VSRS Sodba I Ips 28147/2012-110

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Okrajno sodišče v Brežicah je s sodbo II K 28147/2012 z dne 5. 7. 2013 S. K. spoznalo za krivega storitve štirinajstih kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), petih kaznivih dejanj po prvem odstavku 196. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Izreklo mu je enotno kazen dve leti zapora. Pritožbeno sodišče je pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo, obsojenca oprostilo kaznivega dejanja po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in mu posledično izreklo nižjo enotno zaporno kazen, in sicer eno leto in šest mesecev zapora, v preostalem pa je pritožbo obsojenčevega zagovornika ter pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Meni, da sta sodišči ravnanja, ki se očitajo obsojencu, napačno pravno opredelili kot devetnajst samostojnih kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev namesto kot eno nadaljevano kaznivo dejanje. Navaja, da je kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1 notranje heterogeno, saj varuje več kazenskopravnih dobrin, ki so hkrati tudi dobrine, ki jih varujejo delovnopravni predpisi. Po mnenju vlagatelja ni mogoče sprejeti splošnega in enotnega stališča, po katerem bi bila konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja v primeru kaznivega dejanja po 196. členu KZ-1 v celoti izključena. Kadar gre za ravnanja, ki pomenijo kršitev predpisov o plači, drugih prejemkih in plačilu prispevkov (kar se obsojencu očita v obravnavanem primeru), gre po stališču vlagatelja za premoženjska kazniva dejanja in je torej konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 54. člena KZ-1 mogoča. Premoženjsko naravo teh dejanj utemeljuje s tem, da dejanja vodijo v poslabšanje premoženjskega stanja oškodovanca, bodisi ob izvršitvi dejanja bodisi kasneje, če je prikrajšan za koriščenje premoženjskih pravic iz naslova socialnega zavarovanja, ker se plača ne upošteva pri izračunu pokojninske osnove ali pokojninske dobe, kar je oboje pomembno za izračun višine pokojnine. Po mnenju vlagatelja je izpolnjen tudi nadaljnji pogoj za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja, tj. da gre za kaznivo dejanje iz koristoljubnosti oziroma oškodovalnih nagibov. Bistvo očitanih dejanj je namreč preprečiti prehod delodajalčevega premoženja, do katerega bi moralo priti ob izplačilu plače in drugih prejemkov ter plačilu prispevkov, na upravičence. Ta motiv je po oceni vlagatelja v obravnavanem primeru tudi jasno razviden iz obrazložitve sodbe. Glede na navedeno Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da očitana dejanja pravno opredeli kot eno nadaljevano kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1.

3Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obsojencu in njegovemu zagovorniku. Slednji je v odgovoru navedel, da z zahtevo za varstvo zakonitosti soglaša, saj je tudi sam v pritožbi uveljavljal, da gre pri kaznivem dejanju po 196. členu KZ-1 za eno kaznivo dejanje, ne glede na število oškodovanih delavcev.

B.

4Po določbi prvega odstavka 54. člena KZ-1 stori nadaljevano kaznivo dejanje, kdor iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov istočasno ali zaporedoma stori ali poskusi storiti dve ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, ki glede na kraj, način ali druge enake okoliščine pomenijo enotno dejavnost. Temeljni pogoj za uporabo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja je torej, da gre za več premoženjskih kaznivih dejanj. Vrhovno sodišče se je do vprašanja, kdaj gre za premoženjsko kaznivo dejanje v smislu prvega odstavka 54. člena KZ-1 že opredelilo. Iz odločbe I Ips 33/2010 z dne 7. 10. 2010 izhaja, da nadaljevano kaznivo dejanje ni mogoče v primeru kaznivih dejanj, ki poleg premoženja varujejo tudi osebne dobrine, ne glede na to, ali gre za kazniva dejanja, ki so uvrščena v poglavje kaznivih dejanj zoper premoženje.(1) Po drugi strani je Vrhovno sodišče konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja izjemoma dopustilo tudi v primeru kaznivih dejanj, ki niso uvrščena v poglavje kaznivih dejanj zoper premoženje, če gre za kazniva dejanja, pri katerih je premoženje primarno varovana dobrina.(2) Premoženjsko kaznivo dejanje v smislu 54. člena KZ-1 je torej tisto kaznivo dejanje, pri katerem je premoženje primarni objekt varstva in objekt varstva ni hkrati človekovo življenje, telesna integriteta, spolna integriteta, osebna svoboda, čast in dobro ime, zasebnost ali druga osebnostna pravica.

5Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 sodi v poglavje kaznivih dejanj zoper delovno razmerje in socialno varnost. Gre za blanketno inkriminacijo, ki združuje naklepne kršitve različnih predpisov s

področja delovnih razmerij in socialne varnosti, s katerimi so določene temeljne

pravice delavcev. Te pravice so raznovrstne; nekatere so osebne narave (npr. pravica do odmora, dnevnega in tedenskega počitka, letnega dopusta, pravice posebnih kategorij delavcev ipd.), druge pa so (tudi) premoženjske narave (npr. pravica do plačila za delo), pri čemer je skupni ratio teh pravic posebna zaščita delavca kot šibkejše oziroma podrejene stranke delovnega razmerja. Že ta skupni namen varovanih pravic ter umeščenost inkriminacije v posebno poglavje kaznivih dejanj zoper delovno razmerje in socialno varnost nakazujeta, da premoženje delavcev ni dobrina, ki je s tem kaznivim dejanjem (primarno) varovana. Premoženje pri tej inkriminaciji ni primarni objekt varstva niti v delu, ki se nanaša na kršitev predpisov o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja ter o plačilu predpisanih prispevkov.

6Opustitev plačila plače in drugih prejemkov ter opustitev plačila oziroma obračuna prispevkov za socialno varnost ima za delavca vsekakor premoženjske posledice (bodisi ob zapadlosti dolga bodisi kasneje, ko delavec ne more koristiti premoženjskih pravic, ki izhajajo iz socialnih zavarovanj).

Namen inkriminacije po 196. členu KZ-1 pa ta premoženjskopravni kontekst presega. V tem delu namreč inkriminacija primarno ščiti delavčevo socialno varnost, kot posebno, od premoženja ločeno, dobrino.(3) Namen socialne varnosti ni ohraniti obstoječa premoženjska razmerja, pač pa zagotoviti, da bodo posamezniki, ki se

znajdejo v težkih življenjskih situacijah (gre za t. i. socialne primere), živeli v človeka vrednih razmerah.(4) V kontekstu socialne varnosti je premoženje zgolj sredstvo, ne pa tudi cilj. Cilj socialne varnosti je zagotoviti dohodkovno predvidljivost, dostojanstvo in naposled tudi eksistenco delavca. V te dobrine pa je lahko poseženo tako zaradi neizplačila neto plače (predvsem do višine minimalne plače)(5), kot tudi neizplačila oziroma neobračuna prispevkov za socialno varnost.(6)

7Kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1 torej ni premoženjsko kaznivo dejanje v smislu prvega odstavka 54. člena KZ-1, ne glede na to, kršitev katerega predpisa se storilcu v konkretnem primeru očita, zato konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja ni mogoča.

C.

8Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

----

Op. št. (1) : V citirani odločbi je Vrhovno sodišče obravnavalo kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 (tč. 7 odločbe).

Op. št. (2) : Glej sodbo I Ips 6097/2010-585 z dne 20. 12. 2012 (tč. 12), v kateri je Vrhovno sodišče obravnavalo kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 234.a člena KZ-1.

Op. št. (3) : Da je socialna varnost posebna, od premoženjskih odnosov osamosvojena dobrina, izhaja tudi iz ustavne ureditve. Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) v 50. členu državljanom zagotavlja pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine. Pravica do pokojnine ima dvojno naravo; je ekonomska kategorija, saj so pravice iz pokojninskega zavarovanja odvisne večinoma od trajanja in višine plačevanja prispevkov, vsebuje pa tudi elemente solidarnosti (tako odločbi Ustavnega sodišča Up-770/06 z dne 27. 5. 2009 in Up-360/05 z dne 2. 10. 2008). Ta pravica je torej po eni strani premoženjska pravica in je kot taka varovana s 33. členom Ustave (pravica do zasebne lastnine) in 1. členom Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah (pravica do mirnega uživanja lastnine), po drugi strani pa je varovana tudi v okviru človekove pravice do socialne varnosti (50. člen Ustave).

Op. št. (4) : V zvezi s tem glej Bubnov-Škoberne, A., Pravica do socialne varnosti, pravnik, Ljubljana, letnik 52 (1997), št 1-3, str. 65-71.

Op. št. (5) : Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-77/05 z dne 11. 5. 2005, tč. 5.

Op. št. (6) : Tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 22840/2011 z dne 20. 9. 2012, tč. 6.