VSL sodba I Cp 2914/2015

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora tožniku plačati 3.400,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2013 dalje ter 755,62 EUR pravdnih stroškov; višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

2Zoper takšno sodbo se brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov v laični pritožbi pritožuje toženec. Odziva se na nekatere dele obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer je iz besedila pritožbe razvidno, da obrazložitve ne razume v celoti pravilno.

Pojasnjuje, zakaj ni sodeloval v kazenskem postopku. Opozarja, da je tam večkrat pojasnil, da ga je tožnik s pajdaši vklenjenega brcal v glavo po kritičnem dogodku.

Podaja splošne pripombe o izpovedi priče A. R. Sprašuje se, ali ni bil protipraven napad oseb, ki naj bi po zaposlitvi preprečevale konflikte, in se čudi, zakaj se ta postopek ne odvija z nasprotnim naslavljanjem tožnika in toženca.

Pritožnik zahteva, naj tožnik z ustrezno napotnico k specialistu ali s predpisovanjem zdravil izkaže, da je bil “na tleh“ in da ni mogel spati. Izpostavlja, da tožnikove rane niso krvavele, da je že čez dva dni opravljal naprej pisarniško delo, medtem ko je toženec še zmeraj ležal na opazovanju na travmatološkem oddelku kliničnega centra.

Pritožnik podaja svoje videnje obsega poškodb. Odločitev o premoženjski škodi izpodbija s sklicevanjem na to, da je tožnik očitno delal na črno.

3Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnik ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil v kazenskem postopku obsojen za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, ker je tožnika z nevarnim orodjem tako telesno poškodoval, da je bila zaradi tega njegova zmožnost za delo začasno zmanjšana in začasno okvarjeno njegovo zdravje, ko je s pestjo zamahnil proti tožniku, ga s priostrenim izvijačem najmanj trikrat zabodel in mu s tem prizadejal vbodne rane zatilnega dela glave ter vbodne rane in odrgnine po hrbtu in prsnem košu. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je v skladu s 14. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in toženčeve kazenske odgovornosti. Pritožbene trditve o tem, zakaj toženec ni sodeloval v kazenskem postopku in njegovo dojemanje pravnomočne sodbe, vezanosti sodišča nanjo ne morejo v ničemer spremeniti.

6Pravdno sodišče v odškodninski pravdi lahko presoja ugovor toženca o obstoju deljene odgovornosti in seveda ugotavlja dejstva o višini škode. Vse to je sodišče prve stopnje naredilo skrbno in natančno. Višje sodišče pritožniku na njegovo spraševanje, zakaj se ta postopek ne odvija z nasprotnim naslavljanjem tožnika in toženca, ne more pojasniti ničesar drugega kot to, da sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Morda je tudi tožnik napadel toženca in je bil tudi ta napad protipraven, vendar toženec odškodnine zaradi škode, ki mu je nastala, ni uveljavljal, zato se sodišče prve stopnje z vprašanjem protipravnosti ravnanja tožnika v odnosu do toženca oziroma njemu povzročene škode ni moglo ukvarjati.

7Glede na povsem izrecno pojasnilo toženca, da naj bi tožnik toženca brcal po škodnem dogodku, pa višje sodišče tožencu še pojasnjuje, da z ravnanjem po dogodku tožnik ni mogel soprispevati k nastanku škode, ki mu jo je pred tem povzročil toženec. Odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je toženec ravnal protipravno in da tožnikovega soprispevka ni izkazal, je torej pravilna.

8Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 1.500,00 EUR odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter odškodnino v enaki višini za strah. Tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi skaženosti je zavrnilo, tako da so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ta del odločitve, brezpredmetne.

9Kar se tiče prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, je ta ustrezna vsem konkretnim okoliščinam primera in bi bila primerna celo, če bi se izkazalo, da ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik po škodnem dogodku slabo spal. Sicer pa višje sodišče tudi nima pomisleka v to, da je ta okoliščina dokazana z zapisom osebne zdravnice v tožnikovem zdravstvenem kartonu. To, da je tožnik svoje pisarniško delo že po dveh dneh lahko opravljal, je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ni pa mogoče mimo tega, da sta dve rani terjali šivanje, da je bilo treba kasneje šive odstraniti, da je bil tožnik pregledan v urgentni travmatološki ambulanti, rentgeniziran, je ostal na opazovanju v bolnici, bil po poškodbi trikrat pri osebni zdravnici, dobil injekcijo proti tetanusu in prvih deset dni redno jemal analgetike.

10Višine odškodnine za strah pritožnik obrazloženo niti ne izpodbija, materialnopravni preizkus pa pokaže, da je njena višina ustrezna.

11Kar se tiče odškodnine za premoženjsko škodo, predstavljajo toženčeve pritožbene navedbe pritožbene novote, ki jih višje sodišče ne more upoštevati. Pri prisoji odškodnine za premoženjsko škodo pa niti ni odločilno, na kakšni podlagi je oškodovanec opravljal delo.

12Pritožba torej ni utemeljena. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.