VSRS sodba III Ips 29/2016

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v višini 2.570,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 749.336,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge ter prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4Revizija je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravo relevantna dejstva:

- Družba S. d. o. o. in tožena stranka sta sklenili najemno pogodbo, s katero se je tožena stranka pogodbeni partnerici (pravni prednici tožeče stranke) zavezala izročiti v najem poslovni prostor za opravljanje gostinske dejavnosti v N. Na podlagi sporazuma s toženo stranko je nato 28. 2. 2002 v najemno razmerje namesto prejšnje najemnice vstopila tožeča stranka.

- Ob sklenitvi najemne pogodbe objekt, v katerem se nahaja poslovni prostor, še ni bil zgrajen. Tudi ob izročitvi najetega prostora tožeči stranki ta ni bil dokončan. Z najemno pogodbo je bilo dogovorjeno, da zaključna dela in adaptacije opravi najemnica na svoje stroške.

- Tožena stranka je tožeči stranki poslovni prostor izročila, ni pa zagotovila uporabnega dovoljenja zanj. Tržni inšpektorat Republike Slovenije je zato 20. 6. 2002 z odločbo tožeči stranki prepovedal opravljanje njene dejavnosti. Kljub prepovedi je tožeča stranka gostinsko dejavnost opravljala še naprej do septembra 2002.

- Inšpekcijski pregledi so bili opravljeni tudi v drugih lokalih oziroma prostorih nakupovalnega centra. Inšpektorat je tudi drugim uporabnikom lokalov izdal odločbo o prepovedi obratovanja, vendar pa noben izmed lokalov ni bil zaprt in noben izmed najemnikov ni bil omejen pri svojem poslovanju.

- Tožeča stranka toženi stranki ni plačevala najemnine za poslovni prostor.

- Tožena stranka je zato 22. 7. 2002 zoper tožečo stranko začela postopek za sodno odpoved najemne pogodbe ter izpraznitev poslovnih prostorov.

- Tožeča stranka je 12. 11. 2002 toženi stranki poslala dopis, da odstopa od najemne pogodbe, s čimer se je tožena stranka strinjala.

- Vzrok za prenehanje najemnega razmerja je bilo slabo finančno stanje tožeče stranke in ne odsotnost uporabnega dovoljenja.

7Tožeča stranka od tožene stranke zahteva povrnitev škode, ki naj bi ji nastala zaradi nepridobitve uporabnega dovoljenja za objekt, v katerem se je nahajal gostinski lokal tožeče stranke.

8Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da sta pravdni stranki najemno razmerje prekinili sporazumno zaradi razlogov na strani tožeče stranke (slabo finančno stanje, zaradi katerega tožeča stranka ni plačevala najemnine).

9S trditvami, da je tožeča stranka najemno pogodbo izpolnila v celoti, da najemnine ni plačevala prav zaradi neizdaje uporabnega dovoljenja ter da je bila edino njej izdana odločba o prepovedi opravljanja dejavnosti, revidentka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10Z revizijskimi trditvami, da je bila uspešnost tožničinega poslovanja ugotovljena le z izpovedbama dveh prič ter da so si izpovedi zaslišanih prič med seboj v nasprotju, pa tožeča stranka izpodbija dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ki prav tako sodi v sfero dejanskega stanja in ne predstavlja dovoljenega revizijskega razloga (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11Dejansko stanje želi tožeča stranka izpodbiti tudi z očitki o zagrešitvi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bili podani, ker naj ne bi bilo jasno, kateri razlogi so tisti, zaradi katerih je najemno razmerje prenehalo, in ker naj v zvezi s tem ne bi bil izveden dokazni postopek. Ker izpodbijanje dejanskega stanja ni dovoljeno niti pod navideznim uveljavljanjem bistvenih kršitev ZPP, ki to niso, se do navedenih trditev Vrhovno sodišče ni opredeljevalo.

12Tožeča stranka trdi, da sodišči prve in druge stopnje nista ugotavljali, ali je tožeča stranka dopis z odpovedjo najemne pogodbe na toženo stranko naslovila zaradi njenega protipravnega ravnanja. To ne drži. Sodišče prve stopnje je za razjasnitev navedenega dejstva izvedlo dokazni postopek ter ugotovilo, da izročitev poslovnega prostora brez uporabnega dovoljenja ni bil razlog za prenehanje najemnega razmerja med pravdnima strankama, temveč je bil razlog slab finančni položaj tožeče stranke, zaradi katerega toženki ni plačevala najemnine.

13Na trditve tožeče stranke, da ne gre za odpoved najemne pogodbe zaradi razlogov na strani tožnice, saj je tožena stranka tožbo za sodno odpoved najemne pogodbe in izpraznitev poslovnega prostora umaknila, pa je že pravilno odgovorilo sodišče druge stopnje. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču, da je za odločitev bistvena ugotovitev, da je najemno razmerje prenehalo, ker tožeča stranka ni plačevala najemnine, ter da v obravnavanem primeru ni odločilno, ali je najemna pogodba prenehala na podlagi sodne odpovedi ali sporazumno. Na pravico do povrnitve škode (če so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti) namreč način prenehanja najemne pogodbe (na podlagi sodne odpovedi ali na podlagi sporazuma pogodbenih strank) ne vpliva.

14Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

15Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške za revizijo. Toženi stranki je dolžna povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 2.065,60 EUR, skupaj z 2 % administrativnih stroškov v višini 41,31 EUR ter 22 % DDV v višini 463,48 EUR, skupaj torej 2.570,39 EUR. V tej zadevi se za obračunavanje odvetniških nagrad uporablja Odvetniška tarifa iz leta 2003, saj se je postopek pred sodiščem prve stopnje pričel pred uveljavitvijo Zakona o odvetniški tarifi (glej njegov 41. člen).