VSC sodba PRp 153/2015

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo plačilni nalog (PN) opr. št. Pn ... (številka zadeve ...) z dne 10. 4. 2015 po uradni dolžnosti tako spremenilo, da je postopek o prekršku zoper imenovanega storilca zaradi prekrška po 4. točki petega odstavka člena 46 ZPrCP po 10. točki prvega odstavka člena 136 ZP-1 ustavilo in s stroški tako ustavljenega postopka obremenilo proračun.

2S tako odločitvijo se prekrškovni organ ne strinja in v pravočasni pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in kršitev materialnih določb in predlaga ugoditev pritožbi tako, da se s sodbo odloči o zadevi, s katero je bil spremenjen PN in postopek o prekršku ustavljen.

3Pritožba ni utemeljena.

4Ugotovitve, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe in ki pritožbeno niso problematizirane so naslednje:

- prekrškovni organ je v zvezi z zaznanim prekrškom z dne 14. 10. 2013 (lokacija L.-M. u. ..., S. K.) že dne 16. 10. 2013 izdal in 17. 10. 2013 tudi vročil PN št. ... (Pn ... lastniku vozila F. Š., ta pa je zoper tako izdani PN 22. 10. 2013 vložil redno pravno sredstvo - zahtevo za sodno varstvo (ZSV), v kateri je trdil, da je v kritičnem času vozilo vozil njegov sin D. Š., priložil je celo njegovo izjavo,

- prekrškovni organ je nato z odločbo Pn ... z dne 25. 3. 2015 citirani PN odpravil in postopek o prekršku zoper lastnika vozila F. Š. ustavil, nato pa 10. 4. 2015 D. Š., to je dejanskemu storilcu prekrška izdal PN št. ..., opr. št. Pn ..., s tem PN pa je bil kršitelj seznanjen 14. 4. 2015, saj mu je takrat bil vročen.

5Prvostopno sodišče je nato z izpodbijano sodbo ob uradnem preizkusu (člen 62a ZP-1) ugotovilo, da je v hitrem postopku o prekršku prišlo do kršitve 2. alineje prvega odstavka člena 62a ZP-1 v zvezi s 3. točko prvega odstavka člena 156 ZP-1, to je do kršitve materialnih določb ZP-1, kajti v konkretni zadevi so podane okoliščine, ki postopek o prekršku izključujejo. Zapisalo je, da ob tem, da je prekrškovni organ bil s tem, kdo je bil dejanski storilec prekrška seznanjen že 23. 10. 2013, ko je prejel ZSV s strani lastnika vozila (F. Š.), ni začel postopka o prekršku zoper dejanskega storilca v nadaljnjih 30-tih dneh, temveč šele 10. 4. 2015, ko je D. Š. izročil PN, s čemer je ravnal v nasprotju z določbo prvega odstavka člena 42 ZP-1, ki določa, da mora biti postopek o prekršku, ki je ugotovljen s tehničnimi sredstvi in kršitelj s kršitvijo ni bil seznanjen, začet v 30-tih dneh, ko je bil prekršek storjen.

6Tako odločitev prekrškovni organ napada in trdi, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo prvega odstavka člena 42 ZP-1. Ni sporno, da je bil prekršek zaznan z merilno napravo (merilnik hitrosti znamke V.), kot tudi, da je najprej bil izdan PN storilčevemu očetu F. Š., po vloženi ZSV z njegove strani pa dejanskemu storilcu D. Š., kajti prekrškovni organ je vloženo ZSV obravnaval 25. 3. 2015, takrat je namreč F. Š. izdal tudi odločbo o odpravi PN. Zato ne drži, da ni pravočasno, to je v roku, ki je zakonsko določen izdal PN dejanskemu storilcu prekrška, to je D. Š., kajti na ta način je izvedel procesno dejanje, ki pretrga zastaranje in posledično nadaljeval postopek zoper dejanskega kršitelja, ki ga je lastnik navedel v vloženi ZSV. Zato zaključki prvostopnega sodišča, da postopek o prekršku zoper D. Š. na dan 10. 4. 2015 ni bil več dopusten, ni pravilna, saj je bil namreč postopek o prekršku začet že z izdajo PN njegovemu očetu v roku 30 dni od ugotovljenega prekrška. Take pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik sodišču prve stopnje očita kršitev materialnopravne določbe člena 42 ZP-1, so neutemeljene.

7Gornje ugotovitve pokažejo, da je prekrškovni organ lastniku vozila, F. Š. zaradi prekrška po 4. točki petega odstavka člena 46 ZPrCP, ki je bil storjen 14. 10. 2013 sicer pravočasno izdal PN, to je v roku 30 dni (določba prvega odstavka člena 42 ZP-1), medtem, ko je postopek o prekršku zoper dejanskega storilca, to je D. Š. bil začet z vročitvijo tega PN temu storilcu, to je 10. 4. 2015, kar je po preteku roka iz določbe prvega odstavka člena 42 ZP-1. Zmotno je prepričanje prekrškovnega organa, da je prekrškovni organ s tem, ko je v času skoraj dveh let po izdaji odločbe o odpravi PN lastniku vozila F. Š., pretrgal zastaranje in pravilno nadaljeval postopek zoper dejanskega kršitelja, ki ga je sam lastnik tudi navedel v vloženi ZSV. Pravilno je prvostopno sodišče svojo odločitev gradilo na določbi prvega odstavka člena 42 ZP-1, ki jasno določa, da mora biti postopek o prekršku v primeru, kot je obravnavani, to je, ko je prekršek ugotovljen s tehničnimi sredstvi in kršitelj s kršitvijo ni bil seznanjen, začet v 30-tih dneh, ko je bil prekršek storjen. Določba prvega odstavka člena 42 ZP-1, ki določa pogoje za začetek postopka o prekršku v primeru, ko je ta ugotovljen s tehničnimi sredstvi ni materialnopravna določba, temveč je procesna predpostavka za začetek postopka (hitrega ali rednega sodnega postopka) in v primeru, ko je prekršek ugotovljen s tehničnimi sredstvi in kršitelj s prekrškom ni seznanjen, prekršek pa se ne začne v predpisanem 30-dnevnem roku, so podane okoliščine iz 10. točke prvega odstavka člena 136 ZP-1, ki izključujejo postopek o prekršku (primerjaj sodbo VS RS IV Ips 117/2013 z dne 19. 11. 2013 in sodbo VS RS IV Ips 140/2013 z dne 21. 1. 2014). Določba prvega odstavka člena 42 ZP-1 je res umeščena v člen, ki ureja zastaranje pregona, kar pa še ne pomeni, da gre za materialnopravno določbo, potrebna je namreč njena nadaljnja presoja po njeni vsebini. V določbi prvega odstavka člena 42 ZP-1 je določen relativni zastaralni rok in sicer zakon določa, da postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen in ta določba je po svoji naravi res materialnopravnega značaja. V istem odstavku pa je dodan stavek, da postopka o prekršku, ki je bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi in kršitelj ni bil seznanjen s tako kršitvijo, ni dopustno začeti, če od dneva storitve prekrška preteče več kot 30 dni, ko je bil prekršek storjen. S tako novo določbo (novela ZP-1H) je zakonodajalec prekrškovnim organom naložil dolžnost, da postopek o prekršku (hitri in redni postopek) brez dvoma začnejo v roku 30 dni od dneva storitve le-tega. Po vsebini gre torej za procesno predpostavko za začetek postopka, ne pa za določbo, ki bi uvajala nov dodatni zastaralni rok. Zastaralni roki po določbah ZP-1 so namreč relativno in absolutni in določeni v preostalih določbah členov 42 in 43 ZP-1. V primeru torej, če se hitri prekrškovni postopek (ali tudi redni sodni postopek), ki je ugotovljen s tehničnimi sredstvi in kršitelj ni seznanjen, ne bo začel v predpisanem roku, bodo podane druge okoliščine, to je okoliščine iz 10. točke prvega odstavka člena 136 ZP-1, ki brez dvoma izključujejo postopek o prekršku, kot je pravilno tudi zaključilo prvostopno sodišče. Po povedanem torej ne glede na to, kar pritožba izpostavlja, da je v vloženi ZSV F. Š. navedel, kdo je bil dejanski storilec prekrška dne 14. 10. 2013, to še ne pomeni, da je takrat že bil začet postopek proti drugemu storilcu, saj je prekrškovni organ vloženo ZSV obravnaval šele 25. 3. 2015, prekršek pa je bil storjen 14. 10. 2013. V konkretnem primeru bi moral tako, kot je pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče, postopek o prekršku zoper kršitelja D. Š. začeti v 30-tih dneh, ko je bil prekršek storjen, ne pa šele 10. 4. 2015, ko je že potekel rok iz prvega odstavka člena 42 ZP-1. Predhodne ugotovitve o tem, kako je postopek potekal, so to tudi prekrškovnemu organu omogočale, saj je F. Š. že v ZSV (22. 10. 2013) navedel, kdo je bil dejanski storilec. Po povedanem torej kršitev materialnopravnih določb ZP-1, ki jih pritožba očita prvostopnemu sodišču, ni podana, zato je pritožba neutemeljena, v posledici česar jo je bilo potrebno zavrniti (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1) in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče vselej pazi uradoma (člen 159 ZP-1) sodbo sodišča prve stopnje potrditi.