UPRS sodba in sklep I U 181/2013

I. Sprememba tožbe se ne dovoli.
II. Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožbo tožnika kot očitno neutemeljeno na podlagi 4. in 5. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil dne 23. 8. 2011 kjer je navedel, da je bila njegova ciljna država Slovenija, ko je zapustil Egipt. V Republiko Slovenijo je pripotoval na podlagi turističnega vizuma. Za mednarodno zaščito je zaprosil zato, ker po mnenju tožnika v Egiptu ni varnosti in ga je strah, da ga bodo ubili. V mladosti je živel v vasi Kommatai, od rojstva do 14. leta. Očetova sestrična A., ki je krščanske vere, je „stopila v ljubezensko razmerje“ s članom muslimanske družine po imenu B.B. To se je dogajalo, ko je bil tožnik star 6 let. V tem obdobju je bil nek član te družine nasilno usmrčen, morilca niso našli, zato je ta družina za smrt svojega člana okrivila njegovo družino. Družina B.B. se je hotela maščevati njegovi družini, a je njegova družina zapustila vas in šla živet v mesto El Menia. Zaradi varnosti se je včlanil v stranko Hizb al Watani, ki je bila takrat na oblasti. Ko si je urejal vozniško dovoljenje je srečal oficirja C.C., s katerim sta postala prijatelja. Zaradi njegovega statusa so se ga sovražniki izogibali in se ga bali. Dva dni po tožnikovem prihodu v Republiko Slovenijo je bil oficir premeščen in družina B.B. je začela groziti njegovemu bratu in očetu, ko je bil v Republiki Sloveniji, je omenjena družina streljala na brata Č., ki je sedaj v bolnišnici. Dan po dogodku je tožniku potekla veljavnost vizuma, vendar se zaradi dogodkov in strahu ni upal vrniti v Egipt. Pojasnil je, da je najbolj ogrožen on sam in njegov brat Č., saj se maščujejo najbolj uspešnemu članu družine. Ravnanje omenjene družine so trikrat prijavili policiji, a ta ni imela dokazov, zato niso mogli ukrepati. Prejšnji režim je krvno maščevanje preganjal, sedaj pa se policisti sami bojijo za svoja življenja. Na koncu prošnje je tudi povedal, da je v Egiptu živel kot uspešen človek, ki se je uspešno ukvarjal z veterino. Da se mu omenjena družina želi maščevati je izvedel ustno od znancev, zato so se po dveh mesecih preselili v mesto.

2Tožnik je bil povabljen tudi na osebni razgovor, kjer je med drugim povedal, da se ne more vrniti v domovino zaradi krvnega maščevanja, da je družina B.B. že poskušala ubiti njegovega brata Č., pred 10 leti pa je grozila tudi njegovi družini. Dvakrat so mu osebno grozili s krvnim maščevanjem, ko je bil star 19 let. Odšel je na policijo in dal prijavo. Pojasnil je, da se je več kot enkrat zgodilo, da so ga hoteli ubiti z avtom. To se je zgodilo enkrat do trikrat. Njegovi družini so začeli groziti dva meseca po umoru. Po umoru se je družina preselila v mesto El Minia. Potrdila o nezgodi brata Č. ne more predložiti, ker se je v Egiptu začela revolucija proti režimu Mubaraka. Brata so ustrelili meseca avgusta 2011. S soočenjem, da se je revolucija v Egiptu dogajala v mesecu januarju in februarju 2011 je pojasnil, da se je revolucija res začela 25. 1. 2011 in trajala do 11. 2. 2011, vendar je na oblast prišel vrhovni vojaški svet in se revolucija nadaljuje in v Egiptu ni miru. Ali je družina B. po poskusu umora brata njegovi družini še kako grozila je pojasnil, da so mu grozili tudi takrat, ko je bil star 20 let. V resnici družina namreč ni želela ubiti njegovega brata, na brata so streljali zgolj po pomoti. Povedal je tudi, da so ženske pred krvnim maščevanjem varne, prav tako tudi njegov oče, ki je star 55 let. Izpostavil je tudi dogodek, ko je študiral na univerzi Beni Suef, ki je od mesta El Minia oddaljen približno 120 km. Na univerzi je imel kolega, ki je bil iz vasi Kommatai. Ta ga je opozoril in mu rekel, naj se pazi, da ga bo družina B. sigurno ubila. Enkrat so ga tudi poskusili pretepsti, vendar so prišli njegovi prijatelji in ga rešili. Kdo ga je tepel, ni videl, ni jih prepoznal. Osebe, ki so ga napadle, so bile maskirane. Da so bile zamaskirane osebe iz družine B. je prepričan, saj ga je bil s strani prej omenjenega kolega opozorjen, da se mu bo ta družina maščevala. Spomni se, da ga je avto, ki ga je želel povoziti, bil iz mesta El Minia, v tem mestu pa družina B. tudi živi. Dogodka, ko je bil star 19 oz. 20 let je policiji prijavil, vendar ni imel nobenega dokaza. Glede na to, da je v razgovoru povedal, da so ga prijatelji rešili, kar bi pomenilo, da priče ima, je povedal, da ga je kolega, ki ga je prej omenjal, večkrat opozoril, da ga ne sme omenjati pri katerikoli izjavi ali na policiji omenjati njegovo ime ali priimek ali kot pričo, ker se boji za svoje življenje. Zato na policiji ni prijavil nobene priče. Tudi dogodek, ko so mu razbili vrata in uničili opremo, je policiji prijavil, vendar dokaza o tem nima, saj po revoluciji na ministrstvu za notranje zadeve ne dobiš nobenih žigosanih potrjenih potrdil. Njegova družina tudi ni prijavila dogodka, ko so osebe streljale na njegovega brata. Zakaj pri podaji prošnje ni navedel dogodkov, ki jih je navedel pri osebnem razgovoru, je povedal, da je odgovoril samo na vprašanja, ki mu jih je postavil inšpektor. Poleg tega mu je prevajalec dejal, da naj na vprašanja odgovarja čimbolj „kratko“. Zakaj je zapustil izvorno državo, ko je na podlagi vizuma prišel v Slovenijo je pojasnil, da je izvorno državo zapustil, ker je imel teden dni dopusta, ki ga je želel preživeti v Republiki Sloveniji, kjer živi njegov brat, ki je poročen s slovensko državljanko. Obiskati ga je želel samo za en teden, vendar se je potem zgodil dogodek s streljanjem na njegovega brata. Zato je imel strah pred vrnitvijo v Egipt. Zakaj ni zaprosil za mednarodno zaščito takoj, ko je izvedel za omenjeni dogodek oz. naslednji dan je navedel, da je bil v dvomu, kaj naj stori. Pozvan je bil tudi, naj pojasni, zakaj po eni strani trdi, da se je v mesto El Minia preselil, ko je bil star 14 let (osebni razgovor in prošnja), ob podaji prošnje pa, da se je v mestu El Minia rodil in tam obiskoval osnovno in srednjo šolo. Odgovoril je, da je v mestu El Minia hodil v gimnazijo, na fakulteto v mesto Beni Suef, v osnovno in srednjo šolo pa je hodil v kraju Kommatai.

3Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je tožena stranka presodila, da tožnik lažno predstavlja razloge, na katere se sklicuje, saj so njegove navedbe nekonsitstentne, protislovne in malo verjetne, poleg tega pa tožnik tudi ni zaprosil prošnje v najkrajšem možnem času. Presodila je tudi, da tožniku ob vrnitvi v izvorno državo ne bi grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Tožena stranka meni, da bi bilo od prosilca mogoče utemeljeno pričakovati, da bi v postopku vse skozi enako navajal subjekt ogroženosti, ne pa da je svoje izjave prilagajal glede na vprašanja uradne osebe. V kolikor bi bil zaradi krvnega maščevanja ogrožen tudi njegov brat, potem tožnik ne bi na osebnem razgovoru navedel, da je bil brat ustreljen po pomoti. Poleg tega je tožnik pri sprejemu prošnje navedel, da je družina B.B. v času njegovega bivanja začela groziti tako njegovemu bratu kot tudi očetu, kar je v nasprotju z njegovo izjavo, da so na brata streljali pomotoma in da je oče prestar, da bi ga želeli ubiti. Ob prošnji tudi ni navedel, da so ga želeli povoziti in ga napadli, ko je bil star 19 oz. 20 let. Tožena stranka zato meni, da prosilec pri osebnem razgovoru ni podal sprejemljivega razloga, zakaj domnevnih napadov ni navedel že pri podaji prošnje, temveč je razloge za svoje ravnanje celo spreminjal, saj je najprej navedel, da ni imel možnosti, da bi jih navedel, nato pa je krivdo za svoje ravnanje pripisal prevajalcu. V zvezi z domnevnimi napadi nanj, ko je imel 19 in 20 let, tožena stranka ugotavlja, da so tožnikove izjave v zvezi z dogodkom, ko so ga poskušali povoziti z avtom, ne skladajo z drugimi izjavami, podanimi v postopku. Najprej je namreč navedel, da naj bi avto, s katerim naj bi ga hoteli povoziti, imel registrske tablice mesta El Minia, kjer naj bi živela družina B.B. Navedena izjava se ne sklada s prosilčevimi izjavami pri podaji prošnje in osebnem razgovoru, saj naj bi prosilčeva družina odšla živet v mesto El Minia, zaradi varnosti in kjer težav s strani družine B. niso imeli. Glede vseh dogodkov, ki so razlog za zapustitev matične države je navedel, da je dogodke prijavil policiji a dokazov ni imel. Priče naj ne bi navedel iz razloga, ker mu je kolega, ki ga je večkrat opozarjal pred nevarnostjo dejal, da ga ne sme omenjati v katerikoli izjavi oz. na policiji navesti njegovo ime in priimek, ker se tudi on boji za svoje življenje. Tožena stranka meni, da navedeni razlog za tožnikovo izjavo na policiji ni logičen in sprejemljiv, saj je tožnik sam navedel, da je imel dobrega prijatelja, oficirja, ki je delal na policijski postaji, ravno zaradi omenjenega oficirja pa naj bi se ga člani družine B.B. bali napasti. Glede na navedeno tožena stranka meni, da bi bilo od prosilca, če bi se napadi nanj resnično zgodili, utemeljeno pričakovati, da bi svoje težave pojasnil na policijski postaji, kjer je delal njegov prijatelj oficir. Poleg tega je tožnik za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil šele dva dni po poteku turističnega vizuma. Ob tem je navedel, da so se njegove težave z družino B. začele šele po njegovem odhodu iz izvorne države, ko so člani te družine začeli groziti njegovemu bratu in očetu, nekaj dni kasneje pa so streljali na brata. To pojasnilo bi bilo za toženo stranko še upravičeno in razumljivo, če iz izjav tožnika podanih pri osebnem razgovoru ne bi izhajalo, da naj bi imel osebne težave z družino B. vsaj od 19. leta, ko naj bi ga želel povoziti z avtom, enkrat pa so ga tudi napadli, ko je šel v kavarno. Zato bi bilo utemeljeno pričakovati, da bi tožnik za mednarodno zaščito zaprosil takoj, ko je prišel na ozemlje Republike Avstrije v tranzitu na poti v Republiko Slovenijo oz. na podlagi turističnega vizuma v Republiki Sloveniji. Pričakovati bi bilo, da bi izvorno državo zapustil že mnogo prej, ob predpostavki, da naj bi glede na njegove izjave v izvorni državi stalno živel v strahu, kaj se mu bo zgodilo. Da so se težave z družino B. začele dva dni po njegovem odhodu iz izvorne države zato za toženo stranko ne more biti sprejemljivo, zaradi česar kot nesprejemljivo šteje tudi tožnikovo ravnanje, da je za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil šele po poteku turističnega vizuma. Tožena stranka tudi izpostavlja, da je tožnik v postopku navajal, da njegov oče zaradi starosti ni v nevarnosti zaradi krvnega maščevanja, medtem ko je pri sprejemu prošnje navedel, da so člani družine B. po njegovem odhodu iz države grozili tako njegovemu bratu kot tudi njegovemu očetu. Vse to vzbuja dvom v resničnost njegovih izjav v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države. Na podlagi navedenega ugotavlja, da je tožnik lažno predstavljal razloge, na katere se sklicuje, poleg tega pa za mednarodno zaščito ni zaprosil v najkrajšem možnem času.

4Tožena stranka je tudi ocenila, da tožniku ob vrnitvi v izvorno državo ne bo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Tako strah pred preganjanjem kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve morata biti individualno utemeljena. Njegove izjave pa so nasprotujoče in tožena stranka še dodaja, da če bi se tožnik ob vrnitvi v Egipt resnično počutil ogroženega, bi za mednarodno zaščito zaprosil takoj, ko je na podlagi turističnega vizuma prišel v Republiko Slovenijo. V izvorni državi tožnika, kot je splošno znano, ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, saj bi po mnenju tožene stranke v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji v zadevni državi nedvomno množično poročali. Tudi v zvezi z njegovim delovnim področjem in odločanjem o prošnjah drugih prosilcev za mednarodno zaščito iz iste izvorne države pa tudi v zvezi s spremljanjem sodne prakse s področja mednarodne zaščite nekaterih drugih držav EU je znano, da varnostna situacija v Egiptu ni takšna, da bi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka, v to državo vrnjena oseba, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, v smislu 28. člena ZMZ.

5Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi kršitev določb postopka in zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je tožena stranka nepravilno presodila, da tožnik ni vložil prošnje v najkrajšem možnem času. V času njegovega obiska v Republiki Sloveniji so streljali na njegovega brata, ki je bil ranjen in odpeljan v bolnico. To pomeni, da je bila prošnja podana v najkrajšem možnem času in sicer takoj, ko so oficirja – polkovnika premestili na drugo mesto in ko se je pojavila konkretna nevarnost. Izpostavlja dejstvo, da so se pripadniki nasprotne družine tožnika in njegove družine izogibali, ker so se oficirja bali. Takoj po tem, ko je tožnik prišel s svojo mamo na obisk k svojemu bratu v Republiko Slovenijo, je bil oficir - polkovnik premeščen in družina B.B. je ponovno začela groziti tožnikovemu bratu in očetu. V času tožnikovega obiska v Republiki Sloveniji so streljali na tožnikovega brata. V konkretnem primeru je tožnik lahko žrtev krvnega maščevanja, saj je najbolj izobražen član družine. Oče je prestar, ranjeni brat pa je končal srednjo šolo. V primeru krvnega maščevanja pa je mogoče, da grozijo tudi drugim članom družine, kar se je zgodilo v konkretnem primeru. Tožnik je ob podaji prošnje tudi napisal, da je v Republiko Slovenijo prispel 13. 8. 2011, da je 15. 8. 2011 njegova družina dobila grožnje, da je bil 19. 8. 2011 njegov brat ranjen, ter da bi moral 20. 8. 2011 zapustiti Republiko Slovenijo. Poudaril je tudi, da tekom celotnega postopka tolmača ni razumel v celoti, kar je razvidno iz zapisnika. Šele na tretji strani zapisnika o osebnem razgovoru je razvidno, da je D. tožnikova sestra in ne brat. To bi tolmač moral vedeti. Tožnik je sicer podal izjavo, da tolmača dobro razume, vendar je bilo to na začetku. Tudi prevod zapisnika po koncu osebnega razgovora ni bil pravilen. Ob podaji prošnje je bilo tožniku s strani tolmača rečeno, naj odgovarja čim krajše, kar je tožnik tudi storil. Odgovoril je na vsako vprašanje, ki mu je bilo dano. Ob podaji prošnje je bil prestrašen, vedel je, da se maščevanje nadaljuje, da je brat ranjen, da so očetu grozili in da nima več podpore pri oficirju. Ni tudi nenavadno, da je imel avto, ki ga je želel povoziti, registrsko oznako Menia, saj imajo vsi avtomobili iz istega območja registrsko oznako Menia, v Beni Suefu, kjer je živel, pa imajo drugačno. Zato je avto, ki ga je želel povoziti, lahko povezal z družino B. Ne drži tudi navedba, da se je revolucija v Egiptu dogajala samo med 25. 1. 2011 in 11. 2. 2011, splošno znano je, da je takrat prišlo le do odstopa predsednika Mubaraka, vendar revolucija še traja. Krvno maščevanje je še vedno globoko ukoreninjeno v egipčanski vsakdanjik, še posebej na območju pokrajine Upper Egypt. To je najbolj zaostala pokrajina v Egiptu. V tej pokrajini so taka maščevanja del vsakdana. Gre za zaostalo ruralno pokrajino, kjer so stari običaji še zelo zakoreninjeni. Tudi iz priloženega poročila (članek iz časopisa AlAmbra) izhaja, da v primeru krvnega maščevanja ubijejo najbolj izobraženega človeka v družini, kar pa ne izključuje, da se v opombo zgodi še kakšna postranska žrtev. To se sklada s podatkom, zakaj ne grozijo le tožniku, ampak tudi njegovemu bratu in očetu. Glede hrambe zapisnika glede škode v tožnikovi ambulanti navaja, da v Egiptu „papir“ nič ne pomeni. Tožena stranka bi tudi morala pridobiti informacije iz izvorne države, na podlagi katerih bi ugotovila, da revolucija še traja, da razmere v Egiptu niso urejene, da je policija v Egiptu po revoluciji še v krizi. Ugotovila bi, da obstaja v Egiptu še vedno krvno maščevanje tako, kot ga je tožnik opisal. Ugotovila bi tudi, da je v Egiptu več vrst šol in da je redno šolanje slabo. Preveriti bi tudi morala ali v primeru vračanja prosilca v izvorno državo tožniku ne bo grozila resna škoda. Tega tožena stranka v konkretnem primeru ni storila. Predlaga, naj sodišče razpiše glavno obravnavo in izpodbijano odločbo odpravi.

6Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise in predlagala, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7Sodišče je v ponovljenem postopku, na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 10/2013 z dne 24. januar 2013, opravilo glavno obravnavo in tožnika kot stranko zaslišalo. Tožeča stranka je na naroku spremenila tožbeni zahtevek tako, da se tožniku podeli status mednarodne zaščite oziroma subsidiarne zaščite. Tožbe, vložene dne 11. 7. 2012, s katero je izpodbijala odločbo tožene stranke št. 2142-271/2011/5 ( 1327-08) z dne 27. 6. 2012, ni umaknila. Spremembo tožbe je utemeljevala predvsem s tem, da je sprememba dopustna zaradi celotnega postopka in razmer v Egiptu. V spis je vložila dokument z dodatnimi informacijami iz izvorne države tožnika.

K 1. točki izreka:

8Sodišče spremembe tožbe ni dopustilo:

Po določbi 184. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se za vprašanja ki niso urejena v Zakonu o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUS-1) primerno uporablja (prvi odstavek 22. člena ZUS-1), lahko tožnik do konca glavne obravnave spremeni tožbo (prvi odstavek 184. člena ZPP). Ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo tožbe potrebna njena privolitev; vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo tožbe, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (drugi odstavek 185. člena ZPP). Sodišče je kot povedano odločalo v ponovljenem postopku, kar pomeni, da je bila toženi stranki tožba vročena. To med strankama ni sporno. Tožena stranka na naroku dne 12. 4. 2013 v spremembo tožbe ni privolila. Sodišče je zato presojalo, ali bi bila sprememba tožbe smotrna za ureditev razmerja med strankama. Sodišče spremembe tožbe ni dovolilo, ker tožeča stranka predloga ni utemeljila v zadostni meri, poleg tega pa je presodilo, da za ureditev razmerja med strankama sprememba tožbe ni potrebna. Predlog je utemeljevala obširno, vendar dejstva, ki jih je navedla, po presoji sodišča niso zadostna. Predložila je v spis dokumenta, ni pa navedla, zakaj jih že do naroka za glavno obravnavo, na kateri je tožbo spremenila , ni predložila. To bi morala storiti glede na določbo drugega odstavka 326. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ki določa, da na prvem naroku nove glavne obravnave smejo stranke navajati tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Dokazno breme je na strani tožeče stranke.

K 2. točki izreka:

9Tožba ni utemeljena.

10Vrhovno sodišče je v sklepu opr. št. I Up 10/2013 z dne 24. 1. 2013 izrazilo stališče, da je podan razlog, določen v 5. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ, ki določa, da tožnik namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni izrazil v najkrajšem možnem času, čeprav je zato možnost imel. Na podlagi podatkov v spisu pa je še odločilo, da tožena stranka ni imela razloga za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku na podlagi 4. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, ki določa, da prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne, nezadostne in v nasprotju z informacijami v izvorni državi iz 8. alineje 23. člena ZMZ.

11Glede na presojo vrhovnega sodišča sodišče ni presojalo razloga iz 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, ker je že vrhovno sodišče presodilo, da je ta razlog za zavrnitev prošnje podan. Ker pa le iz tega razloga ni mogoče prošnje za mednarodno zaščito zavrniti (2. odstavek 55. člena ZMZ) je sodišče presojalo tudi, ali je podan razlog za zavrnitev prošnje iz 4. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ.

12Vrhovno sodišče je sicer izrazilo stališče, da ta razlog ni podan, ta pogoj za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito je presojalo na podlagi podatkov v spisu. Na podlagi opravljene glavne obravnave in zaslišanja tožnika je sodišče prve stopnje ponovno pritrdilo toženi stranki, da je izpolnjen tudi pogoj za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito iz 4. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Po presoji sodišča so bili za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite v pospešenem postopku izpolnjeni vsi formalni pogoji iz 54. člena ZMZ. Sodišče je tožnika zaslišalo o okoliščinah, ki jih je v upravnem postopku navedel kot razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik je na zaslišanju o odločilnih dejstvih ponovno izpovedal drugače kakor na zaslišanju in kakor ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. V upravnem postopku je namreč kot razlog za vložitev prošnje navedel streljanje na brata in krvno maščevanje zaradi suma vpletenosti njegove družine glede smrti člana družine, s katerim se je poročila oziroma bila v zvezi sestrična tožnikovega očeta (A.). Dogodek s streljanjem na brata, ki je bil tudi odločilni razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, naj bi se zgodil, ko je tožnik legalno bival v Republiki Sloveniji, vendar malo pred tem, ko mu je bivanje na podlagi turistične vize poteklo. Poleg tega pa je navedel, da so na brata streljali „po pomoti“, kdo naj bi nanj streljal, na naroku ni znal pojasniti.

13Po ponovni preučitvi zadeve je sodišče ponovno presodilo, da je tožena stranka pravilno subsumirala relevantna dejstva na zakonski dejanski stan. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da je tožnik tekom postopka, tako tudi na glavni obravnavi, večkrat spreminjal svoje navedbe. Na zaslišanju je med drugim pojasnil, da je svojo vas zapustil, ko je bil star 14 let, da pa je bil krvnemu maščevanju podvržen tisti, ki je bil najbolj situiran član družine. V tem primeru naj bi bil to njegov oče. To pa se ne sklada z njegovimi prejšnjimi izjavami, da bi bil on kot najbolj situiran član družine podvržen krvnemu maščevanju. Sodišče zato ne more slediti tožniku, da bi bil on najbolje situiran člana družine, saj je bil star šele 14 let. Tožnik tudi ni prepričljivo pojasnil, zakaj je za mednarodno zaščito zaprosil šele po tolikih letih, glede na to, da naj bi se krvno maščevanje izvajalo že od njegovega 14. leta. Tožnik je vse na njega naslovljene grožnje sicer prijavil policiji, vendar je pojasnil, da ni ukrepala iz razloga, ker ni imel dokazov o grožnjah oziroma nasilju. To ne pomeni, da policija ob prijavi ni ustrezno ukrepala, saj mora k razjasnitvi zadeve prispevati tudi oškodovanec, v tem primeru tožnik. Tako pa tožnik niti ni vedel povedati, kolikokrat so ga, domnevno člani družine B.B. poskušali povoziti, izrazil je tudi le dvom, kdo naj bi ga pretepel, mu uničil ambulanto in mu grozil. Za vse grožnje je izvedel le posredno, od svojega študentskega kolega. Zakaj ni bil v nevarnosti tožnikov oče je tožnik odgovoril, da je bil oče v nevarnosti, ker je preživljal celo družino vključno z A., vendar se to ne sklada z njegovo prejšnjo izjavo, da je bil v nevarnosti le on sam. Tožnik tudi ni razumno pojasnil, zakaj ni že ob podaji prošnje povedal, da so ga, domnevno člani družine B.B., poskušali povoziti in je bil pretepen, zakaj je to okoliščino povedal šele na osebnem razgovoru. Nerazumljivo je njegovo pojasnjevanje, da je ob podaji prošnje menil, da ti podatki niso pomembni. Tudi po mnenju sodišča bi tožnik okoliščino, ki je, po njegovih izpovedbah, pomembno vplivala na odločitev, da je zaprosil za mednarodno zaščito, moral navesti že ob podaji prošnje. Tožnik je na glavni obravnavi tudi drugače pojasnil, da je bil tri mesece po diplomi leta 2009 zaposlen tako, da je odprl kliniko za živali, da pa so mu jo razbili oziroma uničili, po tem pa je bil od decembra 2009 pa do prihoda v Slovenijo zaposlen v tovarni zdravil. Te izjave tožnik ni pojasnil, iz podatkov v spisu pa izhaja, da svoje zaposlitve v tovarni zdravil ni niti omenil.

14Sodišče je na podlagi navedenega presodilo, da so bili podani vsi pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v pospešenem postopku na podlagi 54. člena ZMZ. Kot povedano, sodišče pritrjuje toženi stranki, da je tožnik tekom postopka, prav tako pa tudi na glavni obravnavi, večkrat spreminjal svoje navedbe, katere osebe so lahko podvržene krvnemu maščevanju, da pa teh razhajanj v navedbah v postopku pred upravnim organom, niti v upravnem sporu ni ustrezno pojasnil. Navedel je sicer, da je lahko podvržen krvnemu maščevanju le najbolj izobražen član družine, vendar ko se je začelo krvno maščevanje nad njegovo družino je bil tožnik stal šele 14 let. Zakaj tožnik ni povedal odločilnih dejstev, zakaj so ga pri 19 in 20 letih nameravali povoziti, ni ustrezno pojasnil. Ob podaji prošnje in v upravnem postopku je povedal, da naj bi upošteval nasvet prevajalca, naj odgovarja čim bolj na kratko, ob zaslišanju pa je pojasnil, da je menil, da ta dejstva za odločitev niso pomembna. Po presoji sodišča pa so vsi ti dogodki tako odločilni za razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, da bi jih tožnik ob podaji prošnje moral navesti. Sodišče je pri tem upoštevalo tudi dejstvo, da je tožnik v Republiko Slovenijo pripotoval (z vizumom) legalno in izvorne države ni zapustil v časovni stiski oziroma v naglici. Tožnik tudi ni pojasnil, kolikokrat so ga poskušali povoziti, navedel je „enkrat do trikrat,“ kar tudi za sodišče ni prepričljivo, saj bi se tožnik vsakega takega dogodka, v kolikor bi se zgodil, zanesljivo spomnil v tem smislu, ali se je dejansko zgodil ali ne, torej, ali so mu na opisan način grozili enkrat ali trikrat in ga, kot rečeno, že ob podaji prošnje vsaj tudi omenil ter pojasnil. Tožnik bi moral tudi konkretno navesti, kolikokrat se je zgodil napad nanj.

15Za odločitev pa je pomembna tudi okoliščina, da je tožnik dogodke, ki jih je navedel kot razlog za zapustitev izvorne države, doživel pred več leti, ko je bil star 19 oziroma 20 let, prav tako, da je v Republiko Slovenijo pripotoval s turističnim vizumom, ker je želel obiskati svojega tu živečega brata. Sodišče glede na navedeno pritrjuje mnenju tožene stranke, da bi tožnik v primeru, da bi bil resno ogrožen, državo zapustil že takrat, ko so ga poskusili, domnevno člani družine B.B., povoziti za avtomobilom, prav tako že ob napadu nanj v času študija, oziroma ob napadu na njegovo veterinarsko ambulanto, ne pa šele potem, ko mu je turistična viza za bivanje v Republiki Sloveniji že potekla. Tožnikove izjave, da so se težave z družino B.B. začele po njegovem prihodu v Republiko Slovenijo, se ne skladajo z njegovimi izjavami, kdaj so se začeli napadi nanj. V kolikor bi tožnik živel v stalnem strahu, kakor zatrjuje, bi tudi po presoji sodišča izvorno državo zapustil že mnogo prej, še preden je želel obiskati brata v Republiki Sloveniji. Tako pa je za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil šele po poteku veljavnosti turističnega vizuma. Sodišče se je na podlagi vsega navedenega in vtisa, ki ga je tožnik ustvaril ob ustnem zaslišanju na glavni obravnavi, prepričalo, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita.

16Po presoji sodišča je tožena stranka tudi pravilno presodila, da tožniku v primeru vrnitve v izvorno državo ne bi grozila resna škoda, ki po določbi 28. člena ZMZ zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi, resno in individualno grožnjo in življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Tožena stranka je po presoji sodišča v zadostni meri obrazložila, zakaj bi bil tožnik lahko vrnjen v izvorno državo. Tožnik se je sicer skliceval na grožnje s strani družine B.B., vendar je tožena stranka te navedbe tožnika pravilno zavrnila. Glede na navedeno tudi tožbeni ugovori niso utemeljeni. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da tožnik tolmača ni razumel, saj je na zaslišanju na glavni obravnavi navedel drugače, in sicer, da je menil, da, za po presoji sodišča odločilna, dejstva za odločitev v zadevi niso pomembna. Iz spisa tudi ne izhaja, da bi imel tožnik pripombe na tolmačenje. Ob prošnji dne 23. 8. 2011 je izjavil, da tolmača za arabski jezik razume, enako na osebnem razgovoru z dne 3. 4. 2012. Nepomembno pa tudi ni, da je imel tožnik ves čas postopka svojega pooblaščenca.

17Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).