VSL sodba I Cpg 1182/2015

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 791,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 18.008,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe do plačila, vse na račun pooblaščenca odvetnika A. A. v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (I. točka izreka). Odločitev o stroških postopka je pridržalo (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo rok treh dni za predložitev stroškovnika (III. točka izreka).

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka (1. in 2. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3Na pritožbo je odgovorila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Skladno z določbo tretjega odstavka 168. člena OZ se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari, pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja (zamude pri popravilu) ni bilo mogoče doseči. Izgubljeni dobiček je lahko le razlika med prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in njegovimi predvidenimi odhodki v tem obdobju. Pri tem je breme ustreznega zatrjevanja nastale škode na tožeči stranki.

6Sodišče prve stopnje je na naroku 31. 3. 2015 tožečo stranko pozvalo h konkretizaciji navedb glede izgubljenega dobička, in sicer k podajanju trditev, ki bodo omogočale primerjavo premoženjskega stanja tožeče stranke, ki je nastalo zaradi škodnega dogodka, s premoženjskim stanjem tožeče stranke, če do škodnega dogodka ne bi prišlo, zlasti trditev v zvezi z odhodki oziroma stroški obratovanja in vzdrževanja avtobusa ter ostalimi manipulativnimi stroški, ki bi ji nastali, pa ji zaradi neobratovanja avtobusa niso nastali. Poleg tega je na pomanjkljivo trditveno podlago glede obstoja in višine škode opozarjala tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo.

7Za sklepčnost tožbenega zahtevka bi tožeča stranka morala trditi in dokazati, kolikšni bi bili njeni hipotetični dohodki in izdatki brez škodnega ravnanja tožene stranke ter tudi kolikšni so bili njeni resnični dohodki in izdatki, oboje s stopnjo verjetnosti. Obseg poslovanja, ki bi ga tožeča stranka dosegla, če škodnega dogodka ne bi bilo, se ugotavlja na podlagi podatkov o preteklem poslovanju tožeče stranke, povečanem oziroma zmanjšanem za stopnjo rasti oziroma padanja tega poslovanja v preteklih letih. Zato bi morala tožeča stranka za sklepčnost zahtevka navesti tudi, kakšni so bili njeni poslovni rezultati vsaj v obdobju enega leta pred škodnim dogodkom, saj le takšni podatki omogočajo s stopnjo verjetnosti več kot 50 % sklepanje o poslovanju v prihodnosti.

Tožeča stranka pa je obstoj škode utemeljevala na številu kilometrov (in njihovo tržno vrednost), ki jih je avtobus povprečno opravil na dan pred škodnim dogodkom ter od dobljenega zneska odštela nekatere stroške (strošek goriva, strošek dela voznika in strošek zavarovanja vozila). V trditveni podlagi tožeče stranke zato manjkajo (konkretne) trditve o dejstvih, ki bi izkazovala (verjetni) nastanek pozitivnega poslovnega izida, to so navedbe o zgoraj opisanih premoženjskih kategorijah, ki so podlaga za izračun izgubljenega dobička. Zlasti manjkajo trditve o preteklih prihodkih tožeče stranke z opravljanjem prevozov in prihodkih tožeče stranke v času neobratovanja avtobusa. Tožeča stranka je očitno opravljala prevoze tudi po škodnem dogodku, saj je predložila potne naloge za čas od 18. 2. 2010 do 25. 6. 2010, do nezgode pa je prišlo 14. 5. 2010. Tožeča stranka tudi ni pojasnila, koliko je zaračunavala za opravljene prevoze. Zgolj sklicevanje na prevožene kilometre in njihovo tržno vrednost ne omogoča ugotavljanja obstoja škode oziroma izgubljenega dobička in njegove višine ter s tem presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Ker bi šele trditve o prihodkih na eni in o odhodkih na drugi strani v vsaj obdobju enega leta pred škodnim dogodkom privedle do sklepčnosti trditev o nastanku škode iz naslova izgubljenega dobička, je sodišče prve stopnje pravilno tožbeni zahtevek zaradi neizkazanosti obstoja škode zavrnilo.

8Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza za trditev, da je morala v času popravila avtobusa vse prevoze odpovedati in ki bi med drugim lahko služili kot podlaga za izračun zatrjevane škode. Zato iz navedenega razloga ni izkazala upada prihodka zaradi odpovedi prevozov. Tožeča stranka sicer v pritožbi navaja, da je v dokaz navedenega predlagala zaslišanje njenega zakonitega zastopnika, kar pa ne drži. V tožbi je sicer res predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika, pri tem pa, v skladu s pravilom o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, ni navedla, za ugotovitev katerega zatrjevanega dejstva predlaga njegovo zaslišanje. Zato sodišču prve stopnje neutemeljeno očita neizvedbo navedenega dokaza.

9Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je ustrezne trditve glede odhodkov tožeče stranke podala tožena stranka, saj je navedla le, da iz izkaza poslovnega izida za leto 2010 izhaja, da so odhodki tožeče stranke predstavljali 82 % njenih prihodkov, iz izkaza poslovnega izida za leto 2011 pa, da so le-ti znašali 92 % njenih prihodkov, in ne zgolj cca 46%, kot naj bi to poskušala predstaviti tožeča stranka. Takšna pavšalna navedba bilančnih odhodkov za presojo obstoja in višine izgubljenega dobička ne zadostuje, saj ni jasno, kakšen delež odhodkov predstavljajo variabilni in kakšen fiksni stroški, ki nastanejo ne glede na neobratovanje avtobusa. Poleg tega je tožena stranka navedene podatke ponudila le v podporo svojim trditvam, da čisti dobiček tožeče stranke predstavlja veliko manjši delež prihodka, kot to poskuša prikazati tožeča stranka, ter da tožeča stranka pri izračunu izgubljenega dobička ni upoštevala vseh odhodkov, ki bi jih morala, npr. vsaj davkov (davek na dobiček, DDV). Na takšne trditve tožene stranke pa tožeča stranka ni konkretizirano odgovorila, čeprav se je trditveno in dokazno breme glede nastanka škode v obliki izgubljenega dobička in višine le-tega prevalilo nanjo.

10Zato pritožba tudi ne more uspeti s sklicevanjem na neizvedbo dokaza z izvedencem in dokazov, predlaganih s strani tožene stranke (izkaza poslovnega izida). Sodišče z dokazi ugotavlja obstoj (pravočasno) zatrjevanih dejstev, pri čemer manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokaza. Informativni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe, in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve, ni dovoljen. Tožeča stranka namreč ni podala zadostne trditvene podlage za ugotavljanje obstoja škode. Zato neutemeljeno očita, da bi morebitni izvedenec lahko vpogledal v javno dostopne bilančne podatke tožeče stranke. Poleg tega pritožbeno sodišče dodaja, da iz podatkov spisa niti ne izhaja, da bi tožeča stranka predlagala postavitev izvedenca ustrezne (finančne) stroke za ugotavljanje obstoja in višine izgubljenega dobička.

Tožeča stranka se tudi ne more sklicevati na neizvedbo dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka. Dokazni predlog tožene stranke namreč ne vključuje dokaznega predloga tožeče stranke. Slednja je samostojna pravdna stranka, na kateri je dokazno breme za njene trditve. Zato se ne more zanašati na dokazne predloge nasprotne stranke. Nasprotno v pritožbi uveljavljeno stališče bi bilo tudi v nasprotju s pravilom o povezavi trditvenega in dokaznega bremena.

11Uveljavljana procesna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, t. i. protispisnost, zato ni podana, saj sodišče v okviru ugotavljanja odločilnih dejstev ni napravilo napake pri povzemanju vsebine listin oziroma izpovedb (prič in strank) oziroma dokazom ni pripisalo drugačne vsebine od tiste, ki jo imajo v resnici. Pritožbeno sodišče dodaja še, da te postopkovne kršitve ni, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov (še zlasti v povezavi z drugimi dokazi) razume drugače kot stranka ali presodi, da je šlo (zgolj) za (nedovoljen) dokaz informativne narave.

12Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pritožbeno sodišče ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki v skladu s predloženim stroškovnikom, ZOdvT in ZST-1 priznalo nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom v znesku 628,80 EUR (tarifna št. 3210), 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tarifna št. 6002) in 22 % DDV, vse skupaj 791,54 EUR. Tožeča stranka je dolžna priznane pritožbene stroške plačati toženi stranki v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.