UPRS sodba IV U 184/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Upravna enota Žalec je z izpodbijano dopolnilno odločbo zavrnila zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, ob podržavljenju vpisanih v vl. št. 37, 76 in 488 k.o. ..., vl. št. 5, 32 in 51 k.o. ..., vl. št. 147 in 392 k.o. ..., vl. št. 397 in 301 k.o. … in vl. št. 207 k.o. ..., ki so bile podržavljene A.A., v delu o katerem upravni organ še ni odločal in je predmet tega dopolnilnega postopka.

2A.A. je bilo premoženje podržavljeno z odločbo Okrajne zaplembene komisije v Celju, št. 36 z dne 6. 9. 1945, izdano na podlagi Odloka AVNOJ-a z dne 21. 11. 1944, o prehodu sovražnikovega imetja v državno last, kot osebi nemške narodnosti. Iz odločbe o državljanstvu UE Žalec z dne 21. 6. 2006, v povezavi z odločbo Občinskega sekretariata za občo upravo in notranje zadeve z dne 29. 9. 1993, izhaja, da je A.A. štel za jugoslovanskega in slovenskega državljana nemške narodnosti. Leta 1946 je bil skupaj z ženo izseljen v Avstrijo. Avstrijsko državljanstvo je pridobil leta 1954, umrl pa je .... 1958 v Celovcu, zato ni mogel izpolnjevati pogoja stalnega bivališča v Avstriji na dan 1. 1. 1960, določenega v FIP. Na omenjeni datum je imela prebivališče v Avstriji njegova žena B.B., ki je avstrijsko državljanstvo pridobila v letu 1954. Glede na navedene podatke in določilo 2. člena pogodbe, je izpolnjevala pogoje za prejem odškodnine od države Avstrije, kar pomeni, da v skladu z drugim odstavkom 10. člena ZDen ne šteje za upravičenko do denacionalizacije.

3Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Sporna je pravilna uporaba drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Odločitev tožene stranke nasprotuje številnim odločbam, ki so bile v postopku na podlagi vloge C.C. za denacionalizacijo že sprejete. Gre za odločanje na škodo denacionalizacijskih upravičencev in spremembo pravnih stališč v korist ostalih udeležencev. Odločitev, da gre za osebo nemške narodnosti, nasprotuje ugotovitvi, da je bil C.C. priznan status državljana bivše FLRJ in sedaj državljana RS. Sklicuje se na določbo 70. člena ZDen in navaja, da je v spis tožeča stranka predložila uradna potrdila pristojnih organov Republike Avstrije, iz katerih izhaja, da ne C.C., ne B.B., nista bila upravičenca do prejema odškodnine za odvzeto premoženje od Republike Avstrije, ne po FIP, ne po drugem predpisu. Pravica do odškodnine je bila namreč vezana na obstoj državljanstva Avstrije oziroma nemško narodnost v času nacionalizacije premoženja, takrat pa je bil C.C. državljan FLRJ. Upravni organ ni imel pravice, niti pooblastila, razlagati tuje pravo drugače, kot ga razlaga tuja država, zato gre za odločitev, ki je materialno pravno napačna. Tega stališča ne omaje niti odločitev VS RS z dne 14. 12. 2014. Z odločitvijo je kršena tudi določba 2. člena Ustave RS, zato je takšna odločba arbitrarna, kar izhaja iz potrdila z dne 12. 3. 2012, ki dokazuje, da premoženje ing. C.C. ni bilo zaseženo kot avstrijsko premoženje v smislu državne pogodbe in zato ni bil upravičen do izplačila odškodnine s strani Avstrije. Vse odločitve denacionalizacijskih organov temeljijo na splošnem stališču, da so vse osebe, ki so bile izgnane ali izseljene nemške narodnosti, zanemarjajo pa se številni dokazi in predhodne odločitve, ki takšni odločitvi nasprotujejo. Sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v postopek ponovnega odločanja. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

4Stranka z interesom, Slovenski državni holding d.d., je sodišču poslala odgovor na tožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene, ker so podane okoliščine iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v zvezi z izpolnjevanjem pogojev po FIP.

5Odgovor na tožbo je podala tudi stranka z interesom Č. d.o.o., ki je sodišču predlagala zavrnitev tožbe kot neutemeljene in zahtevala povrnitev stroškov. V odgovoru na tožbo navaja, da sta izpodbijana akta pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in da gre za pravico upravnega organa, ki vodi in odloča, da tuje pravo razlaga po uradni dolžnosti.

6Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

7Tožba ni utemeljena.

8V obravnavani zadevi je sporno, ali sta bila A.A. oziroma njegova pravna naslednica, B.B. upravičena do odškodnine za odvzeto premoženje v bivši FLRJ, na podlagi Pogodbe med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja (FIP) in na njeni podlagi sprejeti predpisi, sporno pa je tudi vprašanje, glede pravne narave potrdil tujega državnega organa.

9V zvezi z navedenimi spornimi vprašanji je pravna stališča, ki jih je dolžno upoštevati tudi Upravno sodišče RS, že zavzelo Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014. Sodbe sodišč sicer niso materialno pravo, vendar je sodišče v skladu z določbo 22. člena Ustave RS dolžno zagotavljati enako sodno varstvo pravic, torej da v enakih primerih odloča enako. To vključuje tudi odločanje v skladu z izoblikovano sodno prakso, ki jo uravnavajo odločitve, pravna stališča in mnenja Vrhovnega sodišča.

10Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014, pojasnilo, da na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države; ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, pa ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Po ustaljeni upravno sodni praksi določba drugega odstavka 10. člena ZDen velja v vsakem primeru, ne glede na to, ali gre za upravičenca po 9., 11. ali 12. členu ZDen. Pravica dobiti odškodnino od tuje države po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen tako izključuje upravičenost do denacionalizacije tudi za pravne naslednike iz 12. člena ZDen.

11Zvezna Republika Nemčija in Republika Avstrija sta 27. 11. 1961 sklenili FIP z namenom ureditve odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. 3. 1938 do 8. 5. 1945 (preambula FIP). Nemčija se je zavezala, da bo udeležena na stroških finančnih izdatkov, nastalih v korist oseb nemške pripadnosti, ki bodo nastali glede na v prvem odstavku 2. člena opredeljeni zakonski ureditvi na strani Republike Avstrije, ki ureja z dogodki v 2.svetovni vojni tem osebam nastalo premoženjsko škodo (1. člen FIP). Za izvedbo FIP je Republika Avstrija sprejela UVEG in Zakon o prijavi škode (Anmeldegesetz), v 2. členu pa se FIP sklicuje na uporabo (avstrijskega) Zakona o vojnih in pregnanskih škodah (KVAG).

12Odškodovanje za osebe, ki spadajo v krog upravičencev, je torej Avstrija uredila v notranji zakonodaji v polju svoje proste presoje (določila je vrsto škode, za katero se plača odškodnina, višino škode, vključujoč socialne kriterije in drugo). V prilogi 1 (točka A) k FIP so opredeljene skupine oseb, ki so upravičene do pravic po FIP, med drugim so upravičenci pregnanci in priseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebej tisti z nerazjasnjenim državljanstvom, in so imeli 1. januarja 1960 stalno prebivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. 1. 1960 v okviru ponovne družinske povezave, ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj šest mesecev bivali ali pa so se pred 1. 1. 1960 po najmanj šestmesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli 1. 1. 1960 tam stalno prebivališče. Pregnanci so v prvem odstavku točke B priloge 1 definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območju izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki 2. svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno bivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile. Iz C točke priloge 1 je razvidno, da so bile med pregnance in priseljence izrecno vključene tudi osebe z območja FLRJ.

13Vrhovno sodišče se sklicevalo tudi na odločbo Ustavnega sodišča Up-547/02, v kateri je navedlo, da določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. Gre namreč za reševanje predhodnega vprašanja, ki ga po izrecnem zakonskem pooblastilu rešujejo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez postopka priznavanja tujih sodnih odločb. To pomeni, da potrdila tujega državnega organa, na katera opozarja tožnik v tožbi, za upravni organ niso zavezujoča. Po pravnem stališču Vrhovnega sodišča, na katerega se v celoti opira tudi to sodišče, gre za potrdila o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oziroma 7. člena Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu. Kolikor se z njim potrjuje, da sta Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sklenili FIP, je upravni organ dolžan ta predpis kot veljaven upoštevati. Če pa se v potrdilu navaja, da po tem predpisu ni obstajala pravica do odškodnine, gre le za mnenje, na katerega upravni organ ni vezan.

14Pri odločanju na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen tudi ni pomembno, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine, in tudi ne, kakšna je bila višina te odškodnine. Bistveno je, da je bilo pokojnemu A.A. premoženje podržavljeno na podlagi odločbe Okrajne zaplembene komisije v Celju, št. 36/45 z dne 6. 5. 1945, izdani na podlagi odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, kot osebi nemške narodnosti, kar pomeni, da gre za premoženje, ki v povezavi z definicijo pojma pregnanca iz točke B Priloga 1 k FIP, tudi po presoji sodišča sodi v premoženjsko škodo v smislu 1. člena FIP in tretjega odstavka B točke Priloge 1 k FIP. Da premoženje, ki je bilo odvzeto na podlagi odloka AVNOJ-a spada v okvir premoženja, za katerega se je na podlagi FIP predvidevala odškodnina, je odločilo tudi Vrhovno sodišče v sodbi z dne 27. 11. 2014.

15Sodišče v nadaljevanju ugotavlja tudi, da se v zvezi s vprašanjem, kdo je dobil ali imel pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, v postopku ugotavljajo vse tiste okoliščine določene v FIP. V zadevi ni sporno, da je bil pokojni A.A. 1946 leta izgnan v Avstrijo, kjer je leta 1954 pridobil avstrijsko državljanstvo in tam leta 1958 tudi umrl. Glede na takšno ugotovitev, ki med strankama ni sporna in ki izhaja iz upravnemu spisu priloženih listin, je po presoji sodišča upravni organ pravilno upošteval tudi stališče Upravnega sodišča RS v sodbi I U 1421/2014-12 z dne 3. 3. 2015 in ugotavljal, ali je bila upravičena zahtevati odškodnino od tuje države B.B., žena pokojnega A.A. Med strankama ni sporno, da je bila B.B. v Avstrijo izgnana leta 1946, prav tako ni sporno, da je avstrijsko državljanstvo pridobila 7. 12. 1954 in da je v Avstriji živela od 6. 1. 1946 do smrti ... 1999. Upoštevajoč te podatke ni dvoma, da je B.B. izpolnjevala pogoje za pridobitev odškodnine od Republike Avstrije opredeljene v Prilogi 1 k FIP.

16Zgoraj navedena ugotovitev po presoji sodišča pomeni tudi, da je upravni organ pravilno štel, da je bilo treba zato zahtevo za denacionalizacijo, na podlagi določbe drugega odstavka 10. člena ZDen kot neutemeljeno zavrniti, saj že sam obstoj pravice dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, pomeni izključitev denacionalizacijskega zahtevka v Sloveniji, ne glede na to, ali je bila odškodnina dejansko prejeta ali ne. Glede na obrazloženo, sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava.

17Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K II. točki izreka:

18Tožeča stranka in stranka z interesom sta zahtevali povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, zato je moralo sodišče zahtevek za povrnitev stroškov postopka zavrniti.