VSL sklep II Cp 101/2016

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tako primarno, kot tudi podredno postavljeni tožbeni zahtevek ter tožnikom naložilo, da tožencema povrnejo pravdne stroške v višini 7.262,36 EUR s pp.

2Zoper takšno odločitev se po pooblaščencu pritožujejo tožniki s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, stroške pritožbenega postopka pa naloži v nerazdelno plačilo tožencema. Dejanski zaključek prvostopnega sodišča, da naj bi bila med pokojnim A. A. in tožencema v oktobru leta 2008 sklenjena darilna pogodba, je izven trditvene podlage strank tega postopka. Ni tudi jasno, zakaj je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedencev ugotavljalo pokojnikovo sposobnost sklepanja poslov v začetku leta 2009, nato pa zaključilo, da naj bi pokojnik darilno pogodbo s tožencema sklenil v drugem časovnem obdobju, to je oktobra leta 2008. Tožniki so ves čas postopka opozarjali sodišče prve stopnje, da toženca tekom postopka nista podala nobenih konkretnih navedb o tem, kdaj naj bi bila zatrjevana darilna pogodba sploh sklenjena in s kakšno vsebino. Toženca v tem postopku nikoli nista trdila, da naj bi jima zapustnik podaril vsa denarna sredstva z bančnega računa, kot to izven trditvene podlage zaključuje prvostopno sodišče. V postopku je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je novembra 2008 (točneje 12. 11. 2008) pokojnik z istega bančnega računa pri B. daroval C. C. znesek 50.000,00 EUR, kar pomeni, da pokojnik mesec dni pred tem, to je v oktobru 2008, tožencema ni daroval vseh denarnih sredstev na svojem računu, saj je vsaj 50.000,00 EUR od teh sredstev kasneje podaril C.C. Sodišče se do dejstva, da toženca, če bi z njima dejansko bila sklenjena darilna pogodba, nista napovedala in plačala davka na darila, ni opredelilo. Bistvena sestavina darilne pogodbe je akcept darila s strani obdarjenca, vendar pa toženca pravočasno nista trdila, da sta darilo sprejela. Toženca tudi nikoli nista trdila, da bi bila darilna pogodba sklenjena tudi med pokojnim in drugim tožencem D. D. Pritožba opozarja, da pravnega posla pooblastila (mandata) ni mogoče enačiti s poslom darilne pogodbe. Tudi če je prvi toženec imel mandat za razpolaganje s sredstvi na pokojnikovem bančnem računu, to ne pomeni, da so mu bila tedaj denarna sredstva pokojnega na istem računu tudi darovana. Mandat prvega toženca za razpolaganje z denarnimi sredstvi na računu pokojnega je bil omejen na to, da je s temi denarni sredstvi plačeval pokojnikove tekoče stroške. Poleg tega je tudi večkrat s temi denarnimi sredstvi prosto razpolagal sam pokojnik. O tem zgovorno priča njegovo darilo z dne 12. 11. 2008 C. C.

3Toženca sta na pritožbo odgovorila ter predlagata njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5Iz tožbene trditvene podlage izhaja, da so tožniki edini zakoniti dediči po pokojnem A. A., ki je umrl 20. 2. 2009. Predmet dedovanja so bila, med drugim, tudi pokojnikova denarna sredstva na bančnem računu, kjer je kot pooblaščenec nastopal prvi toženec, ki je dva dni pred smrtjo pokojnega A. A. z njegovega bančnega računu prenakazal 87.000,00 EUR na svoj bančni račun. Prvi toženec je nato polovico navedenih denarnih sredstev v mesecu februarju 2009 nakazal drugemu tožencu. Tožniki menijo, da je prvi toženec svoj položaj pooblaščenca zlorabil ter neupravičeno nakazal denarna sredstva z zapustnikovega osebnega računa na svoj račun, pri navedenem ravnanju protipravne prisvojitve pa je sodeloval tudi drugi toženec, saj sta se toženca dogovorila, da bosta drug drugemu služila za pričo. Tožniki torej trdijo, da med pokojnikom in prvim tožencem darilna pogodba ni bila sklenjena. Iz trditvene podlage tožencev pa izhaja, da je pokojni A. A. v septembru 2008 za razpolaganje s sredstvi na svojem računu pooblastil prvega toženca, da bi zanj plačeval tekoče stroške. Pokojnik je prvemu tožencu tudi naročil, da naj si dvigne denar in da naj ne pozabi na drugega toženca. Tudi ob priliki obdaritve C. C. je pokojnik prvemu tožencu dal nalog za prenakazilo denarja s svojega bančnega računa na račun obeh obdarjencev.

6Med pravdnimi strankami je torej sporno, ali je bila med pokojnikom ter prvim tožencem veljavno sklenjena darilna pogodba.

7Pritožniki pravilno menijo, da je bistvena sestavina vsakega posla darilne pogodbe akcept darila s strani obdarjenca, vendar pa, kot je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu že pojasnilo, gre lahko tudi za molče dani akcept, s tem ko obdarjenec s konkludentnimi dejanji darilo sprejme.

8Pritožbeno sodišče je pritožnikom že pojasnilo, da je predmet obveznosti določljiv tudi v primeru, da darovalec obdarjencu podari vsa denarna sredstva, ki se nahajajo na računu darovalca, čeprav ne navede, kolikšna je točna višina teh sredstev, seveda pa je stvar trditvene in dokazne presoje, ali je darovalec dejansko podaril obdarjencu vsa denarna sredstva, ki so se nahajala na njegovem računu.

9Pravilno je sodišča prve stopnje navedlo, da darilna pogodba ne nastane z golim konsenzom pogodbenih strank, ampak samo, če je sklenjena v strogi obliki ali če je darilo dejansko izročeno. Če darovalec premično stvar ali pravico prenese na obdarjenca tako, da lahko ta z njo prosto razpolaga, obličnost v pisni obliki ni potrebna. Zmotno pritožba meni, da je sodišče v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da tudi če je bil prvi toženec pooblaščen za razpolaganje s sredstvi na pokojnikovem bančnem računu, naj bi to pomenilo, da so mu bila z dnem pooblastitve denarna sredstva pokojnika tudi darovana. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi odločitve pravilno navedlo, da obdarjenec ob sklenitvi darilne pogodbe ne potrebuje novega pisnega pooblastila za dvig denarja z zapustnikovega računa, ker je bil obdarjenec formalno za (neomejen) dvig z zapustnikovega računa predhodno formalno že pooblaščen.

10Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opozorilo, da je na strani tožencev težko dokazno breme tako glede obstoja kot glede predmeta neoblično sklenjene darilne pogodbe. Teorija šteje za stopnjo prepričanosti trenutek, ko v resničnost določenega dejstva ne dvomi noben izkušen človek.

11Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku izčrpno izvedlo vse predlagane dokaze pravdnih strank ter tudi natančno povzelo vsebino izvedenih dokazov, vendar dokazne ocene sploh ni opravilo, temveč je le navedlo, da je na podlagi takšnega dejanskega stanja ugotovilo, da je pokojnik že oktobra 2008 vsa svoja razpoložljiva denarna sredstva podaril prvemu tožencu s pridržkom, da mu bo iz teh sredstev prvi toženec pokrival še stroške doma, zaradi česar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je bilo potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

12V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej v okviru materialno procesnega vodstva pozvati toženca, da podata konkretno navedbo o tem, kdaj naj bi bila zatrjevana darilna pogodba sklenjena, saj iz 1. točke tretjega odstavka odgovora na tožbo izhaja, da naj bi bila med pokojnim in prvim tožencem sklenjena darilna pogodba že v času, ko je pokojnik prvega toženca pooblastil za razpolaganje s sredstvi na njegovem računu pri B. banki (september 2008), medtem ko iz prvega odstavka 3. točke odgovora na tožbo izhaja, da naj bi prišlo do sklenitve darilne pogodbe v mesecu novembru 2008, ko je pokojnik C. C. podaril 50.000,00 EUR, nato pa bo moralo skrbno in natančno opraviti dokazno oceno za ugotavljanje obstoja, kot tudi predmeta neoblično sklenjene darilne pogodbe, upoštevajoč pri tem metodološke napotke iz 8. člena ZPP, pri čemer morajo biti argumenti sodišča logično prepričljivi in preverljivi.

13Na tem mestu pritožbeno sodišče še izpostavlja, da je sodišče prve stopnje izven trditvene podlage strank ugotovilo, da naj bi pokojnik že v mesecu oktobru 2008 vsa svoja razpoložljiva denarna sredstva podaril prvemu tožencu, s pridržkom, da mu bo iz teh sredstev prvi toženec pokrival še stroške doma, čeprav tega, kot to pravilno opozarja pritožba, ni trdila nobena od pravdnih strank. Res je navedeno izpovedal prvi toženec, vendar pa je izpovedba le dokazno sredstvo, s katerim ni mogoče nadomeščati manjkajočih trditev.

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.