VSRS sodba III Ips 77/2014

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna drugemu tožencu povrniti 14.603,40 EUR njegovih stroškov revizijskega postopka v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Dosedanji potek postopka:

1Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo za ugotovitev ničnosti Pogodbe o prodaji pravne osebe. Za nerazdelno vtoževano plačilo odškodnine na podlagi 26. člena Ustave RS pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijano sodbo.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da ugodi dajatvenemu delu tožbenega zahtevka s stroškovno posledico.

4Revizija je bila vročena toženkama. Drugi toženec v odgovoru predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške.

5Tožnica je vložila vlogo „Replika na odgovor na revizijo“, ki pa je Vrhovno sodišče, ker je bila vložena po izteku revizijskega roka (30 dni), ni upoštevalo.

Dejanski okvir zadeve:

6Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva:

- na predlog stečajnega upravitelja (drugega toženca) je stečajni senat Okrožnega sodišča v Kopru s sklepom St 28/2002 z dne 10. 1. 2008 odredil prodajo stečajnega dolžnika H. d. o. o. (kot pravne osebe);

- na podlagi izvedene javne dražbe sta H. d. o. o. - v stečaju (za njo kot stečajni upravitelj drugi toženec) in tožnica kot kupka sklenili Pogodbo o prodaji pravne osebe z dne 15. 2. 2008 (v nadaljevanju Pogodbo);

- v Pogodbi je bila kupnina določena na 4,169.000,00 EUR, pri čemer so bile kot premoženje navedene tudi različne nepremičnine, vpisane v zemljiškoknjižni vložek št. 2948, k. o. ..., skupaj v ocenjeni vrednosti 2,485.738,80 EUR;

- zemljiškoknjižno stanje pri teh nepremičninah (v času odločanja stečajnega senata in oprave javne dražbe) ni bilo urejeno, saj je bila vknjižena lastninska pravica kot „družbena lastnina v splošni rabi in v upravi“ H. d. o. o., pri čemer pa je bila tožnica že pred javno dražbo seznanjena s tem statusom nepremičnin.

Presoja utemeljenosti revizije:

7Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP); zato revizijsko sodišče ni obravnavalo vseh tistih revizijskih navedb, ki preko zatrjevanega očitka zmotne uporabe materialnega prava izpodbijajo (le) ugotovitve dejanskega stanja.

8Nepravilnosti v postopku prodaje se primarno uveljavlja s tožbo za neveljavnost Pogodbe.(1) Ker pa se tožnica zoper odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju tožbe za ugotovitev ničnosti Pogodbe ni pritožila, je odločitev v tem delu postala pravnomočna. Zato je revizijski preizkus omejen na odločitev sodišč prve in druge stopnje glede zavrnitve odškodninskega zahtevka.

9Čeprav sta sodišči prve in druge stopnje pravilno presodili, da je v okviru prodaje na javni dražbi odgovornost za napake že na podlagi zakona izključena (156. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL) v zvezi z 467. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)),(2) pa to ne pomeni, da je s tem izključena možnost uveljavljanja odškodninske odgovornosti stečajnega senata ali stečajnega upravitelja zaradi prekoračitve pravno dopustne meje ali zlorabe takšne prodaje.(3) Po naravi stvari namreč ne more biti smisel določbe o izključitvi jamčevanja za napake v primeru prodaje v stečajnem postopku (tudi) v pravnem varstvu (zatrjevane) zlorabe postopka. Posledično je pritožbeno sodišče materialnopravno zmotno štelo, da iz 156. člena ZPPSL v zvezi z 467. členom OZ izhaja tudi izključitev odgovornosti stečajnega senata in stečajnega upravitelja v primeru uveljavljane kršitve iz 26. člena Ustave RS. Revidentka tako utemeljeno opozarja, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbeni očitek o neuporabi 26. člena Ustave RS o odškodninski odgovornosti države, ki na najsplošnejši način zajema vse oblike protipravnega ravnanja države.

10Vendar pa revidentka v kontekstu očitka o zmotni (ne)uporabi 26. člena Ustave RS spregleda pomembnost ugotovitve, da bi za ugoditev tožbenemu zahtevku stečajni senat moral ravnati v nasprotju s svojo dolžnostjo in s tem na nedovoljen način prekršiti pravo, ki varuje nek zavarovani interes oškodovanke. Za presojo o odškodninski odgovornosti države je namreč bistven (tudi) element protipravnosti. Ta pa je vezan na vprašanje, ali je stečajni senat opustil potrebno skrbnost in s tem ravnal v nasprotju z določbami ZPPSL, ko je v sklep o prodaji vključil tudi sporne nepremičnine. Stečajni senat je namreč odredil prodajo stečajnega dolžnika kot pravne osebe, pri čemer se je pri obsegu premoženja skliceval na cenitev ocenjevalca pravnih oseb družbe V. d. o. o. (v nadaljevanju Cenitev). Revidentka (z razlogi vezanimi na ugotovitve dejanskega stanja) sicer obsežno graja ravnanje stečajnega senata, vendar pa ne konkretizira zmotne uporabe ZPPSL. Glede na drugi odstavek 104. člena ZPPSL v zvezi z 149. členom ZPPSL gre v stečajno maso dolžnika vse premoženje, ki ga ima dolžnik ob začetku stečajnega postopka, pri čemer sicer drži stališče o načelni izključitvi javnega dobra iz stečajne mase.(4) Vendar pa prvi toženki v tem kontekstu ni mogoče očitati kršitve prvega odstavka 149. člena ZPPSL, saj je glede na neurejeno zemljiškoknjižno stanje štela, da gre v stečajno maso vse (kar naj bi bilo) premoženje stečajne dolžnice - tako tudi sporne parcele, na katerih je bila vknjižena „družbena lastnina ter pravica splošne rabe in uprave“ v korist H. .d. o. o.(5) V tej zadevi namreč ni sporno, da je bila na teh nepremičninah kot imetnica pravice „splošne rabe in uprave“ družbene lastnine vknjižena stečajna dolžnica.

11Za odločitev v zadevi je bistvena ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da je bila tožnica ustrezno seznanjena z dejstvom obsega stečajne mase ter z zemljiškoknjižno neurejenim stanjem nepremičnin v k. o. ... Dejansko je šlo za prodajo pravne osebe in v tem okviru za prodajo spornih parcel, pri čemer bi bilo treba morebitno ukinitev „statusa splošnega ljudskega premoženja“ na teh parcelah (šele) doseči v ustreznem upravnem postopku. Iz Pogodbe ne izhaja, da naj bi v konkretnem primeru riziko naknadnega nevpisa lastninske pravice na spornih parcelah nosil prodajalec. Zato je v kontekstu uveljavljanja odškodninske odgovornosti stečajnega upravitelja kot nosilca javnih pooblastil(6) odločilna zgornja ugotovitev in posledična privolitev tožnice v nakup premoženja stečajne dolžnice, ki je obsegalo tudi sporne nepremičnine.

12Tožnica se ne more sklicevati na „protipravnost“ ravnanja drugega toženca, če je privolila v nakup premoženja stečajne dolžnice ravno zaradi „špekulacije“ o morebitnem naknadnem dosegu vpisa lastninske pravice na spornih parcelah. Zato ni utemeljen očitek o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja s strani pritožbenega sodišča v kontekstu uveljavljanja procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je pritožbeno sodišče pritrdilo bistveni ugotovitvi prvostopenjskega sodišča o seznanitvi tožnice s pravnim statusom nepremičnin že pred opravo javne dražbe. Prvostopenjsko sodišče je namreč celovito ugotavljalo dejansko stanje glede obstoja odškodninske odgovornosti obeh toženk. Zato ne drži očitek revidentke, da se sodišči prve in druge stopnje nista ukvarjali z vprašanjem načina seznanitve in vedenja tožnice o dejanskem obsegu premoženja stečajne dolžnice pred prodajo na javni dražbi. Posledično ni utemeljen očitek o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (v kontekstu zatrjevane nepopolne ugotovitve dejanskega stanja).

13Ker za odločitev v tej zadevi ni pomembna razlaga Pogodbe, je materialnopravno ne-relevanten očitek o ničnosti njenega 8. člena.

14Na podlagi obrazloženega ni podana protipravnost ravnanja stečajnega senata in stečajnega upravitelja v smislu kršitve 149. v zvezi z 152. členom ZPPSL kot predpostavka odškodninske odgovornosti države po 26. členu Ustave RS.

Odločitev o reviziji:

15S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na revizijske navedbe, ki so bile po njegovi materialnopravni presoji bistvene za odločitev. Ker se po obrazloženem uveljavljana revizijska razloga nista izkazala za utemeljena, je Vrhovno sodišče revizijo v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o stroških revizijskega postopka:

16Ker tožnica z revizijo ni uspela, mora drugemu tožencu povrniti potrebne stroške revizijskega odgovora (155. člen ZPP) – II. točka izreka. Gre za priglašene stroške, ki v seštevku (skupaj z davkom na dodano vrednost) znašajo 14.603,40 EUR.

17Od priznanih stroškov gredo drugemu tožencu za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 - Pravna mnenja I/2006) – II. točka izreka.

---.---

Op. št. (1): Sodba VS RS III Ips 157/1998 z dne 25. 8. 1999; glej tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, občna seja VSS z dne 18. in 19. 6. 1996.

Op. št. (2): Prim. sodbo VS RS III Ips 87/2000 z dne 14. 9. 2000.

Op. št. (3): Prim. sklep VS RS III Ips 22/2012 z dne 28. 1. 2014.

Op. št. (4): Prim. sklep VS RS III Ips 83/1997 z dne 21. 8. 1997; prim. tudi 40. točko Stališča s posvetovanja sodnikov o nekaterih problemih v zvezi s stečaji, Podjetje in delo, 1997, št. 3 - 4, str. 408 in nasl.

Op. št. (5): Prim. sklep VS RS III Ips 60/2001 z dne 10. 10. 2002.

Op. št. (6): Prim. Dolenc, M., Odškodninska odgovornost stečajnih upraviteljev in odgovornost države zanje, Pravni letopis, 2013, str. 226.