ki je, kot rečeno v tem, da so v narodnem parku pod določenimi pogoji dovoljeni vodni zbiralniki, namenjeni izključno napajanju živine.

13Ker, kot rečeno, že gradnja vodnega zbiralnika, namenjena med drugim tudi akumulaciji vode za zasneževanje, ni skladna z določili ZTNP-1, kar je podlaga za zavrnitev izdaje naravovarstvenega soglasja, niti ni bistveno, ali je skladna z določili ZTNP-1 (21. člen) gradnja vodnega zbiralnika, namenjenega vodi za gašenje. Sicer pa se sodišče strinja s toženko, da tudi pri gradnji vodnega zbiralnika za potrebe zaloge vode za gašenje požarov v visokogorju na območju Triglavskega narodnega parke ne gre za izjemo iz 21. člena ZTNP-1 ter z razlogi, s katerimi je toženka navedeno ugotovitev utemeljila, zato jih sodišče v izogib ponavljanju ne navaja ponovno ter se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1.

14Zavrnitev zahteve za izdajo naravovarstvenega soglasja za predmeten objekt je torej pravilna in zakonita že iz navedenega razloga, zato na drugačno odločitev ne morejo vplivati podpore Občine Bohinj, Gasilske zveze ... in Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport k ohranitvi obstoječe (nelegalne) velikosti objekta, prav tako tudi ne mnenje Kmetijsko svetovalne službe, iz katerega je razvidna potreba po vodi na območju planin v okolici ...

15Zavrnitev predmetnega naravovarstvenega soglasja se torej nanaša na gradnjo vodnega zbiralnika (akumulacijskega bazena), namenjenega napajanju živine na paši ter zalogi vode za gašenje in zasneževanje (vlogi priložen IDZ), na kar se je nanašala tožničina zahteva. To pa ne pomeni, da tožnica ne bi mogla zahtevati izdaje naravovarstvenega soglasja za objekt, ki bo namenjen izključno napajanju živine. Seveda pa dovoljena namembnost ne pomeni avtomatične dopustnosti gradnje, temveč je treba v vsakem konkretnem primeru presojati njeno sprejemljivost (105. a člen ZON), pri čemer je v skladno s Pravilnikom treba upoštevati tudi načelo kumulative ter previdnostno načelo. V takem primeru bi se opravila presoja sprejemljivosti posega zgolj glede na namembnost površinskega vodnega zbiralnika za napajanje živine, kar pa je seveda pogojeno s tem, ali bo tožnica takšno zahtevo podala.

16Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Glede sklepa:

17Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.