VSK sklep PRp 55/2014

Na podlagi prvega odstavka 78. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z določbo prvega odstavka 67. člena Zakona o prekrških (ZP-1), se odvetnika kaznuje z denarno kaznijo v višini 502,87 EUR. To kazen je dolžan plačati v roku enega meseca na transakcijski račun Višjega sodišča v Kopru, št. SI560 1100-6370421295, da ne bo izvršbe.

Odvetnik je dne 23. aprila 2014 vložil pritožbo zoper sodbo Okrajnega sodišča v Piranu PR 48/2014 z dne 1. aprila 2014 ter dopolnitev pritožbe dne 5. maja 2014.

V 78. členu ZKP je urejeno disciplinsko kaznovanje procesnih udeležencev, ki med potekom kazenskega postopka v vlogi ali ustno žalijo sodišče ali drugega procesnega udeleženca. Kaznovanje po tem členu je obvezno, saj je v kazenskem postopku sodišče dolžno varovati osebno dostojanstvo drugih procesnih udeležencev, pa tudi svojo avtoriteto. Ob smiselni uporabi se navedena določba v skladu z določbo prvega odstavka 67. člena ZP-1 uporablja tudi v postopku o prekršku.

Odvetnik je v svoji pritožbi, v kateri kritizira delo sodišča, zapisal v tretjem odstavku na tretji strani svoje pritožbe naslednje: „Za to trditev, da predlaganje omenjenih prič v pisnem dopisu policiji, nato pa izrecno navajanje kdo je bil navzoč vsem tem okoliščinam, nikakor ne pomeni“ zgolj za omenjanja nekih oseb brez izražene pobude, da naj sodišče te osebe zasliši“, kot se trdi v izpodbijani sodbi, kar je celo žaljivo in je usmerjeno predvsem zagovorniku, vendar ne zaradi tega, ker je temu res tako, temveč zaradi nestrpnega in sovražnega odnosa do zagovornika, na kar kaže tudi dejstvo, da se mu kot zagovorniku do danes ni vročilo izpodbijane sodbe, čeprav je v spisu še vedno veljavno pooblastilo za zagovor v tej zadevi. Ne bi namreč smela stranka, v tem primeru obdolženec, trpeti zaradi nestrpnosti do zagovornika, saj tudi zagovornik ni prišel na zaslišanje zaradi drugega kot zaradi tega, ker je pač zagovornik in ker opravlja svojo nalogo ne glede na nestrpen odnos sodnice do njega, ne le v tem primeru. O tem je zagovornik navajal v posebni vlogi z dne 17. marca 2014, ki bi morala biti v spisu, saj jo je 17. marca 2014 posredoval sodišču s priporočeno pošto, in jo je sodišče naslednjega dne tudi prejelo, skliceval pa se je pri tem na opravilno številko sodišča PR 48/2014-3406 in zapisal, da gre za „narok za zaslišanje 20. marec 2014“ s točnimi navedbami podatkov storilca in spisa, s tem dopisom pa je zaradi tega zahteval zvočno snemanje zaslišanja, in pri tem opozoril na nekaj primerov, po njegovem mnenju nezakonitega ravnanja do njega samega kot „storilca“ prekrška zaradi tega, ker dovolilnico ni imel na vidnem mestu v vozilu v mestu Izola. Ne more namreč biti zakonito ravnanje, če Okrajno sodišče v Piranu Vrhovnemu državnemu tožilstvu v dveh njegovih prekrškovnih zadevah sporoči, da je zagovornik kot storilec zoper odločbo o prekršku vložil zahtevo za sodno varstvo, če temu ni tako in gre za neresničen podatek, zaradi katerega pa je zagovornikova pobuda VDT za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v njegovih dveh osebnih zadevah, bila zavrnjena in je v dveh zastaranih zadevah zato moral plačati po 80,00 EUR globe.“

Dalje je odvetnik v dopolnitvi pritožbe, priporočeno poslane sodišču 5. maja 2014, navedel nato naslednje: „Prekrškovni oddelek Okrajnega sodišča v Piranu iz določenih razlogov namreč že nekaj časa ignorira zagovornika obdolženega, in tudi pooblastila, ki jih stranke dajejo istemu odvetniku kot zagovorniku, saj ta sedanji primer ni edini ko se mu kljub v spis vloženemu in nikoli potem ne preklicanemu pooblastilu za zagovor, ni vročilo sodbe. S tem se zavaja stranke istega zagovornika, saj se glede na obstoječe pooblastilo, ki je v spisu, in kar je tudi bilo dogovorjeno, predvsem pa vloži pravno sredstvo, in se zaradi tega lahko izteče pritožbeni rok, ter sodba postane pravnomočna, seveda, če zagovornik sodbe ni prejel, in zato niti ni imel možnosti vložiti pravno sredstvo, s tem pa se podraži tudi pritožbeni postopek, saj je namesto ene skupne pritožbe, zaradi tega v tem primeru potrebno vložiti kar dve. S tem pa se tudi zagovornika zaničuje kot odvetnika, saj se na ta način vpliva na njegovo delo, ker se na tak način njegovim strankam konkludentno sporoča, da ga kot odvetnika ne pooblaščajo več za svojega zagovornika, vse to pa se dogaja zaradi več kot očitne izredne nestrpnosti edine sodnice v tem oddelku, in gotovo izrednega njenega sovraštva do istega odvetnika, saj je njemu osebno, odkar ima dodatna pooblastila, za njegove osebne prekrškovne zadeve izdala (zaenkrat) več kot 40 sodb, z zneski sodnih taks, ki so kar štirikrat višje od izrečene globe, in so torej globo presegle za kar 400% čeprav gre za pretežno zastarane zadeve (iz leta 2005 in 2006), in jih zagovornik prejme po kar 17 v dveh zaporednih dneh, oziroma po kar 13 v enem dnevu, zoper te sodbe pa ni pravnega sredstva.“

Iz pojasnila sodnice na očitek odvetnika, da mu sodišče kot obdolženčevemu zagovorniku ni poslalo sodbe ter da je to storilo šele ko je na to opozoril, je razvidno, da je bila sodba PR 48/2014 z dne 01.04.2014 dne 14.04.2014 poslana tako obdolženemu, prekrškovnemu roganu kot tudi zagovorniku, kar je razvidno iz popisa oddanih pošiljk. Da je to res, je moč sklepati tudi iz vročilnic spetih k listovni številki 30 spisa, iz katerih je razvidno, da sta bila tako odvetnik kot obdolženec istega dne, to je 5.4.2014, obveščena o poštni pošiljki.

Z neargumentiranimi navedbami, da ima sodnica nestrpen in sovražen odnos do zagovornika, da je v nekaj primerih nezakonito ravnala do njega samega kot storilca prekrška, da že nekaj časa ignorira zagovornika obdolženega, je po prepričanju pritožbenega sodišča v zagovornikovih navedbah izražena žaljiva vrednostna ocena do sodnice, ki je obravnavala predmetno prekrškovno zadevo, kakor tudi do sodišča na katerem ta sodnica izvaja sodno oblast, kar pa nima nič skupnega s svobodo izražanja, kot je opredeljena v 39. členu Ustave Republike Slovenije. Ob tem ni moč prezreti, da je pritožba, predvsem pa dopolnitev pritožbe prežeta z žaljivimi diskvalifikacijami sodnice. Po oceni pritožbenega sodišča zato takšen način pritoževanja nedvomno dokazuje, da gre tudi v subjektivnem pogledu za naklepno žalitev, kar je za odvetnika, ki je v obravnavani prekrškovni zadevi pred sodiščem prve stopnje nastopal kot zagovornik obdolženca, nesprejemljivo in nedopustno. Zato je pritožbeno sodišče moralo po uradni dolžnosti in ob upoštevanju določila prvega odstavka 78. člena ZKP reagirati tako, da je odvetnika kaznovalo z denarno kaznijo.

V skladu z napotkom iz navedene določbe 78. člena ZKP je upoštevalo določen razpon višine izrečene kazni in v zvezi s tem podatke o zadnji uradno objavljeni povprečni mesečni plači v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo (1.005,75 EUR, Uradni list Republike Slovenije, št. 21/2014). Denarna kazen namreč lahko znaša najmanj eno petino zadnje uradno objavljene povprečne mesečne plače v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo in največ trikratni znesek te plače. Sodišče druge stopnje je odvetniku izreklo kazen v višini polovice zadnje povprečno objavljene mesečne plače v Republiki Sloveniji (502,87 EUR). Pri določitvi višine kazni je upoštevalo njegove ugodne premoženjske razmere, ki se kažejo skozi njegova pogosta angažiranja kot zagovornika v kazenskih in prekrškovnih postopkih pred Višjim sodiščem v Kopru.

Ob navedenem je potrebno poudariti, da tudi kodeks odvetniške poklicne etike v 18. členu apelira na odvetnike, da naj pri svojem delu varujejo ogled sodišč in oblastnih organov. Njihova dolžnosti je krepiti zaupanje javnosti v njihovo delo. Zato naj odvetniki ne dajejo žaljivih in omalovažujočih izjav o delu teh organov in njihovih odločitvah. Odvetnikov način izražanja v pritožbi, po mnenju pritožbenega sodišča, ne varuje ugleda sodišč in sodstva nasploh, temveč ravno obratno, s takimi žaljivimi vrednostnimi ocenami sodnice Okrajnega sodišča v Piranu, spodkopava in krni ugled sodstva nasploh.