VSM sklep I Cpg 445/2015

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 3,018.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2010 do plačila (I. točka izreka), ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 53.673,46 EUR v roku 15 dni od prejema odločbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (II. točka izreka).

2Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka. Z uveljavljanjem vseh zakonskih pritožbenih razlogov se zavzema za spremembo izpodbijane sodbe tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, podrejeno pa predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse pa s stroškovno posledico v korist tožene stranke. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke iz naslova pogodbene kazni v višini 3,000.000,00 EUR s pripadki, vendar pa, v nasprotju z navodili Višjega sodišča v sklepu opr. št. I Cpg 67/2014 z dne 4. 9. 2014, ni presodilo vseh pritožbenih navedb tožene stranke zoper prvo sprejeto odločitev in je še vedno napačno sklepalo, da naj pobot ne bi nastopil, ter je pri tem zmotno uporabilo materialno pravo. Med drugim sploh ni upoštevalo odločilnih dejstev, da je bil pobot dogovorjen in da je bil depozit dan v zavarovanje, ter tudi ni ugotavljalo dejanskega stanja glede odločilnih dejstev ter je argumente in navedbe tožene stranke preprosto spregledalo. Prav tako je napačno zavrnilo (podrejeni) ugovor tožene stranke glede 3. točke 5. člena Pogodbe o kratkoročni vezavi sredstev, pri čemer iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče pomešalo oba argumenta in se tako do argumenta glede 3. točke 5. člena Pogodbe o kratkoročni vezavi sredstev po vsebini sploh ni opredelilo, na kar kaže že sklicevanje sodišča v smislu pomanjkanja vzajemnosti. Izpodbijana sodba tako ponovno ni sposobna preizkusa pravilnosti sprejete odločitve.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo sicer pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje kot pravilni ter predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene, vendar se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka izkazuje terjatev iz naslova pogodbene kazni, saj je ta zaključek sodišča napačen, razlogi, ki jih navaja, pa so neutemeljeni in v nasprotju z listinami in izvedenimi dokazi. Po stališču tožeče stranke namreč terjatev iz naslova pogodbene kazni ni nastala, saj tožeča stranka ni kršila dogovora o reodkupu, ni bila pravočasno pozvana k sklenitvi reodkupne pogodbe, je bila cena, ki jo je družba M. d.o.o. zahtevala za povratni odkup poslovnega deleža, previsoka in ni bila v skladu z dogovorom o reodkupu, V.J. d.d. pa je pristopila k podpisu pogodbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje, izdana po razveljavitvi prve sodne odločitve v predmetni zadevi, obremenjena s postopkovnimi kršitvami absolutne narave, ki narekujejo njeno razveljavitev.

6V obravnavani zadevi tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavlja plačilo 3,018.200,00 EUR iz naslova med pravdnima strankama dne 16. 6. 2009 sklenjene Pogodbe o kratkoročni vezavi sredstev na odpoklic (v nadaljevanju Depozitna pogodba) v višini 3,000.000,00 EUR, in sicer za obdobje enega leta, to je do 16. 6. 2010. Tožena stranka se je tožeči stranki zavezala izplačati navedeni znesek skupaj z obrestmi po 0,60 % letni nominalni obrestni meri, česar pa tožena stranka ni storila, ker je tožeči stranki dne 15. 6. 2010 poslala pobotno izjavo, na podlagi katere je enostransko pobotala terjatev in obveznost tožene stranke s terjatvijo iz naslova pogodbene kazni, ki jo je do tožeče stranke imela družba M. d.o.o.. Slednja je to terjatev odstopila toženi stranki, zaradi česar je tožena stranka tožbenemu zahtevku zaradi izvedenega pobota nasprotovala.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in podatkov obravnavanega spisa izhaja:

- da sta družba M. d.o.o. (v predmetni zadevi stranski intervenient) in V.J. d.d. dne 25. 1. 2008 sklenili Pogodbo o prodaji, prenosu in prevzemu poslovnega deleža v družbi S.v. d.o.o. (v nadaljevanju Pogodba o prodaji) za pogodbeno dogovorjeno kupnino 6.500.000,00 EUR;

- da so istočasno s prej navedeno pogodbo, to je 25. 1. 2008 družbe M. d.o.o., V.J. d.d. in tožeča stranka sklenile Dogovor o reodkupu poslovnega deleža družbe S. v. d.o.o. (v nadaljevanju Dogovor o reodkupu);

- da je bila tožeča stranka solidarni porok in zastavitelj na podlagi določil Dogovora o reodkupu;

- da v času sklenitve Pogodbe o prodaji in Dogovora o reodkupu za območja, na katerem ležijo nepremičnine, ki predstavljajo premoženje družbe S.v. d.o.o., še ni bil sprejet Občinski podrobni prostorski načrt (v nadaljevanju OPPN) in niso bili znani kriteriji oziroma možnosti gradnje;

- da so stranke Dogovora o reodkupu dogovorile pravico stranskega intervenienta, da zahteva od družbe V.J. d.d. oziroma od tožeče stranke, da reodkupi 100% poslovni delež družbe S.v. d.o.o.;

- da se je V.J. d.d. z Dogovorom o reodkupu zavezala odkupiti 100% poslovni delež družbe S.V. d.o.o. za enako kupnino, kot je določena v Pogodbi o prodaji, povečano za vse stroške, vezane na realizacijo pogodbe, če OPPN ne bo sprejet v roku 17 mesecev od plačila celotne kupnine, ali bo v tem načrtu določen manjši FIZ kot 0,8;

- da je M. d.o.o. celotno kupnino po Pogodbi o prodaji plačal dne 12. 2. 2008 in je tega dne začel teči 17 mesečni rok, v katerem je moral biti v skladu z Dogovorom o reodkupu sprejet OPPN, tako da bi ta moral biti sprejet najkasneje do 12. 7. 2009;

- da OPPN do 12. 7. 2009 ni bil sprejet;

- da so se stranke v Dogovoru o reodkupu dogovorile, da v primeru, da niti prodajalec, to je V.J. d.d., niti porok, to je tožeča stranka, ne bosta pristopila k podpisu pogodbe o reodkupu ali ne bosta plačala kupnine po tej pogodbi, bo kupec obdržal predmet pogodbe in ima pravico zahtevati od prodajalca (V.J. d.d.) ali poroka (tožeče stranke) pogodbeno kazen v višini 3.000.000,00 EUR, pri čemer sta V.J. in tožeča stranka zavezana kot solidarna dolžnika;

- da pogodba o reodkupu ni bila sklenjena, niti ni bila plačana kupnina za naveden poslovni delež;

- da je tožena stranka pridobila terjatev na plačilo pogodbene kazni 3.000.000,00 EUR s sklenitvijo Pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje št. 29/2008 z dne 4. 2. 2008, ter da do pobota dne 19. 6. 2010 zavarovana terjatev ni bila niti delno plačana in razvezni pogoj ni nastopil.

8Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da je tožena stranka sicer pridobila terjatev iz naslova pogodbene kazni v višini 3,000.000,00 EUR iz dogovora o reodkupu, vendar je tožeča stranka dokazala, da so ugovori tožene stranke glede prenehanja terjatve tožeče stranke iz naslova izplačila depozita neutemeljeni, zato je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo.

9Presoja sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvah:

- da je tožena stranka terjatev iz naslova pogodbene kazni pridobila, ker je stranski intervenient pravočasno, v roku iz Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, pozval tožečo stranko k sklenitvi reodkupne pogodbe, vendar ne tožeča stranka ne V.J. d.d. v pogodbeno določenih rokih nista pristopili k sklenitvi reodkupne pogodbe;

- da terjatev tožeče stranke ni prenehala zaradi pobota s terjatvijo tožene stranke iz naslova pogodbene kazni, ker v skladu z ustaljeno sodno prakso banka ne sme enostransko pobotati depozita oziroma dobroimetja na računu svojega dolžnika z lastno terjatvijo do komitenta na podlagi kreditne pogodbe, pri čemer enako velja tudi za terjatve banke iz naslova provizij;

- da terjatev tožeče stranke tudi ni prenehala na podlagi 116. člena Zakona o bančništvu (v zvezi s katerim pobot, v kolikor je vnaprej dogovorjen, ni nedopusten), ker terjatev iz naslova pogodbene kazni ne izvira iz pogodbe o kratkoročnem kreditu, zato soglasje tožeče stranke, dane v Depozitni pogodbi, za pobot z njeno terjatvijo iz depozita ne more učinkovati;

- da tožena stranka po Depozitni pogodbi tudi ni imela poplačilne pravice, ker volja strank ni bila takšna, da se na depozitu ustanovi zastavna pravica.

10Sodišče druge stopnje po presoji pritožbenih navedb ter navedb, ki jih podaja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje tudi po novem sojenju ne vsebuje zadostnih razlogov, ki bi omogočali preizkus pravilnosti sprejete odločitve.

11V razveljavitvenem sklepu I Cpg 67/2014 z dne 4. 9. 2014 je sodišče druge stopnje izpostavilo, da obravnavana zadeva temelji na kompleksnem pravnem razmerju pravdnih strank in stranskega intervenienta, temelječe na več, med navedenimi subjekti sklenjenih pravnih poslov, ki so bili med seboj povezani oziroma (so)odvisni. V tem pogledu je sodišče druge stopnje tudi opozorilo na neustreznost parcialnega pristopa k presoji posameznega pravnega posla v okviru obravnavanega kompleksnega spornega razmerja med pravdnima strankama in stranskim intervenientom. Prav tako je sodišče druge stopnje ob dejstvu, da je tožena stranka podala obširno in z dokazi podprto podlago, ki je vzbujala dvom o jasnosti posameznih pogodbenih določil tako v Pogodbi o reodkupu kot tudi v Depozitni pogodbi, hkrati pa sta pravdni stranki vsebino zapisanih pogodbenih določil razlagali različno, opozorilo na potrebo po iskanju pogodbene volje strank, ne zgolj z gramatikalno razlago posameznih obravnavanih pravnih poslov. Sodišče prve stopnje tovrstnim napotkom v novem sojenju ni sledilo, kar se odraža v pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih ter neustrezni in pomanjkljivi dokazni presoji, posledično temu pa v (zaenkrat) zmotnih zaključkih, na katerih temelji izpodbijana odločitev.

12Z vidika zadnje obrazloženega je sodišče prve stopnje napačno pristopilo že k vprašanju presoje obstoja terjatve tožene stranke iz naslova pogodbene kazni. Čeprav obstoj slednje ni predmet pritožbenega uveljavljanja tožene stranke, saj ta pravilnosti presoje sodišča prve stopnje v tem pogledu pritrjuje (hkrati pa izrecno navaja, da se v obrazložitev sodišča prve stopnje s tem v zvezi ne spušča, da pa vztraja pri vseh svojih dosedanjih navedbah glede roka za sklenitev reodkupne pogodbe in načina sklenitve le te), pa sodišče druge stopnje v luči uradnega preizkusa zadeve in ob izraženih stališčih tožeče stranke v odgovoru na pritožbo ugotavlja, da razlogi sodišča prve stopnje o obstoju terjatve tožene stranke iz naslova pogodbene kazni ne zadostujejo za potrditev zaključkov sodišča prve stopnje. Ti temeljijo zgolj na gramatikalni razlagi pogodbenih določil, ki je nezadostna glede na trditveno in dokazno podlago pravdnih strank, zaključki sodišča prve stopnje pa so v pretežni meri arbitrarni in brez celovite presoje izvedenih dokazov. Ob tem, ko je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je prepričano, kakšno voljo sta stranki izrazili v zvezi z rokom za poziv na sklenitev reodkupne pogodbe, ter podalo razlago, kakšna je bila volja strank glede pogodbenega zapisa „pristopiti k sklenitvi“, pri tem pa pogodbeno voljo utemeljuje zgolj s podajo svoje razlage pogodbenih določil, pri čemer sta pogodbeni stranki določila razlagali in razumevali različno, je sodišče prve stopnje pri presoji, ali terjatev tožene stranke iz naslova pogodbene kazni obstoji, uporabilo napačen materialnopravni pristop. Kadar namreč stranki določenemu pogodbenemu določilu pripisujeta različen pomen, mora sodišče takšno določilo opredeliti za sporno in na tej podlagi uporabiti interpretativno pravilo iz drugega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem mora pri razlagi spornega določila iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Ker sodišče prve stopnje skupnega namena pogodbenikov v smislu obrazloženega ni ugotavljalo, je napačno uporabilo materialno pravo, posledično pa je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno.

13Tožena stranka v pritožbi glede obrazložitve sodišča prve stopnje, da terjatev tožeče stranke ni prenehala zaradi pobota, utemeljeno uveljavlja, da je glede na izjemno skopost obrazložitve o odločilnih dejstvih, iz katerih je jasno zgolj to, da pobot naj ne bi bil dovoljen, pri čemer se sodišče do ključnih dejstev ni opredelilo in jih ni upoštevalo, sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14Sklicevanje sodišča prve stopnje na ustaljeno sodno prakso (s citiranjem ene odločbe), po kateri banka ne sme enostransko pobotati depozita oziroma dobroimetja na računu svojega dolžnika z lastno terjatvijo do komitenta na podlagi kreditne pogodbe, pri čemer enako velja tudi za terjatve banke iz naslova provizij, ne da bi sodišče prve stopnje obrazložilo, ali je dejansko stanje v obravnavani zadevi primerljivo s citiranim primerom iz sodne prakse oziroma drugimi primeri iz ustaljene sodne prakse, ne zadošča za ugotovitev, da pobot terjatve tožene stranke s terjatvijo tožeče stranke ni dovoljen.

15Načeloma drži materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, na podlagi katerega je zaključilo, da tudi v konkretnem primeru gre za nedovoljen pobot v smislu določb 316. člena OZ. Vendar pa v predmetni zadevi tožena stranka pravilno in utemeljeno izpostavlja, da citirana določba v obravnavanem primeru ni uporabljiva. Dejstvo je namreč, da tožena stranka zoper tožečo stranko ne uveljavlja v pobot terjatve, ki bi jo imela do tožeče stranke kot svojega komitenta, na primer iz pogodbe o vodenju poslovnega računa ali kreditne pogodbe in tudi ne za terjatev iz depozitne pogodbe ali kakšnega drugega bančnega posla. Pri terjatvi tožene stranke iz naslova pogodbene kazni gre namreč za povsem samostojno terjatev tožene stranke, ki jo je slednja pridobila od stranskega intervenienta s pogodbo o odstopu terjatve v zavarovanje. Čeprav sodišče prve stopnje sploh ni obrazložilo, ali dejansko stanje v obravnavani zadevi ustreza tistemu, ki je bil podlaga za odločitev, ki naj bi predstavljala ustaljeno sodno prakso, pa iz prej izpostavljenih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da dejansko stanje v obravnavani zadevi zato ni primerljivo s citiranimi primeri iz sodne prakse.

16Ne glede na obrazloženo pa je sodna praksa že zavzela stališče, da prepoved pobotanja ni absolutna (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 310/2011 in VSL II Cpg 1066/2015), temveč se stranki lahko dogovorita (sporazumeta), da je pobot tudi v primerih iz 2. točke 316. člena OZ dopusten, kadar je podano soglasje dolžnika in če to izhaja iz okoliščin primera. V tem pogledu sicer ne drži pritožbena graja, da je tovrstne navedbe, ki jih je podala tožena stranka, sodišče prve stopnje spregledalo, saj je o njih sicer zavzelo stališče v točkah 29 in 30 obrazložitve izpodbijane sodbe. Vendar sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje pritožbenemu očitku o (ne)razumljivosti obrazložitve v točkah 29 in 30, ki kažejo na nerazumevanje argumentov tožene stranke. Vsebina obrazložitve v 29. in 30. točki res kaže na neustreznost razumevanja argumentov tožene stranke, da je bilo podano soglasje dolžnika k pobotu in da je bil depozit dan kot zavarovanje pogodbene kazni, z argumentom glede pravice iz 3. točke 5. člena Depozitne pogodbe. Zaradi navedenega je obrazložitev sodišča prve stopnje v točkah 29 in 30 nejasna in nerazumljiva, predvsem pa ne temelji na celoviti dokazni presoji izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je namreč izvajalo obsežen dokazni postopek, tudi z zaslišanjem številnih prič, vendar se kljub dejstvu, da je tožena stranka zatrjevala, da je bil pobot izrecno dogovorjen, ter da je bil depozit dan v zavarovanje pogodbene kazni, ni argumentirano opredelilo do tovrstnih trditev tožene stranke. Pri tem sodišče druge stopnje ponovno izpostavlja dejstvo, da sta pogodbeni stranki in stranski intervenient očitno vsak po svoje razumevali in razlagali vsebino posameznih določb sklenjenih pravnih poslov, kar bi, ob očitni spornosti posameznih pogodbenih določil, terjalo od sodišča prve stopnje ugotavljanje skupnega pogodbenega namena oziroma volje pravdnih strank in stranskega intervenienta, v luči medsebojno povezanih pravnih poslov v okviru kompleksnega pogodbenega razmerja pravdnih strank in stranskega intervenienta. Ker se torej sodišče prve stopnje do obširnih navedb tožene stranke, da je bil pobot dogovorjen, ter da je depozit jamčil kot zavarovanje za plačilo kredita stranskega intervenienta, vezanega za nakup poslovnega deleža v družbi S.v., to pa so navedbe, ki bi lahko imele za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

17Tožena stranka je v postopku podrejeno navajala, da je imela pravico depozit tožeče stranke iz Depozitne pogodbe, na podlagi katere tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavlja zadevno terjatev, ob zapadlosti uporabiti za poplačilo terjatev do M. iz naslova Pogodbe o kratkoročnem kreditu in dodatkov, sklenjenih z M.. Tožena stranka je tako prenehanje terjatve tožeče stranke uveljavljala na dveh podlagah. Ob primarnem sklicevanju na pobot na podlagi terjatve iz naslova pogodbene kazni, se je podrejeno sklicevala tudi na njeno poplačilno pravico iz Depozitne pogodbe. Podrejeno je torej uveljavljala, da tožeča stranka, tudi če do pobota ne bi prišlo, ne bi mogla od tožene stranke zahtevati vračila zneska iz Depozitne pogodbe, sklicujoč se pri tem na pogodbeno določilo te pogodbe, da sta pogodbeni stranki sporazumni, da sme banka svoje terjatve iz naslova Pogodbe o kratkoročnem kreditu 19647/60 z dne 4. 2. 2008 in dodatki št. 1 in 2, sklenjeni z M., pobotati z nasprotnimi terjatvami deponenta po tej pogodbi. Sodišče prve stopnje je s tem, ko se sploh ni opredelilo do tovrstnih navedb tožene stranke, ki imajo naravo pravno odločilnih dejstev, saj bi lahko imele za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, storilo bistveno kršitev določb iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

18Sodišče druge stopnje pa v zvezi s podrejenim uveljavljanjem tožene stranke še dodaja:

Medtem ko uveljavlja tožena stranka v pobot terjatvi tožeče stranke svojo terjatev iz naslova pogodbene kazni, v zvezi s čemer je že pred vložitvijo tožbe tožeči stranki podala pobotno izjavo in gre torej za primer predpravdnega pobotanja in ugovor ugasle pravice, pa gre v primeru ugovora pobota, ki ga tožena stranka uveljavlja podredno, za procesni pobot. Za terjatev, ki jo uveljavlja v pobot podredno, namreč tožena stranka ne zatrjuje, da je tožeči stranki posredovala pobotno izjavo. Zato bo morala tožena stranka svoj tovrstni ugovor ustrezno procesno oblikovati.

19Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje ob ugotovitvi obstoja bistvenih kršitev pravdnega postopka absolutne narave iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

20V novem sojenju se bo moralo sodišče prve stopnje izogniti ugotovljenim procesnim kršitvam tako, da se bo v že nakazani smeri opredelilo do pravno odločilnih dejstev, nato pa ob ustreznem materialnopravnem pristopu o zadevi ponovno odločilo. Pri tem naj sodišče prve stopnje kritično presodi tudi vse ostale obširne pritožbene navedbe, prav tako pa tudi navedbe tožeče stranke v zvezi z obstojem terjatve iz naslova pogodbene kazni iz odgovora na pritožbo, do katerih se sodišče druge stopnje glede na ugotovljene procesne kršitve, ni posebej opredeljevalo, nato pa sodbo, ki jo bo sprejelo, obrazloži tako, da bo sposobna preizkusa pravilnosti sprejete odločitve.

21Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.