UPRS sodba III U 138/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožnik je dne 28. 10. 2014 pri Upravni enoti Nova Gorica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) vložil predlog za obnovo postopka, ki je bil končan z izdajo gradbenega dovoljenja št. 351-225/2012/26 z dne 30. 10. 2012. Gradbeno dovoljenje je bilo izdano investitorju A.A. (v nadaljevanju prizadeta stranka), z njim pa dovoljena delna odstranitev, rekonstrukcija in dozidava obstoječe stanovanjske stavbe na zemljišču s parc. št. ... k.o. ... Prvostopenjski upravni organ je predlogu tožnika ugodil tako, da je s sklepom št. 351-554/2014/4 z dne 16. 12. 2014 dovolil obnovo postopka, v katerem naj se, glede na nove dokaze, ugotovi, na katera zemljišča sega objekt, ki je bil predmet gradbenega dovoljenja. Obenem je odločil, da sklep zadrži izvršitev gradbenega dovoljenja, dokler se ne odloči o obnovi postopka.

2Prvostopenjski organ je svojo odločitev utemeljil na obnovitvenem razlogu iz 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ta obnovitveni razlog je podan, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi se zadnje vedelo ali bi bili uporabljeni v prejšnjem postopku. Navajal je, da je bila prizadeti stranki dovoljenja gradnja izključno na parc. št. ... k.o. ..., kar je izhajalo tudi iz geodetskega načrta iz avgusta 2012, ki je bil podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja. Tehnično poročilo označitve meje v naravi (v nadaljevanju Tehnično poročilo), ki ga je dne 10. 10. 2014 izdelalo isto geodetsko podjetje kot je izdelalo geodetski načrt v avgustu 2012 in ga je zahtevi za obnovo postopka priložil tožnik, pa je pokazalo drugačen potek parcelne meje med parc. št. ... in ..., vse k.o. ... Iz tega poročila namreč izhaja, da naj bi del stavbe prizadete stranke stal tudi na zemljišču s parc. št. ... k.o. ... in ne le na zemljišču s parc. št. ... te k.o., za kar je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Prvostopenjski organ je štel, da je tožnik s tem izkazal nova dejstva, oziroma, da obstaja možnost uporabe novih dokazov, ki bi lahko pripeljali do drugačne odločitve, kot je bila sprejeta in zato dovolil obnovo postopka.

3Sklep prvostopenjskega organa je bil vročen tudi prizadeti stranki, ki je zoper njega vložila pritožbo. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo št. 35108-45/2015-4-00641116 z dne 4. 5. 2015 sklep prvostopenjskega organa odpravil ter odločil, da se predlog tožnika za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja zavrže, tožnik pa mora prizadeti stranki poravnati stroške postopka. V obrazložitvi svoje odločitve je drugostopenjski organ pojasnil, da mora novo dejstvo ali dokaz, ki je pogoj za obnovo postopka, obstajati že v času prvega odločanja, vendar pa stranka zanj ni vedela ali ga ni imela možnosti uporabiti. Tehnično poročilo, ki ga je tožnik priložil predlogu za obnovo postopka, ni bilo izdano v času izdaje gradbenega dovoljenja, pač pa šele po tem, ko je bilo dovoljenje že izdano in zato ni nov dokaz v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Ta dokaz je namreč nastal skoraj dve leti po izdaji gradbenega dovoljenja. Ker torej ne gre za nov dokaz, je odločitev prvostopenjskega organa nepravilna in nezakonita ter jo je zato drugostopenjski organ odpravil, predlog tožnika za obnovo postopka pa zavrgel.

4Tožnik se z odločitvijo drugostopenjskega organa ne strinja in meni, da je napačno uporabil materialno pravo ter nepopolno ugotovil dejansko stanje. V tožbi pojasnjuje, da je predlog za obnovo postopka vložil zato, ker je naknadno izvedel za nova dokaza, ki bi lahko sama zase, oziroma z že izvedenimi dokazi, pripeljala do drugačne odločitve, če bi bila uporabljena že v postopku izdaje gradbenega dovoljenja prizadeti stranki. Tehnično poročilo in zapisnik prvostopenjskega organa z dne 13. 10. 2014 namreč kažeta, da objekt investitorja sega tudi na nepremičnino s parc. št. ... k.o. ..., ki je v lasti tožnika in na kateri prizadeta stranka ni imela pravice graditi. Ko je bila dne 30. 9. 2014 izvedena označitev meje med parc. št. ... in ... k.o. ..., se je izkazalo, da objekt investitorja sega tudi na parcelo tožnika. Če bi bil prvotni geodetski načrt natančnejši, oziroma bi točno prikazoval debelino zidu, ki je sporna in sega v parcelo tožnika, bi posledično prizadeta stranka potrebovala tožnikovo soglasje za tako gradnjo, ki pa ga ni imela. Objekt prizadete stranke, po sedaj pridobljenih podatkih, sega 7 cm globoko v zid tožnika. Novo ugotovljen potek meje med nepremičninama bi torej pripeljal do drugačne odločitve v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, če bi bil takrat znan. Potek meje v naravi kot dejstvo je obstajalo že pred izdajo gradbenega dovoljenja, to pa je bilo izdano le zato, ker se za ta potek meje takrat ni vedelo. Novo dejstvo je torej le v toliko, da se je zanj izvedelo šele po končanem postopku, to je z izdajo Tehničnega poročila, obstajalo pa je že prej. Ker tožnik za to dejstvo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni vedel, je po svoji pooblaščenki tudi podal soglasje h gradnji. Tožnik sodišču predlaga, da izvede glavno obravnavo ter izpodbijano odločbo odpravi, tožena stranka pa naj mu povrne stroške postopka.

5Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

6Tožba je bila vročena tudi prizadeti stranki, ki je nanjo odgovorila ter predlagala, naj se tožba zavrne. Navajala je, da skuša tožnik v upravnem postopku pod pretvezo obnove postopka doseči nekaj, česar ni moč doseči z izrednimi pravnimi sredstvi. Ni res, da je tožnik v predlogu kot nova dokaza navajal Tehnično poročilo in zapisnik prvostopenjskega organa, pač pa le Tehnično poročilo. Strinja se s stališčem drugostopenjskega organa, da Tehnično poročilo ne more biti obnovitveni razlog. V tožbi se tožnik s tem, ko se sklicuje na zapisnik z dne 13. 10. 2014, opira na tožbene novote, ki so nedopustne in neupoštevne. Investicija, za katero je bilo izdano gradbeno dovoljenje, je bila sicer že realizirana, torej vsa dela po pravnomočnem gradbenem dovoljenju opravljena in zaključena. Dejansko stanje in vedenje v zvezi z mejo, njeno izmero, točkami, dokončnostjo in pravnomočnostjo se od leta 2012 dalje ni spremenilo. Elaborat urejanja meje in evidentiranja urejene meje je bil potrjen dne 13. 7. 2012 in je še vedno veljaven, z njim pa se je strinjal tudi tožnik. V zvezi s tem je bila izdana tudi odločba GURS št. 02122-557/2012-3 z dne 9. 8. 2012, ki je postala pravnomočna in dokončna in s katero je bila kot urejena evidentirana meja med parc. št. ... in ... k.o. ... Prizadeta stranka je namreč morala pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja dopolniti projektno dokumentacijo tudi glede parcelnih mej. Pri določitvi meje so bile vse stranke seznanjene z možnostjo odstopanja na +-35 cm. Po dokončni ureditvi meje med prej navedenima parcela, je bila opravljena ustna obravnava pred izdajo gradbenega dovoljenja, ki se jo je udeležila pooblaščenka tožnika in h gradnji prizadete stranke ni imela pripomb. Gradbeno dovoljenje je bilo nato vročeno tudi tožniku in se nanj ni pritožil. Prizadeta stranka izpostavlja, da je razlog za to, da je tožnik vložil predlog za obnovo postopka le v tem, ker sam nasprotuje tožniku, ki želi pridobiti gradbeno dovoljenje v nasprotju s predpisi, torej je predlog vložen le zaradi nagajanja. Sodišču predlaga, naj tožbo tožnika zavrne, ta pa naj mu tudi povrne stroške postopka.

7Tožnik je v pripravljalni vlogi ponovil svoje trditve iz tožbe in znova izpostavil, da je dejstvo, to je potek meje, obstajalo že v času izdaje gradbenega dovoljenja, novo pa je zato, ker se je zanj izvedelo šele sedaj.

K točki I izreka:

8Tožba ni utemeljena.

9Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Drugostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel utemeljene razloge za svojo odločitev in jih argumentiral. Sodišče zato v celoti sledi njegovi obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sodišču, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi navedbami pa še dodaja:

10Tožnik zahtevo za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja prizadeti stranki utemeljuje na podlagi 1. točke 260. člena ZUP. Po tej določbi se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Četudi zakon uporablja dikcijo „novo dejstvo“, oziroma „nov dokaz“, ne gre za dejstvo ali dokaz, ki nastane po izdani odločbi, pač pa za dejstvo, oziroma dokaz, ki je obstajalo že v času odločanja, le da se zanj ni vedelo ali ni obstajala možnost, da bi se uveljavljalo v postopku. Če tako dejstvo ali dokaz nastane po izdaji odločbe, to ni novo dejstvo ali nov dokaz v smislu 1. točke 260. člena ZUP in torej ni obnovitveni razlog.

11Tožnik navaja, da je Tehnično poročilo, ki je nastalo v letu 2014, nov dokaz, ki kaže, kje poteka meja med parc. št. ... k.o. ..., ki je last prizadete stranke ter njegovo parc. št. ... te k.o.. Meni, da je ta meja dejstvo, ki je obstajalo že v času, ko se je vodil postopek izdaje gradbenega dovoljenja prizadeti stranki, le da se je zanj izvedelo šele z izdajo Tehničnega poročila. Sodišče ugotavlja, da Tehničnega poročila ni mogoče šteti za nov dokaz v smislu 1. točke 260. člena ZUP, ker je argumentirano pojasnil že drugostopenjski organ v izpodbijani odločbi. Tehnično poročilo je namreč nastalo dve leti po tem, ko je bil postopek izdaje gradbenega dovoljenja prizadeti stranki že zaključen, kar pomeni, da ni obstajalo v času tega postopka. Prav tako tudi ni mogoče sprejeti stališča tožnika, da je meja dejstvo, ki je na mestu, kot ga prikazuje sedanje Tehnično poročilo, obstajala že v času postopka izdaje gradbenega dovoljenja. Sodišče namreč ugotavlja, da je meja daljica, opredeljena z zemljiškokatastrskimi točkami in urejena z dokončnim upravnim aktom in ne dejstvo, ki je to, kar obstaja dejansko. Obstoj meje določa upravni akt, torej je določitev meje upravna odločitev in ne dejstvo.

12Pojem meje namreč ureja Zakon o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN). 19. člen tega zakona določa, da je meja parcele več daljic, ki so med seboj povezane v zaključen poligon, krajišča daljic pa so zemljiškokatastrske točke. Meja se na podlagi prvega odstavka 26. člena ZEN ureja po postopku ureditve meje, kot urejena pa se evidentira le, če se ujema s podatki v katastru in se s tem potekom strinjajo tudi lastniki nepremičnin ob tej meji. Urejena meja se evidentira z odločbo geodetske uprave (40. člen ZEN) in po dokončnosti te odločbe vpiše v zemljiškem katastru (41. člen ZEN). Citirane določbe ZEN torej kažejo, da meja med dvema parcelama ni dejstvo, kot zatrjuje tožnik, pač pa daljica, evidentirana z upravnim aktom. Na tak način je bila evidentirana tudi meja med parc. št. ... in ... k.o. ... v postopku izdaje gradbenega dovoljenja prizadeti stranki. To pa pomeni, da Tehnično poročilo, na katerega se sklicuje tožnik in naj bi potek meje podrobneje prikazoval glede na podatke iz leta 2012, ni dokaz, da bi podatke iz tega poročila šteli za novo dejstvo v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Sodišče meni, da je prizadeta stranka utemeljeno pojasnila, da je bil elaborat urejanja meje in evidentiranja urejene meje med parc. št. ... in ... k.o. ... potrjen dne 13. 7. 2012 ter nato izdana odločba GURS 9. 8. 2012, ki je postala pravnomočna in dokončna in s katero je bila kot urejena evidentirana meja med parcelama. Tega Tehnično poročilo ne more spreminjati (nenazadnje, tudi tožnik v tožbi navaja, da je bila s tem poročilom meja le označena, kar pomeni, da ni bila evidentirana), pač pa se lahko urejena meja med nepremičninama spremeni le v za to predvidenih postopkih, ki pa niso novo dejstvo v smislu 1. točke 260. člena ZUP.

13Tožnik je v tožbi kot nov dokaz navajal tudi zapisnik prvostopenjskega organa z dne 13. 10. 2014, ki je bil sestavljen v postopku, ki se vodi v zvezi z njegovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja. Sodišče pritrjuje prizadeti stranki, da se tožnik na ta dokaz v zahtevi za obnovo postopka ni skliceval niti ni v tožbi pojasnil, zakaj tega ni storil. Gre torej za nedovoljeno tožbeno novoto, ki je zato sodišče ni presojalo. Tretji odstavek 20. člena ZUS-1 namreč določa, da v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta.

14Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

15Odločitev o stroških strank v postopku temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Ker ZUS-1 kot stranko v postopku šteje tudi prizadeto stranko, je sodišče na podlagi te zakonske določbe na enak način odločilo tudi o stroških prizadete stranke.