VSRS Sklep XI Ips 22595/2015-66

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

A.

1Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) za dva meseca, to je do 27. 8. 2015 do 6.18, podaljšalo pripor zoper obdolženca, ki je odrejen iz pripornih razlogov koluzijske in ponovitvene nevarnosti. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora je obdolženčeva zagovornica dne 10. 7. 2015 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, nato pa dne 20. 7. 2015 še dopolnitev zahteve, kot navaja uvodoma, iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in razveljavi izpodbijani pravnomočni sklep o podaljšanju pripora.

B.

3Po prvem odstavku 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti dovoljeno vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo. Izjema od tega pravila je predpisana v četrtem odstavku navedenega člena, ki določa, da se sme med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora, zoper pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora pa le v primeru podaljšanja s sklepom senata vrhovnega sodišča (drugi odstavek 205. člena ZKP) in v primeru podaljšanja po vložitvi obtožnice (drugi odstavek 272. člena ZKP).

4Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je zunajobravnavni senat zoper obdolženca podaljšal pripor za dva meseca na podlagi drugega odstavka 205. člena ZKP, torej s pravnomočno odločbo, ki ni navedena med tistimi, ki so taksativno naštete v citiranem četrtem odstavku 420. člena ZKP. To pomeni, da zahteva za varstvo zakonitosti in posledično tudi dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper takšen pravnomočen sklep nista dovoljeni. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zahtevo in dopolnitev zahteve obdolženčeve zagovornice kot nedovoljeno zavrglo.