VSL sklep II Ip 3703/2015

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v delu, ki dolžnik nalaga plačilo sodne takse v roku 8 dni od prejema sklepa razveljavi,

v preostalem delu pa se pritožba zavrne in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dolžnika delno oprostilo plačila sodne takse za pritožbo v izvršilnem postopku VL 11690/2011 tako, da je dolžan v roku 8 dni od prejema sklepa plačati 15,00 EUR sodne takse za pritožbo.

2Zoper sklep vlaga dolžnik laično pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, ker je sodišče sodno takso napačno odmerilo. Sklicuje se na ustavno odločbo U-I-85/14-13 z dne 10. 7. 2014 glede izvrševanja določb 11. člena ZST-1 in trdi, da je pri presoji predlogov za oprostitev plačila sodnih taks razlikovanje na podlagi okoliščine, ali gre z fizično ali pravno osebo, v nasprotju z ustavnima načeloma iz 14.  in 22. člena Ustave. Meni, da je upravičen do oprostitve plačila sodnih taks v celoti.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

5Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določbo četrtega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1, po katerem lahko sodišče pravno osebo ob smiselni uporabi določbi drugega in tretjega odstavka 11. člena ZST-1 delno oprosti plačila taks, oziroma ji odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, če stranka nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Pri tem je pojasnilo, da ob obstoječi zakonski podlagi popolna oprostitev plačila sodne takse za stranko, ki je pravna oseba, ni mogoča, ter ob upoštevanju zatrjevanega premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja (peti odstavek 11. člena ZST-1) dolžnika oprostilo plačila sodne takse za pritožbo(1) nad zneskom 15,00 EUR.

6Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-85/14-13 z dne 10. 7. 2014 in dolžnika v celoti oprostiti plačila sodne takse. Z navedeno odločbo je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je prvi odstavek v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST-1 v neskladju z Ustavo v delu, ki ne omogoča, da sodišče oprosti stranko plačila sodne takse v celoti, ko stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, čeprav bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala. S kasnejšo odločbo U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015 je Ustavno sodišče nadalje še ugotovilo, da je prvi odstavek 11. člena ZST-1 (tudi v preostalem delu, torej tudi če stranka ne izpolnjuje zakonskih pogojev, da bi prejela denarno socialno pomoč) v neskladju z Ustavo. Obe odločbi se torej nanašata na prvi odstavek 11. člena ZST-1, ki pa se v obravnavanem primeru ne uporablja, saj je dolžnik pravna oseba. Višje sodišče zato pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da dolžnika ob trenutno veljavni zakonski podlagi ni mogoče oprostiti plačila sodne takse v celoti.

7Presoja ustavnosti zakonov je v pristojnosti Ustavnega sodišča (prva alineja prvega odstavka 21. člena Zakona o ustavnem sodišču – ZUstS). Skladno z določbo prvega odstavka 23. člena ZUstS zato sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti. Dolžnikove pritožbene očitke, da je zakonsko razlikovanje med predlogi za oprostitev plačila sodnih taks na podlagi okoliščine, ali gre z fizično ali pravno osebo, v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in načelom enakega varstva pravic (22. člen Ustave), je upoštevajoč navedeno mogoče razumeti kot pobudo za prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti določb 11. člena ZST-1, ki sodišču v obravnavanem primeru onemogočajo, da bi dolžnika kot pravno osebo v celoti oprostilo plačila sodne takse za pritožbo. Vendar pa na tovrstne predloge strank sodišče ni vezano, če meni, da je zakon ustavno skladen. V obravnavanem primeru višje sodišče predlogu dolžnika, v katerem zatrjuje kršitve 14. in 22. člena Ustave RS, ni sledilo, saj po presoji višjega sodišča smiselno zatrjevana neustavnost omenjenih določb ZST-1 ni podana.

8Oprostitev plačila sodnih taks je namenjena uresničevanju ustavne pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave). Ustavno sodišče je že odločilo, da država lahko dostop do sodišč pogojuje s plačilom sodnih taks, vendar pa mora biti obenem tudi revnim strankam omogočeno sodno varstvo njihovih pravic tako, da zaradi stroškov sojenja ni prizadet njihov eksistenčni minimum. Slednjemu je med drugim namenjen prav institut oprostitve, odloga in obročnega plačila sodnih taks, ki vzpostavlja načelo enakosti med premožnejšimi in manj premožnimi osebami.(2) Nosilci pravice do sodnega varstva so poleg fizičnih tudi pravne osebe, zato je zakonodajalčeva dolžnost, da tudi slednjim zagotovi dejansko dostopnost te pravice.(3) Iz Ustave pa pri tem po presoji višjega sodišča ne izhaja zahteva, da bi morala biti način in obseg taksne oprostitve za pravne osebe urejena povsem enako kot za fizične. Načelo enakosti pred zakonom po ustaljeni ustavno sodni presoji ne pomeni, da zakon (če ne gre za okoliščine iz prvega odstavka 14. člena Ustave RS) ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, temveč tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga.(4) Strožjo omejitev za pravne osebe, ki jim za razliko od fizičnih oseb po veljavni zakonodaji ni omogočena oprostitev plačila sodnih taks v celoti (omogočena pa so jim tako delna oprostitev plačila sodnih taks kot njen odlog in obročno plačilo), po presoji višjega sodišča utemeljuje okoliščina, da se v primeru fizičnih oseb z institutom oprostitve plačila sodnih taks varuje (tudi) sam obstoj, eksistenca predlagatelja, ki zaradi poplačila obveznosti ne sme biti ogrožena,(5) medtem kot obstoj pravne osebe takega varstva ne zahteva. V primeru, ko pravna oseba ni sposobna poravnati svojih obveznosti, se namreč nad njo lahko izvede postopek insolventnosti, ki nenazadnje lahko vodi v njeno prenehanje.(6) Razlikovanje med zakonsko predvidenima obsegoma dopustne takse ureditve je glede na navedeno po presoji višjega sodišča objektivno utemeljeno, zato kršitev načela enakosti iz 14. člena Ustave, ki se v postopku kaže kot pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), v tem primeru ni podana.

9Izpodbijani sklep glede na navedeno pravilno temelji na določbah drugega in tretjega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1, glede na pritožbeno neizpodbijane ugotovitve o premoženjskem, finančnem in likvidnostnem stanju dolžnika pa je odločitev sodišča prve stopnje, ki je dolžnika delno oprostilo plačila sodne takse, in sicer nad zneskom 15,00 EUR, tudi po presoji višjega sodišča pravilna. V tem delu je zato višje sodišče pritožbo dolžnika zavrnilo in sklep v tem, izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10Ob uradnem preizkusu izpodbijane odločitve pa je višje sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje v okviru odločanja o predlogu za oprostitev plačila sodne takse ni imelo podlage za naložitev sodne takse v delu, v katerem dolžnika ni oprostilo njenega plačila, v plačilo dolžniku z izpodbijanim sklepom. Tako postopanje bi bilo pravilno le v primeru, ko je pred odločitvijo o predlogu za oprostitev plačila sodne takse že (v trenutku njegove izdaje pravilno) izdan plačilni nalog, v katerega nato sodišče prve stopnje zaradi odločitve o (delni) oprostitvi plačila sodne takse naknadno poseže. V primeru, kot je obravnavani, ko je bil plačilni nalog izdan šele po odločitvi sodišča prve stopnje (dolžniku pa vročen skupaj z izpodbijanim sklepom), pa za tako postopanje v določbah ZST-1 ni podlage. Potrditev odločitve sodišča prve stopnje v tem delu bi obenem dolžniku odvzela možnost ugovora zoper izdani plačilni nalog(7) in s tem posegla v njegovo pravico do pravnega sredstva, zato je višje sodišče pritožbi dolžnika v tem delu ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki dolžniku nalaga odmerjeno sodno takso v plačilo v roku 8 dni od prejema sklepa, razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------

Op. št. (1): Dolžnik je prosil za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo zoper sklep z dne 20. 2. 2015, s katerim je sodišče prve stopnje sklenilo, da se šteje ugovor zoper sklep o izvršbi za umaknjenega.

Op. št. (2): Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-112/98 z dne 17. 6. 1998, 6. točka obrazložitve.

Op. št. (3): Ustavno sodišče RS je zato v odločbi U-I-255/99 z dne 5. 6. 2003 ugotovilo, da je v primeru sodnih taks za vložitev tožbe podana ustavno neskladnost določbe tedanjega šestega odstavka 168. člena ZPP, ki je določal, da določbe o oprostitvi plačila stroškov postopka ter določbe o možnosti odložitve plačila oziroma obročnega plačila taks ne veljajo za podjetnika posameznika v sporih v zvezi z njegovo dejavnostjo in za pravne osebe.“

Op. št. (4): Tako na primer, odločba Ustavnega sodišča RS U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003, 12. točka obrazložitve, sklep U-i-406(98 z dne 13. 9. 2001, 5. točka obrazložitve, in druge. Glej tudi, Štrum. L. (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije (dopolnitev – A), Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, komentar k 14. členu (str. 167 in nasl.).

Op. št. (5): Tako tudi, Galič, A., Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 92.

Op. št. (6): Primerjaj, 377. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP.

Op. št. (7): Dolžnik je ugovor zoper plačilni nalog v obravnavanem primeru tudi dejansko vložil (vloga z dne 4. 10. 2015).