VSRS sodba II Ips 261/2015

Revizija se zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Tožnica je s tožbo z dne 7. 11. 2011 zahtevala ugotovitev obsega nepremičnega in premičnega skupnega premoženja ter ugotovitev zakonsko domnevanih deležev obeh pravdnih strank na njem. Toženec nasprotne tožbe ni vložil, branil pa se je z ugovorom, da stvari, ki jih našteva tožnica, niso skupno premoženje, in nasprotoval zakonski domnevi, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka.

2Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spadata počitniška hišica na T. (nepremičnini s parc. št. 2365/7 in 2365/11, k. o. ...) z opremo, ki jo je naštelo, in osebno vozilo znamke Volkswagen Passat (II. točka izreka). Ugotovilo je, da znaša tožničin delež na tem premoženju 30/100, toženčev pa 70/100, ter zavrnilo, kar je na račun deleža tožnica zahtevala več (III. točka izreka). Zavrnilo je tudi njen zahtevek, naj se ugotovi, da v skupno premoženje sodijo še denarna terjatev v višini 30.000 EUR, oprema stanovanja v Č., štirje kompleti motoristične opreme ter 10.000 EUR na toženčevih bančnih računih (IV. točka izreka).

3Sodišče druge stopnje je o tožničini pritožbi odločalo dvakrat. Z odločbo I Cp 1888/2014 z dne 1. 10. 2014 je pritožbama tožnice in toženca delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede ugotovitve, da znaša delež toženca na ugotovljenem skupnem premoženju 70/100, v II. točki pa spremenilo tako, da je obsegu ugotovljenega skupnega premoženja dodalo 828,98 EUR. Zavrnitev zahtevka, da v skupno premoženje spada tudi terjatev v višini 30.000 EUR, in odločitev glede stroškov postopka je razveljavilo in vrnilo v novo sojenje. Sicer je pritožbi zavrnilo ter v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4Tožnica je uspela z revizijo. Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 336/2014 z dne 28. 5. 2015 odločitev pritožbenega sodišča o tem, da tožnici ne gre več kot 30 % delež na skupnem premoženju, razveljavilo. Ugotovilo je absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zaradi nasprotujočih si razlogov, ker je pritožbeno sodišče na eni strani ocenilo, da toženec svojega ugovora nadpolovičnega deleža ni uveljavljal na pravi način, torej tako, da bi vložil nasprotno tožbo, na drugi strani pa ga je upoštevalo in mu ugodilo tako, da je tožnici ostal pravnomočno prisojen le 30 % delež.

5Sodišče druge stopnje v sodbi I Cp 1675/2015 z dne 24. 6. 2015 pojasnjuje, da je bilo po njegovi oceni to nasprotje navidezno. Če toženec ni vložil nasprotne tožbe, to še ne pomeni, da je tožničin tožbeni zahtevek v celoti utemeljen in da ji sodišče ne more prisoditi manj, kot zahteva. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Up-822/13 z dne 4. 12. 2014 in poudarja, da je toženec kot edini lastnik sporne nepremičnine vpisan v zemljiško knjigo. Vztraja pri tem, da je dejansko stanje v preostanku popolno in prav ugotovljeno, da dohodkov zakoncev ni treba, niti se ne sme matematično izračunavati, da je toženec že z večjimi dohodki izkazal svoj večji delež in da skrb za gospodinjstvo in prizadevanje za otroka narekujeta tožničin delež v višini 30 %. To pa določa toženčev delež v višini 70 %. Tožničino pritožbo je v preostalem delu zavrnilo in v nerazveljavljenem in nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

6Revizijo zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga tožnica. Opozarja, da je prezrlo bistveno okoliščino, da skupno premoženje pravdnih strank ne obsega le nepremičnin, pri katerih je toženec kot edini lastnik vknjižen v zemljiški knjigi, kot je bilo v primeru, ki ga je obravnavalo Ustavno sodišče. V skupno premoženje namreč spadajo nepremičnine v k. o. ..., osebno vozilo, premična oprema počitniške hiše ter denarna sredstva v višini 828,98 EUR, v ponovnem odločanju pa je še njen zahtevek, da v skupno premoženje sodi tudi denarna terjatev iz naslova vlaganj v toženčevo stanovanje - obnove kopalnice. Poudarja, da je razlika med primeroma tudi v tem, da je v primerjani zadevi toženec vložil nasprotno tožbo, a je bila zavržena, v tem primeru pa toženec nasprotne tožbe sploh ni vložil. Opozarja, da je pritožbeno sodišče prezrlo, da se z določitvijo deleža enega zakonca odloči tudi o deležu drugega, z odločitvijo, da je njen delež le 30 %, pa je tako tožencu sodišče prisodilo več, kot je zahteval, s čimer je kršilo načelo enakosti iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. S tem je tudi nepravilno prevalilo dokazno breme, saj je morala dokazovati zakonsko domnevo enakih deležev. Ker pritožbeno sodišče domnevi ni sledilo, je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pa tudi kršitev iz 14. točke istega odstavka tega člena, saj ni jasno, na kakšni podlagi je sprejelo svojo odločitev o deležih, ker na eni strani poudarja, da ni potrebe po matematičnem izračunu dohodkov, na drugi pa, da je toženec višji delež izkazal s svojimi višjimi dohodki. S tem je sprejelo zgolj dohodkovni princip in ni pravilno ovrednotilo njenega prispevka. Prav tako je odstopilo od uveljavljene sodne prakse, da so večji dohodki razlog za odstop od zakonske domneve le, če so med zakoncema izenačene druge obremenitve. Sklicuje se na odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 647/2008 in II Ips 776/2007. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bosta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka, podrejeno pa njeno razveljavitev in ponovno sojenje v tem delu. Zahteva tudi povračilo revizijskih stroškov.

7Tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila.

8Revizija ni utemeljena.

9Med pravdnima strankama obstoji spor o obsegu skupnega premoženja in o višini njunih deležev na njem. Odločilno vprašanje v tem revizijskem postopku je, ali bi moral toženec, ki meni, da ima na skupnem premoženju višji delež kot tožnica, torej več kot 50 %, to uveljavljati z nasprotno tožbo.

10Skupno premoženje zakoncev oziroma izvenzakonskih partnerjev sestavljajo vse premoženjske pravice, ki so bile v času trajanja zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti pridobljene z delom. Del skupnega premoženja so tudi stvari in pravice, kupljene z denarjem, ki je bil njuno skupno premoženje, ali po načelu realne subrogacije pridobljene z zamenjavo oziroma z izkupičkom za prodano stvar iz skupnega premoženja. Če se zakonca ali izvenzakonska partnerja odločita skupno premoženje razdeliti ali njuna skupnost preneha, se šteje, da sta njuna deleža na njem enaka. O drugačni višini deležev na skupnem premoženju se lahko sporazumeta ali pa zahtevata, da njuna deleža določi sodišče, in dokazujeta, da sta k njemu prispevala v drugačnem razmerju. V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, sodišče upošteva ne le njegov dohodek, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja ter vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.(1)

11O sodni določitvi deležev zakoncev oziroma izvenzakonskih partnerjev na skupnem premoženju je bilo na občni seji Vrhovnega sodišča 21. in 22. 12. 1992 sprejeto pravno mnenje. Po njem materialnopravna narava tožbe in nasprotne tožbe na ugotovitev njunih deležev onemogoča ločeno obravnavanje njunih zahtevkov. Ne glede na to, kdo od zakoncev ali izvenzakonskih partnerjev zahteva ugotovitev deleža na skupnem premoženju, izrek vedno vsebuje odločitev o deležu obeh. Pravno mnenje v razlogih postavlja tudi zahtevo, da mora tožena stranka nadpolovični delež na skupnem premoženju zahtevati z nasprotno tožbo.(2)

12Kljub sprejetemu pravnemu mnenju sodna praksa o dopustnem načinu uveljavljanja nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju ni bila enotna.(3) Na eni strani je vztrajala pri zahtevi po vloženi nasprotni tožbi,(4) na drugi pa predvsem v primeru, če je bila tožena stranka kot izključna lastnica nepremičnine vpisana v zemljiško knjigo, dopuščala, da nadpolovični delež uveljavlja le z ugovorom.(5) Le ugovor je dopuščala tudi praksa Vrhovnega in Ustavnega sodišča.(6) Vrhovno sodišče je z namenom njenega poenotenja v tej zadevi ponovno presodilo sporno vprašanje.

13Odgovor na vprašanje, ali mora tožena stranka vložiti nasprotno tožbo, ne more biti odvisen od njenega vpisa v zemljiško knjigo.(7) Sodišče ima ob določanju deležev na skupnem premoženju praviloma sicer pred očmi točno določene stvari, ki sodijo v skupno premoženje. Ni pa nujno, da je tedaj seznanjeno z vsem, kar sodi vanj. Narava skupnega premoženja terja celostno presojo vseh oblik prispevkov k njemu (denar, delo, vzgoja in varstvo otrok,...). Ugotovljen delež vsake od pravdnih strank pa predstavlja njen delež na celotnem skupnem premoženju in ga praviloma ni mogoče ponovno presojati niti v primeru, če je pozneje v teku pravda glede drugih stvari, ki naj bi še sodile v skupno premoženje.(8) Zato je nujno, da sodišče določi enotna deleža ne glede na obseg skupnega premoženja v konkretni pravdi. Odgovor, kako mora tožena stranka uveljavljati svoj nadpolovični delež, mora biti torej enak ne glede na to, katere stvari in/ali premoženjske pravice ima sodišče pred očmi pri ugotavljanju deležev.

14Določanje deležev na skupnem premoženju seveda predpostavlja, da skupno premoženje obstaja. Brez skupnega premoženja ne more biti deležev na njem. Ko je med pravdnima strankama ugotovljeno, da skupno premoženje imata, pa sta njegova imetnika lahko le še zakonca ali izvenzakonska partnerja. Njun delež na skupnem premoženju mora biti skupaj 100 %. Delež, ki pripada enemu, ne more hkrati pripadati drugemu; delež, ki ne pripada prvemu, pa nujno pripada drugemu. Zahtevi zakoncev sta v preseku, torej v delu, v katerem se njuni zahtevi po deležih prekrivata in se zanj ne moreta zediniti, komu pripada, izključujoči.(9) Ugotovitev deleža enega pa nujno določa tudi delež drugega, saj sicer ne bi šlo za njuno skupno premoženje.

15Takšna izključujoča narava deležev zakoncev oziroma izvenzakonskih partnerjev, ki izhaja iz bistva skupnega premoženja, izključuje zahtevo po vložitvi nasprotne tožbe in tudi prekoračitev tožbenega zahtevka. Ko je tožnica z namenom varovati svoje pravice na sodišče naslovila zahtevo za ugotovitev deležev pravdnih strank na njem (predvsem z namenom sodno ugotoviti višino svojega deleža, ki ji toženec pozneje ne bi mogel več nasprotovati), ki jo je temeljila na zakonski domnevi, je morala vzeti v zakup tudi, da bo sodišče njenemu zahtevku le delno ugodilo, če toženec v dokaznem postopku uspe to domnevo izpodbiti. Izpodbije pa jo lahko le tako, da dokazuje svoj, od zakonsko domnevane polovice višji delež. Če bo uspel, bo tožničin delež manjši od polovice, njen zahtevek pa le delno utemeljen. Ugotovljena višina njenega deleža pa je tista, ki narekuje tudi višino toženčevega deleža. Ta ne more biti odvisna od obstoja in višine toženčevega (nasprotnega) tožbenega zahtevka, pač pa le od njegovega izkaza drugačnega prispevka k skupnemu premoženju, kot ga domneva zakon in zatrjuje tožnica. To pa lahko narekuje le odgovor, da tožencu, tudi če meni, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevane polovice, ni treba vložiti nasprotne tožbe. In da mu sodišče, ki ugotovi njegov nadpolovični delež, ne prisodi nekaj, česar ni zahteval, pa tudi ne krši tožničine ustavno zagotovljene pravice do enakega obravnavanja pred sodiščem, pač pa uresniči toženčevo pravico do obrambe.(10)

16Sodba, s katero sodišče ugotovi višino deležev pravdnih strank na skupnem premoženju, ni oblikovalne narave. Z njo sodišče razmerja pravdnih strank v ničemer ne spremeni oziroma preuredi, le ugotovi drugačno razmerje, kot ga domneva zakon.

17Toženec svojo pravico iz skupne lastnine torej lahko obrani z ugovorom. Z nasprotovanjem zakonski domnevi pa lahko uspe le z ustrezno trditveno in dokazno ponudbo. Svoj drugačen prispevek k skupnemu premoženju mora izkazati, kot mu nalaga materialno pravo (konkretno prvi odstavek 59. člena ZZZDR). To je vprašanje njegovega materialnega ter njemu prirejenega procesnega trditvenega in dokaznega bremena, ne pa postavljenega nasprotnega zahtevka in njegove posledične vloge kot tožnika ali toženca. To sta v tej zadevi sodišči nižjih stopenj v nasprotju s tožničinim mnenjem tudi spoštovali. Toženec je nosil dokazno breme višjega prispevka in ga dokazoval z izpisi dohodkov iz uradnih evidenc ali z glavnimi dokazi, kot jih imenuje tožnica. Šele z njegovim dokaznim uspehom je procesno dokazno breme prešlo nanjo.(11)

18Vrhovno sodišče ocenjuje, da z odgovorom na zastavljeno vprašanje ni spremenilo ali ovrglo nosilnega stališča citiranega pravnega mnenja, ki je v tem, da je treba v tovrstnih sporih hkrati, z eno sodbo odločiti o deležih obeh pravdnih strank. To terja, da sodišče tudi višino toženčevega deleža zapiše v izreku. Zahteva po nasprotni tožbi pa je bila v razlogih pravnega mnenja navržena obiter dictum. Drugačno pravno naziranje kljub vezanosti senatov Vrhovnega sodišča na sprejeta pravna mnenja (drugi odstavek 110. člena Zakona o sodiščih) zato ne terja njegove spremembe.(12)

19Zakaj meni, da nasprotna tožba ni potrebna, je povedalo že sodišče druge stopnje. Vrhovno sodišče dodaja še, da uporaba materialnega prava, čeprav bi ga pritožbeno sodišče uporabilo zmotno, ne pomeni kršitve strankine (ustavno zagotovljene) pravice do (enakega) obravnavanja, in poudarja, da sodna praksa pri tem vprašanju ni bila enotna.

20Iz razlogov pritožbenega sodišča nadalje izhaja pritrjevanje razlogom sodišča prve stopnje, da so bili toženčevi zaslužki bistveno večji (ves čas je opravljal bolje plačano delo doma in v tujini), da je pogosto brezposelna tožnica nekaj zaslužila tudi na črno, a sicer opravljala slabše plačana dela in da je bila pogosto v bolniškem staležu. Poudarilo je njeno prizadevanje, da bi dobila otroka, in ji ga štelo v korist, ter skrb za gospodinjstvo in psa. Ugotovljenega dejanskega stanja tožnica ne more izpodbiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Že iz povzetega izhaja, da je k oceni deležev pravdnih strank na skupnem premoženju pritožbeno sodišče navedlo vse odločilne razloge in da pri presoji njune višine ni upoštevalo le denarnih dohodkov pravdnih strank. Med njegovimi razlogi ni nasprotja, le toženčev prispevek je bil pretežno v denarnem dohodku, tožničin pa predvsem v nedenarni skrbi in prizadevanju.

21Tožnica izpodbija tudi oceno višine svojega deleža in se sklicuje na zadevi Vrhovnega sodišča II Ips 647/2008 in II Ips 776/2007. V obeh primerih sta oba zakonca oziroma izvenzakonska partnerja pridobivala dohodek, dohodek enega v absolutnem znesku pa je bil le nekoliko ali za določen čas višji od dohodka drugega, kar ne omogoča zaključka o občutno višjem zaslužku prvega. Ob tem sta izpostavljena primera izgubila primerljivost z obravnavano zadevo, v kateri je ob tožničini precej slabi pridobitni sposobnosti razlika med dohodkoma pravdnih strank toliko v korist toženca, da narekuje njegov višji delež. Revizijsko sodišče zato sklepno pritrjuje še oceni sodišč nižjih stopenj, da tožničin občutno nižji dohodek ter njena prizadevanje in skrb narekujejo njen 30 % delež. To na drugi strani narekuje toženčev delež v višini 70 %.

22Ker uveljavljana revizijska razloga nista podana, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

23Odločitev o revizijskih stroških je pridržalo za končno odločbo (164. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj določbe 51., 58., 59. in 60. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR.

Op. št. (2): Iz razlogov pravnega mnenja: Tožbo običajno vloži tisti zakonec oziroma zunajzakonski partner, ki zatrjuje, da je njegov delež večji od ene polovice. Če v taki pravdi tožena stranka meni, da je njen delež ena polovica, lahko svojo pravico uveljavlja z ugovorom. Če bi vložila nasprotno tožbo z zahtevkom, da znaša njen delež eno polovico, bi bilo treba njeno tožbo zaradi obstoja litispendence zavreči. Če pa meni, da je njen delež večji od polovice, ugovor ne zadošča, ker je sodišče vezano na postavljeni tožbeni zahtevek (prvi odstavek 2. člena ZPP).

Op. št. (3): Primerjaj tudi odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 261/2014.

Op. št. (4): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 241/99, II Ips 376/2011 in II Ips 98/2013 ter odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1566/2009, I Cp 2233/2008, I Cp 2630/2008 in I Cp 4185/2008.

Op. št. (5): Primerjaj I. Ščernjavič in J. Hudej v Sporna procesna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, št. 1-2/2011, ki se sklicujeta na odločbo VSL I Cp 1186/2005. Enako tudi odločba Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1249/2011.

Op. št. (6): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 265/2008 in odločbo Ustavnega sodišča Up-771/11-10.

Op. št. (7): Tako tudi odločba Vrhovnega sodišča II Ips 98/2013.

Op. št. (8): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 624/2008.

Op. št. (9): O izključujočih zahtevkih primerjaj A. Galič v Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 225.

Op. št. (10): Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih (22. člen Ustave Republike Slovenije).

Op. št. (11): Procesno dokazno breme ne nadomešča materialnega dokaznega bremena, pač pa stranki na podlagi 212. člena ZPP omogoča, da izpodbije v postopku dokazane trditve nasprotne stranke, zaradi katerih bi bila sicer zaradi materialnega dokaznega bremena soočena z neuspehom v pravdi. Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 308/2013.

Op. št. (12): Primerjaj tudi T. Štajnpihler v Precedenčni učinek sodnih odločb pri pravnem utemeljevanju, GV Založba, Ljubljana, 2012, str. 176 do 183.