VSM sodba I Cp 1058/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in tožena stranka krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 19.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 8. 2012 dalje do plačila (točka I. izreka). Tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) je naložilo, da toženi stranki (v nadaljevanju toženec) v 15 dneh od vročitve sodbe povrne pravdne stroške v znesku 1.302,35 EUR, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. V pritožbi ponavlja tožbene trditve, da je bilo njegovo zdravstveno stanje po sklenitvi sodne poravnave nepričakovano in bistveno poslabšano in da po običajnem teku stvari ni bilo gotovo, da bo prišlo do takšnega poslabšanja, kar je izkazal s predpravdnim izvedenskim mnenjem izvedenca dr. R.L. Našteva poškodbe, ki jih je utrpel v škodnem dogodku leta 1993, kakšne so bile ugotovitve glede njegovega zdravstvenega stanja v času sklenitve sodne poravnave ter kakšne zdravstvene težave je imel v obdobju zdravljenja v letih 2010 - 2012 v posledici navedenega škodnega dogodka. V času po škodnem dogodku in do sklenitve sodne poravnave mu ni nihče od zdravstvenega osebja predstavil, kakšne posledice bo imel, to pa tudi ne izhaja iz medicinske dokumentacije, saj mu je bilo takrat predstavljeno, da se bo njegovo zdravstveno stanje v obdobju dveh - treh let stabiliziralo. Osebe takšne starosti in poklica običajno nimajo zdravstvenih težav, primerljivih tožnikovim. Graja ugotovitve v tem postopku postavljenih sodnih izvedencev A.K. in E.T.. Iz mnenja E.T. izhaja, da posledic tožniku ni mogel nihče napovedati, saj je izvedenec ocenil, da je to toženčevo tveganje pri podpisu poravnave. Kot izhaja iz tega mnenja so subjektivne težave posledica zloma hrbtenice v letu 1993, pa tudi psihološkega vzroka, ki v sodni poravnavi ni bil vključen. Da gre za novo škodo potrjuje tudi dejstvo, da ni bilo z gotovostjo napovedati časa, ko bo prišlo do poslabšanja. Sodba nima razlogov glede njegovih navedb, da mu slabšanje zdravstvenega stanja v času podpisa poravnave ni bilo znano. Poudarja, da bistveno izrazitejši nivo posledic in posttravmatska prilagoditvena motnja predstavljata novo škodo. Graja, da sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca s področja fiziatrije, ki bi bil primeren glede na strokovno usposobljenost. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Toženec v odgovoru na pritožbo navaja, da je že v letu 1994 ortoped podal mnenje, da tožnik ne bo sposoben za pogosto pripogibanje, prenašanje bremen, prisiljena hojo, da je v letu 1995 invalidska komisija pri ZPIZU podala mnenje, da je tožnik invalid III. kategorije in da se je tožnik po letu 2010 zdravil na enak način kot do tega trenutka. Tožnik je tudi sam predlagal, da sodišče prve stopnje postavi izvedenca ortopeda in nevrologa. Postavljeni sodni izvedenec ni potrdil, da bi posledice škodnega dogodka dosegle bistveno izrazitejši nivo od pričakovanega. Zavzema se za potrditev izpodbijane odločbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. Sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali sami med seboj v nasprotju, zato uveljavljana bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6V predmetni zadevi tožnik zahteva odškodnino za škodo, ki bi mu naj nastala v posledici škodnega dogodka z dne 14. 7. 1993. Dne 15. 3. 1995 sta pravdni stranki sklenili sodno poravnavo, v kateri se je toženec zavezal plačati odškodnino v popolno kritje škode iz tega dogodka. Tožnik zatrjuje, da mu je v letu 2010 in kasneje nastala nova škoda zaradi obravnavanega dogodka, ki je v času sklenitve poravnave ni mogel predvideti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik že v času sklepanja poravnave, najkasneje pa leta 1998 vedel, da bo se njegovo zdravstveno stanje slabšalo in da so bile njegove zdravstvene težave, ki so se pojavile po letu 2010, pričakovane, zato je bila zahtevana odškodnina že zajeta v sodni poravnavi, zahtevek pa je tudi zastaral.

7Oškodovancu pripada pravica zahtevati odškodnino za tisto negmotno škodo, ki presega škodo, ki je bila znana ob sklepanju izvensodne poravnave in ki jo je bilo mogoče pričakovati kot gotovo po normalnem teku stvari (182. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). "Dodatno" odškodnino je torej mogoče zahtevati, kadar je po sklenjeni poravnavi prišlo do škode zaradi nadaljnjega nepredvidenega poslabšanja zdravstvenega stanja (nepredvidene nove škode). Gre za táko poslabšanje zdravstvenega stanja, ki po normalnem teku stvari ni bilo predvidljivo oziroma do kakršnega ob normalnem teku stvari ne bi smelo priti.(1)

8Tožnik je v škodnem dogodku v letu 1993 utrpel zlom I., II. in III. ledvenega vretenca in zlom leve koželjnice v predelu zapestnega sklepa. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki v pritožbi niso grajane, je bilo njegovo kirurško zdravljenje končano 1. 9. 1994, leta 1994 je bilo ugotovljeno, da sta pri tožniku od posega v hrbtenici ostala dva odlomljena vijaka, po sklenitvi sodne poravnave z dne 15. 3. 1995 je bil toženec zaradi bolečin in mravljinčenja ponovno večkrat pregledan pri zdravniku, dne 8. 8. 1997 je travmatolog podal mnenje, da je stanje pri oškodovancu po zlomu I. ledvenega vretenca in levega zapestja definitivno in ni pričakovati izboljšanja, temveč je pričakovati postopno poslabšanje z večjimi težavami. Od 25. 5. 2010 do 14. 2. 2012 se je tožnik znova zdravil zaradi bolečin v prsno – ledvenem delu hrbtenice, bolečin in mravljinčenja po obeh nogah, ter omejene gibljivosti hrbtenice, kolkov, nog in levega zapestja.

9Sodišče prve stopnje je zaradi ugotavljanja, ali so tožnikove zdravstvene težave posledica škodnega dogodka postavilo dva izvedenca. Sodni izvedenec za splošno kirurgijo in travmatologijo A.K. je ugotovil, da je z leti pri tožniku napredovala obraba hrbtenice, degeneracija z novimi simptomi, kot so slabšanje in povečevanje bolečin in mravljinčenje po obeh nogah ter da so patološke spremembe posledica degenerativnih sprememb, in ne poškodbe, da zlomljeni vijaki niso razlog bolečin in da so tožnikove sedanje bolečine deloma pričakovana posledica po poškodbi, predvsem pa posledica degenerativnih sprememb. Skladne s tem so ugotovitve sodnega izvedenca za nevrologijo E.T., ki je ugotovil, da je do bočenja medvretenčnih ploščic prišlo zaradi degenerativnih sprememb in da zlomljena vijaka nista povzročila nobenih posledic, da so subjektivne težave tožnika (bolečine in mravljinčenje) povezane s postravmatskim sindromom, katerega poslabšanje je bilo napovedano, v večji meri pa so posledica degenerativnih sprememb in psihičnega stanja in ne obravnavanega škodnega dogodka. Neutemeljene so tako pritožbene navedbe, da novo škodo predstavlja izrazitejši nivo posledic škodnega dogodka, ki jih je utrpel v letih 2010 - 2012. S pavšalnim navedbami, da osebe s primerljivimi lastnostmi običajno nimajo takšnih zdravstvenih težav, prepričljivih ugotovitev sodnih izvedencev ne more izpodbiti.

10Tožnikove trditve, da so njegove bolečine, ki jih je trpel po letu 2010, posledica napredovanja popoškodbenih sprememb ledvene hrbtenice z utesnitvijo hrbteničnega kanala s strani dveh zlomljenih vijakov in medvretenčnih diskusov ter da je posledično prišlo do draženja živčnih korenin ledvenega dela hrbtenice in zmanjšane gibljivosti ledvenega zapestja, so bile torej z dvema skladnima izvedenskima mnenjema ovržene. Na podlagi izvedenskih mnenj je sodišče prve pravilno stopnje ugotovilo, da pri tožniku ni prišlo do nobenih trajnih dodatnih posledic poškodbe, da je bila medicinska znanost že leta 1993 na takšnem nivoju, da je bilo mogoče napovedati trajne posledice s postopnim slabšanjem stanja in da je bilo tožnikovo sedanje stanje pričakovano in predvideno, najkasneje ob zaključku zdravljenja v letu 1998. Mnenje sodnega izvedenca E.T., da so nadaljnje posledice škodnega dogodka toženčevo tveganje pri podpisu poravnave, pa na odločitev sodišča prve stopnje ni v ničemer vplivalo.

11Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da gre za novo škodo zaradi deloma psihičnega vzroka njegovih sedanjih zdravstvenih težav. Tožnik v postopku na prvi stopnji ni pravočasno zatrjeval, da bi bile njegove težave v psihičnem zdravju posledica obravnavanega škodnega dogodka (286. v zvezi s 337. členom ZPP), zato teh pritožbenih navedb ni mogoče upoštevati. Napačno si tožnik razlaga izvedensko mnenje E.T., ko zatrjuje, da posttravmatska motnja predstavlja novo škodo, saj iz mnenja in zaključkov izpodbijane sodbe izhaja, da gre za posttravmatski sindrom (telesne bolečine in mravljinčenje), ki so bile že v času tožnikovega zdravljenja v 90. letih napovedane.

12Ker s pogodbo o poravnavi (1050. člen OZ) stranki uredita določeno razmerje in na tak način odpravita spor oziroma negotovost o vseh elementih, obstoječih in predvidljivih v času njenega sklepanja, je med strankama sklenjen dogovor o poravnavi škode treba razlagati tako, da se nanaša na vso že nastalo nepremoženjsko škodo in na vse tiste posledice oziroma bodočo škodo, ki sta jo stranki ob sklepanju poravnave predvideli ali pričakovali kot možno. Tožnik v tej zadevi ni uspel dokazati, da je bilo njegovo zdravstveno stanje po sklenitvi sodne poravnave nepričakovano in bistveno poslabšano in da mu v času zdravljenja nihče od zdravstvenega osebja ni predstavil, da bodo posledice poškodbe trajne, ker mu je bilo predstavljeno, da bodo izzvenele v dveh-treh letih. To ne izhaja iz nobenega izvedenega dokaza. Kot izhaja iz prepričljivih ugotovitev sodišča prve stopnje je bilo namreč sedanje zdravstveno stanje pričakovano že v času sklenitve poravnave, najkasneje pa leta 1998, objektivne spremembe tožnikovega zdravstvenega stanja, ki so nastale po letu 1998, niso posledica obravnavanega škodnega dogodka, pri njegovih subjektivnih težavah (bolečine, mravljinčenje...) pa gre zgolj za nadaljevanje bolečin po zaključenem zdravljenju, predvsem pa stopnjevanje na račun degenerativnih sprememb, zato ne predstavljajo nenadnih in nepričakovanih sprememb poslabšanja zdravstvenega stanja in tudi ni mogoče pritrditi tožniku, da gre za novo škodo, ker ni bil napovedan točen čas, kdaj bo prišlo do poslabšanja.

13Tožnik se pri tem neutemeljeno sklicuje na izvedensko mnenje dr. R.L., pridobljeno izven tega postopka. V sodni praksi je sprejeto stališče, da izvedensko mnenje, ki je pridobljeno po naročilu ene stranke pred pravdo, nasprotna stranka pa ga ves čas obrazloženo odklanja, nima neposredne dokazne vrednosti in nanj ni mogoče opreti odločitve o tožbenem zahtevku. Upošteva se lahko le kot del strankinih navedb,(2) ki pa so bile v tem sodnem postopku z dvema skladnima izvedenskima mnenjema izpodbite.

14V postopku izdelani izvedenski mnenji, sta bili jasni, razumljivi in logični ter v bistvenem skladni, vse morebitne pomanjkljivosti ter dvomi pa so bili odpravljeni s pisnima dopolnitvama mnenja E.T.. Tožnik v postopku na prvi stopnji tudi ni pravočasno opozoril, da prej navedena sodna izvedenca ne bi bila primerno strokovno usposobljena. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je dejansko stanje dovolj raziskano in utemeljeno zavrnilo tožnikov predlog, da se pribavi novo izvedensko mnenje.

15Povračilo bodoče škode, če in ko ta postane predvidljiva, oškodovanec mora zahtevati, saj bo sicer izpostavljen možnosti zastaranja njegove terjatve. Če je škoda, ki oškodovancu nastane pozneje, predvidljiva že pred njenim nastankom, lahko ne glede na tek objektivnega roka(3) prične teči subjektivni rok(4) za zastaranje odškodninske terjatve. Ta po ustaljeni sodni praksi začne teči, ko se je oškodovančevo stanje stabiliziralo in se je končalo tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode, čeprav še niso bili izvedeni vsi posamezni ukrepi, ko torej oškodovanec ob zadostni stopnji skrbnosti razpolaga z vsemi podatki, da lahko določi višino tožbenega zahtevka.(5) Ker je bilo v konkretnem primeru takšno zdravljenje tožnika zaključeno v letu 1998, je pritrditi tudi sodišču prve stopnje, da je tožbeni zahtevek tožnika do vložitve tožbe leta 2013 zastaral.

16Glede na povedano je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako toženec krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, ki ni bistveno pripomogel k reševanju zadeve (155. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1) : VS RS Sodba II Ips 413/2006 z dne 4. 12. 2008.

Op. št. (2) : VS RS Sodba II Ips 780/2006 z dne 26. 2. 2009, VS RS Sklep II Ips 748/2005 z dne 15. 2. 2007.

Op. št. (3) : V skladu z drugim odstavkom 352. člena OZ zastara terjatev za povzročeno škodo v petih letih, odkar je škoda nastala.

Op. št. (4) : Po prvem odstavku 352. člena OZ zastara odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil.

Op. št. (5) : VS RS sodba II Ips 6/2014 z dne 10. 9. 2015.