VSL sklep I Cp 1322/2016

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi:

„Ugovor tožene stranke z dne 15. 4. 2015 se zavrne in ostane sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2951/2010-I z dne 3. 4. 2015 v točkah II., III. in V. točki izreka v veljavi.“

II. Stroški tega pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

1Sodišče prve stopnje je 3. 4. 2015 izdalo sklep, s katerim je dovolilo objektivno spremembo tožbe z dne 2. 4. 2015 (točka I. izreka); toženi stranki prepovedalo odtujitev in obremenitev ½ nepremičnine z ID znakom 000 k. o. X (ID 000) (točka II. izreka); v točki III. izreka odločilo, da se prepoved odtujitve in obremenitve zaznamuje v zemljiški knjigi; zavrnilo predlog za zavarovanje s prepovedjo odtujitve in obremenitve ½ nepremičnine (IV. izreka); odločilo, da začasna odredba velja še 15 dni od izvršljivosti sodne odločbe, ki bo izdana v tem postopku (točka V. izreka); odločitev o stroških postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe pa pridržalo za končno odločitev v tej pravdni zadevi (točka VI. izreka).

2Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru tožene stranke zoper točke II., III. in V. izreka prej navedenega sklepa, ki ga je v tem delu razveljavilo tako, da je predlog za izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve ½ nepremičnine z ID znakom 000 k. o. X (ID 000) zavrnilo. Odločilo je še, da bo o stroških postopka odločeno s končno odločbo.

3Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V postopku za izdajo začasne odredbe se verjetnost obstoja terjatve ugotavlja kot predhodno vprašanje, sodnik se ne sme spuščati v meritorno odločanje, kar je z izpodbijanim sklepom pravzaprav storilo sodišče, ko se je oprlo na izvedensko mnenje T. H. Mnenje, ki ga je izdelal izvedenec, še ni bilo obravnavano pred sodiščem, izvedenec na pripombe strank še ni izdelal dopolnitve mnenja ali bil zaslišan, zato odločba ne more temeljiti na tem mnenju. Stališče sodišča, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da ne obstaja verjetnost terjatve iz naslova točk vzajemnih skladov, je zmotno v dejanskem in materialnem pogledu. Izvedenec na zastavljena vprašanja še ni ekzaktno odgovoril. Podal je več nasprotujočih si stališč. Sodišče ne more utemeljevati svoje odločbe samo na eni točki izvedenskega mnenja, ne da bi se pri tem opredelilo do pripomb na izvedensko mnenje. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj se odločba ne da preizkusiti. V sklepu o izdaji začasne odredbe je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da za izdajo začasne odredbe zadostuje zgolj verjetnost obstoja skupnega premoženja. Obe stranki pa vzajemne sklade štejeta v skupno premoženje. Toženec v nasprotni tožbi zatrjuje, da spadajo v skupno premoženje tudi točke vzajemnih skladov in povečana vrednost poslovnega deleža. Obrazložitev izpodbijanega sklepa v zvezi z nasprotno tožbo je materialnopravno napačna, saj naše pravo ne pozna inštituta pogojne nasprotne tožbe. Sporna je pravzaprav le višina deleža na skupnem premoženju.

4Toženec je na pritožbo odgovoril. Meni, da je sodišče pravilno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, saj tožnica ni dokazala objektivne in subjektivne predpostavke za njeno izdajo. Tožnica ni niti stopnjo verjetnosti izkazala, da vse z njene strani zatrjevano premoženje spada v skupno premoženje pravdnih strank, niti ni s stopnjo verjetnosti dokazala, da znaša njen delež na tako ustvarjenem premoženju ½. Tekom postopka pridobljeno izvedensko mnenje potrjuje, da je bilo tako stanovanje kakor nakup vrednostnih papirjev financirano iz sredstev, ki jih je pridobil pred sklenitvijo zakonske zveze. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno zaključilo, da tožnica ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve, katere zavarovanje zahteva z začasno odredbo. Sodišče je vezano le na navedbe, ki jih je tožnica podala v predlogu za izdajo začasne odredbe. Tam pa izpostavlja le, da zahteva zavarovanje terjatve, ki naj bi ji nastala zaradi prodaje investicijskih točk in zaradi obremenitve – zemljiškoknjižnega dolga. Tožnica tako v obrazložitvi predloga za izdajo začasne odredbe sploh ni konkretizirala verjetnosti terjatve, katere zavarovanje zahteva. Tudi ni izkazala, da bi bilo mnenje izvedenca nasprotno vsebini listinske dokumentacije, niti da bi bilo očitno nepravilno. Napačne so pritožbene navedbe, da sodišču ni potrebno presojati dokazov v okviru odločanja o začasni odredbi. Pritožbena zavzemanja, da je sodišče napačno presojalo dokazno gradivo, so neutemeljena. Glede izvedenskega mnenja T. H. se bo lahko tožnica izjavila v postopku dokazovanja oziroma se je že izjavila, torej ji ni bila kršena nobena procesna ali ustavna pravica. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrne in ji naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

5Pritožba je utemeljena.

6Sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava ni imelo podlage za zaključek, da točke skladov, ki so bile kupljene v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank (o čemer ni spora), ne sodijo v skupno premoženje. Če bo toženec uspel dokazati svoje trditve, da je nakup točk skladov financiral s sredstvi, ki sodijo v njegovo posebno premoženje, bo uspel izpodbiti zakonsko domnevo iz prvega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju, ne pa, da gre za njegovo posebno premoženje. Enotno stališče sodne prakse namreč je, da vložki posebnega premoženja v skupno premoženje vplivajo le na velikost deležev zakoncev na skupnem premoženju in ne ohranjajo položaja posebnega premoženja.(1) Denarno terjatev ima tožnica, ker je toženec točke skladov odtujil (54. člen ZZZDR).

7Pritožba utemeljeno opozarja tudi na zmotnost stališča sodišča prve stopnje glede nasprotne tožbe. Sodišče prve stopnje je sledilo navedbi toženca, da je nasprotno tožbo vložil podredno in zgolj iz previdnosti, v kolikor bi sodišče štelo, da je tožnica uspela izkazati, da na premoženju obstaja skupno premoženje pravdnih strank, ter zaključilo, da toženec prvenstveno zatrjuje, da je vse premoženje, za katerega tožnica zatrjuje, da sodi v skupno premoženje pravdnih strank, toženčevo posebno premoženje. Ko je tožba vložena, mora sodišče o njej odločiti. Po določilu drugega odstavka 2. člena ZPP namreč sodišče ne sme odreči odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno in ima pritožba prav, da tožbe, enako nasprotne tožbe, ni mogoče vložiti zgolj pogojno. Toženec z nasprotno tožbo od sodišča med drugim zahteva, da ugotovi, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi 824,371 enot premoženja v investicijskem skladu A, 525,318 enot premoženja v investicijskem skladu B, 2.256,172 enot premoženja v investicijskem skladu C in 22.037,516 enot premoženja v investicijskem skladu D. Torej toženec v svoji zahtevi za pravno varstvo (nasprotni tožbi) tudi sam zatrjuje, da točke skladov sodijo v skupno premoženje pravdnih strank in je pravilno pritožbeno stališče, da je sporna le višina deležev pravdnih strank.

8Zaključek izpodbijanega sklepa, da tožnica ni uspela niti s stopnjo verjetnosti izkazati utemeljenost denarne terjatve, ki jo vtožuje iz naslova kupnine, ki jo je pridobil toženec s prodajo točk skladov, je po obrazloženem materialnopravno zmoten. Iz navedb tožeče stranke v tožbi in nadaljnjih vlogah, vključno s predlogom za izdajo začasne odredbe, izhaja vsaj delna utemeljenost denarne terjatve, ki jo vtožuje tožnica v zvezi s prodajo točk investicijskih skladov.(2) Kolikšen delež pripada tožnici na skupnem premoženju na sam obstoj utemeljenosti terjatve, katere zavarovanje zahteva s predlagano začasno odredbo, ne vpliva. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje odgovorilo na vse ugovorne navedbe toženca in jih pravilno zavrnilo. Toženec trditvi tožnice, da je med pravdo prodal točke investicijskih skladov in da s tem pridobljenih denarnih sredstev ni več, ni nasprotoval, niti ni navajal, da bi imel za poplačilo tožničine verjetno izkazane denarne terjatve na voljo kakšno drugo premoženje, razen stanovanja. Pravilno je sodišče prve stopnje odgovorilo tudi na ugovorno navedbo toženca glede višine in obsega tožničine terjatve (predmeta zavarovanja) in vrednosti nepremičnine (sredstvo zavarovanja), da sodišče ni dolžno samo ugotavljati vrednosti sredstva zavarovanja, saj omejitev sredstva zavarovanja ali drugo sredstvo zavarovanja lahko zahteva le dolžnik, torej toženec.(3) Tako je tožnica uspela s stopnjo verjetnosti izkazati tudi t.i. subjektivno nevarnost, ki je potrebna za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve po 270. členu ZIZ. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče lahko na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ spremenilo izpodbijani sklep tako, da je ugovor toženca zoper izdano začasno odredbo zavrnilo.

9Ker je pritožba utemeljena iz že navedenega razloga, se višjemu sodišču do ostalih pritožbenih navedb sicer ni treba opredeljevati. Kljub temu pa, zaradi nadaljnjega dela sodišča v tej zadevi, dodaja, da so pravilna tudi pritožba stališča o uporabnosti mnenja izvedenca T. H. Sodišče se ne more opreti na mnenje izvedenca, ne da bi prej razčistilo vse vrzeli, nasprotja in druge pomanjkljivosti, na katere opozarjajo pravdne stranke v pripombah na mnenje. Pripomniti velja tudi, da po enotnem stališču sodne prakse premoženje, kupljeno tekom zakonske zveze s kreditom, ki ga je najel eden od zakoncev, ne sodi v njegovo posebno premoženje.(4)

10Ker bo o stroških postopka, kamor sodijo tudi stroški postopka v zvezi z zavarovanjem, lahko sodišče odločilo šele, ko bo znan končni uspeh pravdnih strank (154. člen ZPP), je treba odločitev o stroških tega pritožbenega postopka pridržati za končno odločbo.

-------------

Op. št. (1): Prim. odločbe VS RS II Ips 136/2008, II Ips 176/2001, II Ips 291/2008, II Ips 229/2008 in druge.

Op. št. (2): Poudariti je treba, da se pritožbeno sodišče v tem sklepu opredeljuje le o utemeljenosti terjatve, ki jo vtožuje tožnica v zvezi z investicijskimi skladi, ne pa glede utemeljenosti terjatve, ki jo tožnica temelji na pridobitvi poslovnega deleža v družbi B. d.o.o.

Op. št. (3): Prim. npr. sklep VSL I Cpg 805/2012, sklep VSL III Ip 378/2013.

Op. št. (4): Prim. npr. odločbe VS RS II Ips 442/2008, II Ips 596/2008, II Ips 348/2008, II Ips 895/2007, II Ips 738/2009.