VSL sodba III Cp 1027/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 6.470,64 EUR zavarovalnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.3.2015 ter za pravdne stroške. Pravdne stroške tožene stranke v višini 20,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je naložilo v plačilo tožeči stranki.

2Tožeča stranka vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP(1). Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom, podrejeno se zavzema za spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Sodišče zaključuje, da ob jasnih pogodbenih določilih (splošni pogoj za vlomsko zavarovanje: 01 do VL – 01/07) tožnik ni upravičen do plačila zneskov, ki jih ni plačal, zaradi česar naj ne bi bil oškodovan. Navezuje se na plačilo obveznosti DDV v višini 6.470,64 EUR, ki naj bi jih tožnik ne imel. Opozarja na prvi in drugi odstavek 949. člena OZ(2). Zavarovanje v obravnavanem primeru krije škodo, do katere je prišlo, ker so bile zavarovane stvari odnešene pri vlomski tatvini. Zavarovana nevarnost sama po sebi izključuje možnost, da bi bile ukradene zaloge blaga in materiala prodane naprej in da bi bil vsak zavarovanec obremenjen z obveznostjo plačila DDV od prodajne cene. Ukradenih stvari ni mogoče prodati naprej. Razlogi sodišča v zvezi z DDV so nejasni in v nasprotju z osnovnim namenom sklenjenega zavarovanja. Pritožbena trditev je izkazana s 1. točko 7. člena Pogojev, ki opredeljuje zavarovalno vrednost, po kateri se obračuna škoda, ki jo krije zavarovanje (18. člen Pogojev). Zaloge blaga in materiala niso bile zavarovane le do njihove nabavne vrednosti. Sklenjeno zavarovanje je krilo neto nabavno vrednost in DDV od prodajne cene z omejitvijo, da vsota ne sme presegati tržne cene. Drugačnega dogovora med zavarovalnico in tožnikom ni bilo. Škoda je obsegala tudi DDV od prodajne cene, v vsakem primeru pa vsaj tržno ceno odnešenih zalog blaga in materiala. Odločitev sodišča je v nasprotju s sklenjeno zavarovalno pogodbo in splošnimi pogoji. Okoliščina, da tožnik ni zavezanec za plačilo DDV, ni relevantna. Neutemeljeno je zavrnjen dokazni predlog za ugotovitev tržne vrednosti ukradenih zalog blaga in materiala. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki prvega odstavka 339. člena ZPP. Nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje, ker ni ugotovljena tržna vrednost zalog blaga in materiala, kot odločilno dejstvo za določitev zavarovalne vrednosti in pravilnega obračuna škode. Posledično je napačno uporabljeno materialno pravo 1. točke 7. člena Pogojev.

3Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ni bilo sporno, da je bila med pravdnima strankama sklenjena zavarovalna pogodba po polici z dne 25.4.2014 za zavarovanje vloma in ropa, katere sestavni del so bili Splošni pogoji za vlomsko zavarovanje OA-VLO-01/07. Tožnik vtožuje razliko zavarovalnine. Trdi, da mu jo je tožena stranka pred pravdo v nasprotju s prvim odstavkom 18. člena Splošnih pogojev napačno obračunala in izplačala. Sodišče je ugotovilo, in to med strankama tudi ni bilo sporno, da je tožena stranka ob nastopu zavarovalnega primera (vlomna tatvina v času od 29.9.2014 do 8.10.2014 v skladišče, kjer je tožnik hranil zavarovano blago – večjo količino elektromateriala in orodja) tožniku že izplačala 1.434,47 EUR in DDV od tega zneska v višini 315,58 EUR (skupaj 1.750,05 EUR). Gre za znesek, ki ga je tožnik za navedeno blago plačal po računu št. 649/508 z dne 14.11.2013 in predračunu št. 280/812198 z dne 13.11.2013, ki ga je po znižani ceni kot fizična oseba kupil v trgovini M., d.d. Tožnik je vtoževal dodatnih 6.470,64 EUR, kar predstavlja DDV od prodajne cene obravnavanega blaga pred znižanjem (30.845,45 EUR). Opiral se je na 18. člen Splošnih pogojev v zvezi s 1. točko prvega odstavka 7. člena Splošnih pogojev, češ da je treba škodo obračunati od zavarovalne vrednosti, ki jo predstavlja neto nabavna cena brez vstopnega davka na dodano vrednost (DDV), povečana za odvisne stroške in DDV od prodajne cene, vendar ne višja kot tržna cena.

6Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo po ugotovitvi, da je upravičen le do povrnitve DDV od neto cene (1.434,47 EUR v znesku 315,58 EUR), kolikor je tudi plačal, ne pa do vtoževanega višjega zneska DDV, ker zanj ni bil oškodovan.

7Odločitev je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Pojasnjena je s pravilnimi in jasnimi razlogi v točki 5 sodbe, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in v njih ne najde očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V njih namreč ni medsebojnih nasprotij, ki bi onemogočala vsebinski preizkus pravilnosti odločitve. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Vsa odločilna dejstva so bila pravilno in popolno ugotovljena. Dokazni predlog za postavitev izvedenca za ugotavljanje tržne vrednosti je bil obrazloženo in pravilno zavrnjen. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tržna vrednost zalog ob znanih podatkih za obračun zavarovalnine oziroma škode v obravnavanem primeru ni bila relevantna in je dokaz z izvedencem kot nepotreben pravilno zavrnjen.

8Pritožbeno naziranje, da je tožnik upravičen do višjega DDV, kot ga je plačal, je zmotno. Obravnavana zavarovalna pogodba sodi med premoženjsko zavarovanje. Pri njem se riziko uresniči na premoženjskih dobrinah in je materialno ocenljiv. Namen in cilj premoženjskega zavarovanja je povrnitev škode, nastale z zavarovalnim primerom. Tako prvi odstavek 949. člena OZ določa, da se s premoženjskim zavarovanjem zagotavlja povrnitev škode, ki bi nastala v zavarovančevem premoženju, če bi nastal zavarovalni primer. Podlaga in izhodišče premoženjskega zavarovanja je odškodninsko načelo. Zavarovalnina ne more biti večja od nastale škode, ki je zavarovancu nastala z nastankom zavarovalnega primera (drugi odstavek 949. člena OZ). S pogodbo se je mogoče dogovoriti kvečjemu za podzavarovanje (omejitev zavarovalnine na manjši znesek od škode – četrti odstavek 949. člena OZ). Izgubljeni dobiček pa se upošteva le, če je bilo to s pogodbo dogovorjeno (peti odstavek 949. člena OZ). V obravnavanem primeru ni bilo trditev, da bi bil pogodbeno zavarovan morebitni izgubljeni dobiček tožnika. Zakonske določbe OZ o zavarovalni pogodbi so večinoma kogentne. Izjeme ureja 924. člen OZ. V drugem odstavku med drugim omogoča odstop od zakonske ureditve, če je v nedvomnem interesu zavarovanca. Vendar je odmik od določb zakona v korist zavarovanca dopusten le, če ni prepovedan s samim OZ ali s kakšnim drugim zakonom. Obogatitev zavarovanca z zavarovalnino je izrecno prepovedana v drugem odstavku 949. člena OZ. Nihče z zavarovanjem ne more dobiti več, kot je izgubil.

9Sodišče je pri ugotavljanju škode pravilno izhajalo iz navedenih materialnopravnih izhodišč. Pravilno je uporabilo tudi pogodbena določila, ki od njih ne odstopajo. Po 18. členu Splošnih pogojev se škoda, ki jo krije zavarovanje v primeru uničenja ali izginitve zavarovane stvari, obračuna po zavarovalni vrednosti stvari ob nastanku zavarovalnega primera. Zavarovalna vrednost za zalogo blaga in materiala je neto nabavna cena brez vstopnega davka na dodano vrednost (DDV), povečana za odvisne stroške in DDV od prodajne cene, vendar ne višja, kot tržna vrednost (1. točka 7. člena Splošnih pogojev). Upoštevaje kogentna zakonska izhodišča in navedena pogodbena določila ne more biti dvoma, da je tožnik upravičen do zavarovalnine (le) v višini njegove navadne škode: do povračila tistega, kar je sam plačal za blago, ki mu je bilo ukradeno. Pravno relevantna prodajna cena, od katere se obračuna DDV, je v obravnavanem primeru cena 1.434,47 EUR in ne cena blaga pred znižanjem (30.846,45 EUR), ki je tožnik ni plačal. Odločilna je cena konkretnega zavarovanega blaga. To je (prodajna) cena v znižani vrednosti. Sodišče jo je pravilno ugotovilo na podlagi računa, s katerim je tožnik uveljavljal zavarovalnino, ugotavljanje z izvedencem ni bilo potrebno. Nasprotno pritožbeno naziranje je zmotno. Za vtoževani višji znesek DDV po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik ni bil oškodovan. Z njegovim plačilom bi bil v nasprotju z zakonom in pogodbenimi določili obogaten. Zato je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

10Pritožbeni razlogi niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. Pri odločanju ni zagrešilo očitanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami).

Op. št. (2): Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami).