VSM sodba I Cp 124/2016

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki III. izreka spremeni tako, da se znesek 264,37 EUR nadomesti z zneskom 256,42 EUR.

II. Sicer se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v še izpodbijanem a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka in tožena stranka sami nosita nastale jima stroške postopka s pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan v roku 15 dni od prejema sodbe plačati tožnici znesek 3.590,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, 6. 12. 2013, dalje do plačila, v presežku za znesek 5.438,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožnica dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v višini 264,37 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. S sklepom je sklenilo, da se zaradi umika tožbe za plačilo 1.289,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pravdni postopek ustavi.

2Zoper odločitev sodišča prve stopnje se v delu, v katerem je odločeno s sodbo, pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3Zoper obsodilni del sodbe se po pooblaščencu pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

- V pritožbi najprej navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je ocenilo, da je tožničin soprispevek k škodnemu dogodku zgolj 30%, saj toženec meni, da tožnica ni utrpela nobene škode. Po mnenju toženca do škodnega dogodka dne 8. 12. 2010 sploh ne bi prišlo, če ga tožnica ne bi vzpodbudila s svojim ravnanjem, zato je tožnica za dogodek, ki se je pripetil 8. 12. 2010, sama odgovorna, oziroma je njen soprispevek vsaj 50%.

- Toženec meni, da tožničine trditve in izpovedba o utrpelem primarnem in sekundarnem strahu zaradi dogodka dne 8. 12. 2010 nimajo podlage v realnem dogajanju. Tožnica je namreč toženca pred tem dogodkom poznala že krepko več kot deset let, zato je izkustveno nemogoče, da bi zaradi izrečenih besed utrpela kakršnikoli, še manj pa primarni in potem še sekundarni strah. Tudi pri psihiatru je bila šele dne 5. 1. 2011, kar bi, v kolikor bi tožnica resnično utrpela tako intenzivni strah, sigurno storila že prej. Sodišče je tudi odločitev o zatrjevani prisotnosti tožničinega strahu oprlo na izvedensko mnenje invalidske komisije, z dne 24. 4. 2013, kar pa ne more biti podlaga za to, ker je invalidska komisija odločala o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja tožnice, za priznanje odškodnine pa bi bilo potrebno izvedensko mnenje ustreznega izvedenca psihiatrične stroke. Sodišče zato ni imelo nobene zakonske podlage odločati o zatrjevanem strahu tožnice, saj gre za področje, ki ga sodišče strokovno ne pokriva.

- Za tožnico tudi beseda „kurva“, za katero dopušča možnost, da jo je izrekel pred njeno stanovanjsko hišo dne 8. 12. 2010, ne pomeni takšne razžalitve dobrega imena in časti, saj gre za besedo, ki je relativno pogosta v prepirih in nesoglasjih med ljudmi, vsebina SMS sporočil, ki jih je toženec pošiljal tožnici, pa je reakcija toženca na predhodno določeno ravnanje tožnice, to je na njene trditve, da sta v preteklosti imela spolne odnose, toženec pa se je bal, da bo to prišlo na uho tudi njegovi partnerki in je želel zadevo potihniti. Tudi vsebina teh sporočil ni takšna, da bi lahko pri tožnici povzročila razžalitev dobrega imena in časti. Na glavni obravnavi pred kazenskim sodiščem dne 4. 12. 2012 ni imel namena žaliti tožnice, ko je izpovedal, da ima tožnica z več moškimi neke odnose, pri čemer toženec tudi ni navedel kakšne odnose, mislil pa je na odnose z osebo M..

- Toženec meni, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage prisoditi tožnici odškodnine za nastalo ji materialno škodo zaradi dogodka 8. 12. 2010, ker je bila tožnica v bolniškem staležu že od 4. 12. 2010 dalje in je zato očitno, da vzroki za bolniški stalež in s tem za nastalo ji materialno škodo v obliki manjšega osebnega dohodka ne izvirajo zgolj iz dogajanja dne 8. 12. 2010. Tudi v zvezi s priznano materialno škodo sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage, da se opre na izvedensko mnenje invalidske komisije, z dne 24. 4. 2013.

- Po mnenju toženca je sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem priče J.Š., ki ga je toženec predlagal zato, da bi na sodišču izpovedal, da je tožnica na njegovo zemljišče zmetala določene količine tablet, ki jih torej za zdravljenje psihičnih težav ni potrebovala.

- Toženec zato predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu in stroškovno v celoti zavrne, oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in jo pošlje sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

4Tožnica se po pooblaščenki pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

- V pritožbi tožnica uveljavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo o njenem 30% soprispevku k nastali škodi prekršilo določilo 285. člena ZPP, saj je kot podlago upoštevalo domnevni dogodek dne 4. 12. 2010. V kazenskem postopku tožnica teh dogodkov ni želela komentirati, kar pa ne pomeni, da jih tudi ne bi želela pojasniti v pravdi, če bi vedela, da je to za sodišče relevantno. Po mnenju tožnice ji s takšnim postopanjem sodišča ni bila zagotovljena možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zato je tudi odločitev o tožničinem 30% soprispevku k nastali škodi napačna.

- Tožnica tudi meni, da sta prisojeni odškodnini iz naslova strahu in razžalitve dobrega imena in časti odmerjeni v prenizkem znesku, saj je toženec s svojim ravnanjem tožničino osebno in poklicno življenje trajno zaznamoval in pri njej povzročil III. kategorijo invalidnosti in tako vplival na njeno delovno nezmožnost.

- Tožnica prav tako meni, da ji gre odškodnina iz naslova okrnitve osebnostnih pravic, saj pri tožnici ni nobenega razloga, da bi si spolno nadlegovanje izmislila, delodajalca pa je o nadlegovanju tudi obvestila, čeprav ne poimensko, hkrati pa ga prosila, če lahko dela v drugi izmeni kot toženec. Da jo je toženec spolno nadlegoval, je povedala tudi Z.F., ki je o tem tekom zaslišanja izpovedal.

- Tožnica višino dosojene odškodnine za materialno škodo izpodbija zaradi upoštevanja njene 30% sokrivde pri odmeri.

- Tožnica meni, da je odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka napačna v delu, kjer je sodišče tožencu priznalo priglašene stroške za tiskanje in fotokopiranje po tar. št. 6000 Tarife, ker jih toženec ni izkazal in v delu, ko mu je priznalo plačilo kilometrine za odvetnika v znesku 140,60 EUR, saj je to sodišče storilo v nasprotju z obstoječo sodno prakso.

- Tožnica zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in o stroških postopka odloči v skladu z uspehom pravdnih strank. Priglaša tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka.

5Tožnica je na pritožbo toženca odgovorila in se zavzema za njeno zavrnitev.

6Pritožba toženca ni utemeljena, pritožba tožnice pa je delno utemeljena.

- O pritožbi toženca:

7Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona. V postopku na prvi stopnji je v celoti in popolnoma ugotovljeno dejansko stanje in vsa za ta postopek pravno odločilna dejstva, ki so pomembna za odločitev, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

8Toženec uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi zavrnitve dokaznega predloga po zaslišanju priče J.Š. (ta dokazni predlog je sodišče prve stopnje zavrnilo na dveh narokih za glavno obravnavo, prvič dne 27. 8. 2014 in nato še dne 6. 10. 2014), vendar je prepozen, saj mora stranka v skladu z 286.b členom ZPP kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Toženec tega na narokih ob zavrnitvi dokaznega predloga ni storil, zato je njegovo šele pritožbeno uveljavljanje prepozno.

9Tožnica v predmetni zadevi zahteva odškodnino za nematerialno in materialno škodo kot posledico toženčevega ravnanja dne 8. 12. 2010, zaradi katerega mu je v kazenskem postopku s kazensko sodbo pravnomočno izrečen sodni opomin zaradi storitve dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in zaradi temu dogodku predhodnega dogodka dne 3. 12. 2010 (SMS z žaljivo vsebino) ter dodatnih žalitev, ki jih je tožnik izrekel toženki tekom zaslišanja na sodišču v kazenskem postopku.

- Tožnica zahteva odškodnino za pretrpljeno nematerialno škodo zaradi utrpelega strahu, razžalitve dobrega imena in časti, okrnitve osebnostne pravice ter povrnitev materialne škode, ki ji je nastala kot posledica toženčevega dejanja dne 8. 12. 2010.

- Za pretrpljeni primarni in sekundarni strah je zahtevala 2.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti 1.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice 3.000,00 EUR in zaradi prikrajšanja pri izplačilu plač znesek 4.318,58 EUR, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje. Tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na prikrajšanje pri izplačilu plač, je dne 20. 4. 2015 za znesek 1.289,54 EUR umaknila.

- Sodišče prve stopnje je tožnici ob upoštevanju 30% soprispevka k nastali škodi za pretrpljeni strah priznalo 1.050,00 EUR, za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti 420,00 EUR ter zaradi prikrajšanja pri izplačilu plač znesek 2.120,33 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na okrnitev tožničine osebnostne pravice zaradi spolnega nadlegovanja toženca na delovnem mestu, pa je zavrnilo.

10Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno grajo toženca, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje, da je podana soodgovornost tožnice za nastalo ji škodo v obsegu 30%, ker bi naj bil soprispevke tožnice vsaj 50%. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, navedenim v točki 11 obrazložitve, na podlagi katerih je to utemeljeno razsodilo, da je tožničin soprispevek 30%. Razlogi, ki jih toženec navaja v pritožbi (da do dogodka dne 8. 12. 2010 sploh ne bi prišlo, če ga ne bi tožnica s svojim ravnanjem dne 4. 12. 2010 sama izzvala), ne nudijo podpore za odločitev o višjem odstotku soprispevka.

11Toženec tudi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje o obstoju in obsegu nepremoženjske škode, to je o obsegu pretrpljenega strahu, ki ga je tožnica utrpela v škodnem dogodku dne 8. 12. 2010, odločilo brez izvedenskega mnenja v postopku postavljenega izvedenca psihiatrične stroke, le na podlagi tega, kar je tožnica sama izpovedala in na podlagi izvedenskega menja invalidske komisije, z dne 24. 4. 2013. Po mnenju toženca sodišče tudi nima potrebnega strokovnega znanja za to.

- V zvezi s tem pritožbeno sodišče opozarja, da izvedenec ne določi obsega nepremoženjske škode, ampak jo določi sodišče, ki uporabi izvedensko mnenje, kot enega izmed dokazov. Po oceni pritožbenega sodišča je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje imelo na razpolago dovolj dokazov, na podlagi katerih je lahko določilo obseg in intenziteto strahu, ki ga je tožnica zaradi dejanja toženca dne 8. 12. 2010 utrpela ter se zato v celoti pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, ki jih je to v zvezi s tem navedlo v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe. V zvezi s pretrpljenim strahom gre za čustveno doživljanje, ki ga lahko izpove le oškodovanec, po oceni pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje imelo dovolj podlage, da ga objektivizira s podanim izvedenskim mnenjem invalidske komisije, saj gre za psihiatrično izvedensko mnenje, njegovo uporabo pa je sodišče prve stopnje v pravdnem postopku sprejelo s sklepom na prvem naroku za glavno obravnavo dne 7. 5. 2014, čemur pravdni stranki nista oporekali.

12Pritožbeno sodišče prav tako zavrača pritožbeno grajo, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje, ki je sledilo navedbam tožnice, da jo je izrečena beseda „kurva“, ki jo je tožnik izrekel tožnici dne 8. 12. 2010 pred njeno stanovanjsko hišo, razžalila. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je izrečena beseda tako subjektivno kot tudi objektivno za tožnico žaljiva, saj sama po sebi predstavlja negativno vrednostno sodbo o osebi, ki ji je izrečena.

- Po oceni pritožbenega sodišča je toženec tudi s poslanimi SMS sporočili in z izpovedjo na glavni obravnavi v kazenskem postopku (da sta se s tožnico „žgala“, da, „če bo še kaj gobcala, bo rekel, da sta se dobivala na dornavskem britofi,“ in da je „z več moškimi imela neke odnose“) tožnici odrekel spoštovanje, kar je posledično vplivalo na njeno samopodobo oziroma ji odreklo spoštovanje in vzelo ugled. Sodišče prve stopnje je zato tožnici utemeljeno zaradi razžalitve dobrega imena in časti priznalo odškodnino za utrpelo nepremoženjsko škodo.

13Pritožba toženca tudi neutemeljeno graja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi tožnici prisodilo odškodnino zaradi prikrajšanja pri izplačilu plač, ker je bila tožnica zaradi posledic utrpelih v škodnem dogodku dne 8. 12. 2010 v bolniškem staležu, saj je bolniški stalež nastopila že dne 4. 12. 2010.

- Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno priznalo odškodnino za materialno škodo zaradi prikrajšanja pri izplačilu plač, saj je bila tožnica oškodovana za zaslužek, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari, zaradi dejanj toženca, ta dejanja pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne obsegajo samo dogodek dne 8. 12. 2010, ko je ravnanje toženca kulminiralo, ampak izvirajo že iz SMS sporočil, z dne 3. 12. 2010 (priloga spisovnega gradiva A50). Odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s priznano odškodnino za materialno škodo ima podporo tudi v izvedenskem mnenju invalidske komisije, z dne 24. 4. 2013, iz katerega izhaja, da se ta zdravi zaradi bolezni psihiatrične narave po stresnem dogodku na delovnem mestu. Tudi ostalo spisovno gradivo ne izkazuje drugih razlogov, zaradi katerih bi bila tožnica v bolniškem staležu pred 8. 12. 2010, sicer pa je upoštevano prikrajšanje pri izplačilu plač zaradi bolniškega staleža v obdobju od 8. 12. 2010 do 6. 12. 2013.

14Zaradi navedenih razlogov pritožba toženca ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (353. člen ZPP).

- O pritožbi tožnice:

15Tožnica uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ji z nezakonitim postopanjem sodišča ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče namreč ni z ničemer nakazalo (285. člen ZPP), da bo dogajanje, z dne 4. 12. 2010, odločilno vplivalo na odločitev sodišča v zvezi s tožničinim soprispevkom za nastalo ji škodo, zaradi česar tožnica v zvezi s tem ni pravočasno podala ustrezne trditvene in dokazne podlage.

- Vendar izvedeni postopek izkazuje, da je toženec v odgovoru na tožbo uveljavljal soprispevek tožnice k nastali škodi zaradi dogodka dne 4. 12. 2010, zato je tožnica imela možnost navedbe tožnika prerekati in v zvezi s tem predlagati dokaze, pa tega ni storila. Izpovedbe toženca in zaslišanih prič v kazenskem postopku, ne glede na zanikanje tožnice, potrjujejo, da je tožnica toženčevi partnerki dne 4. 12. 2010 sama večkrat ponovila, da sta s tožencem spolno občevala, zato ima po oceni pritožbenega sodišča ta dogodek za ravnanje toženca takšno težo, da je zaključek sodišča prve stopnje o tožničinem 30% soprispevku k nastali škodi tudi materialnopravno pravilen.

16Pritožba tožnice je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na višino prisojenih odškodnin za pretrpljeni strah in za priznano odškodnino zaradi razžalitve dobrega imena in časti.

- Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje odškodnino za pretrpljeni primarni in sekundarni strah tožnici prisodilo upoštevaje tako načelo individualizacije, kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine (179. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ) in tožnici prisodilo primerno odškodnino v višini 1.500,00 EUR, oziroma ob upoštevanju 30% soprispevek v višini 1.050,00 EUR.

- Tudi pri odmeri odškodnine za pretrpljeno nematerialno škodo zaradi razžalitve dobrega imena in časti je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo tako načelo objektivne kot subjektivne pogojenosti višine denarne odškodnine in tožnici dosodilo odškodnino iz tega naslova v primernem znesku 600,00 EUR oziroma upoštevaje njeno 30% sokrivdo, v višini 420,00 EUR.

17Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje zaradi katerih je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na vtoževano odškodnino za nematerialno škodo, ki jo je tožnica zahtevala iz naslova okrnitve osebnostne pravice, saj zaradi razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe, tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnica ni dokazala, da jo je toženec na delovnem mestu spolno nadlegoval. Izvedeni dokazni postopek ne podpira trditev o spolnem nadlegovanju toženca tožnice na delovnem mestu, saj razen dejstva, da je tožnica na delovnem mestu izrazila željo, da ne bi delala s tožencem v isti delovni izmeni, o kakršnemkoli zapažanju, da bi toženec spolno nadlegoval tožnico na delovnem mestu, priče niso izpovedale, prav tako pa niso izpovedale, da bi tožnica toženca za spolno nadlegovanje na delovnem mestu pristojnim osebam prijavila. Pričanje tedanjega partnerja tožnice Z.F., da je toženec tožnico spolno nadlegoval na delovnem mestu, zaradi razmerja med njim in tožnico, za drugačen zaključek glede vprašanja o podanem spolnem nadlegovanju, po oceni pritožbenega sodišča ne more biti odločilno.

18Pritožba višino odškodnine za priznano materialno škodo izpodbija samo zaradi upoštevanja 30% soprispevka tožnice k izračunu le-te. Glede na to, da zaradi že navedenih razlogov, pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnica k nastali škodi prispevala v obsegu 30%, je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna.

19Je pa delno utemeljena pritožbena graja tožnice, ki se nanaša na stroškovno odločitev.

20Tožnica sicer neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo tožencu priznati v stroškovniku priglašene kilometrine pooblaščenca za pristope na naroke v znesku 140,60 EUR, ker je to v nasprotju z obstoječo sodno prakso.

- Sodišče prve stopnje je priglašeni znesek tožencu utemeljeno priznalo v skladu s tar. št. 6003 Tarife Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), saj se potni stroški priznajo za poslovno potovanje, za katerega gre, če je cilj potovanja izven območja kraja, v katerem ima odvetnik pisarno ali stanovanje. Toženčev pooblaščenec, odvetnik J.K., je odvetnik v G.R., naroki pa so bili opravljeni pred Okrajnim sodiščem na Ptuju. Glede na naslov toženčevega prebivališča (Borovci 3a, M.) tudi izbira odvetnika v G.R. in ne na P., ni neustrezna, zato zagovorniku v skladu s tar. št. 6003 Tarife gredo potni stroški, kot so priglašeni.

- Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da bi morala biti postavka za tiskanje in fotokopiranje po tar. št. 6000 Tarife v priglašenem znesku 10,00 EUR konkretizirana, kar pa ni bila. V skladu s tar. št. 6000 Tarife se prizna pavšalni znesek za fotokopiranje ali tiskanje v znesku 0,15 EUR za prvih 50 zaračunanih strani za vsako stran, za vsako nadaljnjo stran nad 50 zaračunanih strani pa 10,00 EUR. Obseg oziroma število fotokopiranih ali tiskanih strani v stroškovniku ni bilo konkretizirano, zato priglašenega zneska 10,00 EUR ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je zato tožencu na podlagi vloženega stroškovnika neutemeljeno za fotokopiranje in tiskanje priznalo 10,00 EUR, saj je potrebno priglašeno postavko zaradi nekonkretiziranosti zavrniti. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi tožnice ugodilo in tožencu v stroškovniku priglašenega zneska 10,00 EUR za tiskanje in fotokopiranje na podlagi tar. št. 6000 Tarife ni priznalo.

21Zaradi povedanega je potrebno od višine tožencu priznanih stroškov odšteti znesek 10,00 EUR za tiskanje in fotokopiranje ob upoštevanju 22% DDV. Sedaj tožencu priznani stroški v višini pravdnega uspeha 65,2% znašajo 805,86 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tako tožnica dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 256,42 EUR.

22Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP), v ostalem pa pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

23Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Tožnica je s pritožbo le delno uspela v stroškovni odločitvi, s pritožbo glede glavne stvari pa ni bila uspešna, zato je šteti, da s pritožbo v pretežni meri ni uspela. Svoje stroške pritožbenega postopka zato mora nositi sama (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

- Navedbe tožnice v odgovoru na pritožbo toženca k pritožbeni razsoji niso pripomogle, zato tožnica sama nosi nastale ji stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).