21. člen ZUstS

Iz Ustave ne izhaja zahteva, da bi morala biti način in obseg taksne oprostitve za pravne osebe urejena povsem enako kot za fizične. Načelo enakosti pred zakonom po ustaljeni ustavno sodni presoji ne pomeni, da zakon (če ne gre za okoliščine iz prvega odstavka 14. člena URS) ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, temveč tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Strožjo omejitev za pravne osebe, ki jim za razliko od fizičnih oseb po veljavni zakonodaji ni omogočena oprostitev plačila sodnih taks v celoti (omogočena pa so jim tako delna oprostitev plačila sodnih taks kot njen odlog in obročno plačilo) utemeljuje okoliščina, da se v primeru fizičnih oseb z institutom oprostitve plačila sodnih taks varuje (tudi) sam obstoj, eksistenca predlagatelja, ki zaradi poplačila obveznosti ne sme biti ogrožena, medtem kot obstoj pravne osebe takega varstva ne zahteva. V primeru, ko pravna oseba ni sposobna poravnati svojih obveznosti, se namreč nad njo lahko izvede postopek insolventnosti, ki nenazadnje lahko vodi v njeno prenehanje. Razlikovanje med zakonsko predvidenima obsegoma dopustne taksne ureditve je glede na navedeno po presoji pritožbenega

Iz vsebine določbe izhaja, da gre za splošno in abstraktno pravno normo, ki ne učinkuje neposredno in le v enem konkretnem življenjskem primeru oziroma zgolj na določen ali določljiv krog oseb, pač pa predstavlja (le) normativno podlago za nadaljnje (upravno) odločanje. Zadevna določba Odloka o spremembi zazidalnega načrta Lucija I. nima pravne narave upravnega akta iz 2. člena ZUS-1, ki je javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, oziroma akta, ki neposredno posega v pravni položaj osebe in v ta namen ni treba izdati posebnega upravnega akta. Iz določb 157. člena Ustave RS in 4. člena ZUS-1 izhaja, da sodno varstvo v obliki (subsidiarnega) upravnega spora zoper splošne akte ter dejanja, ki niso usmerjena prav proti posamezniku s ciljem spremeniti njegovega pravnega položaja, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, ni dopustno, saj je Upravnemu sodišču v skladu s 157. členom Ustave RS v okviru varstva ustavnosti in zakonitosti zaupan zgolj nadzor nad zakonitostjo posamičnih aktov in dejanj. Tožnica tako v upravnem sporu ni upravičena do so

Prva alineja prvega odstavka 117. člena ZIUPOPDVE določa, da najemnik „ne glede na Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih najemno pogodbo odpove s pisno izjavo z odpovednim rokom osem dni“. Zakon torej govori splošno o najemni pogodbi in ne ločuje med najemno pogodbo za nedoločen čas in najemno pogodbo za določen čas. Taka zakonska določba je gramatikalno popolnoma jasna in ne dopušča s strani upnika zastopane razlage, da se nanaša le na najemne pogodbe za nedoločen čas, saj iz zakonskega besedila to ne izhaja. Dikcijo „ne glede na ZPSPP“ je že ob uporabi osnove jezikovne metode razlage razumeti skladno z njenim dobesednim pomenom, torej „mimo pravil, ki jih za odpoved najemne pogodbe sicer določa ta zakon, in s tem tudi mimo pravila, ki načeloma odpovedi najemne pogodbe za določen čas ne dopušča“. Pritrditi je tako sodišču prve stopnje, da 117. člen ZIUPOPDVE omogoča tako odpoved najemnih pogodb, sklenjenih za nedoločen čas, kot tudi odpoved najemnih pogodb, sklenjenih za določen čas. Določba je sistemsko umeščena v zakon, katerega glavni namen je omilitev škodljivih posledic izrednih okoliščin, do kateri je prišlo zaradi epidemije COVID-19. Z zakonom je posebej

Davčne obveznosti, ki bi sicer absolutno zastarale in jih iz tega razloga v postopku davčne izvršbe ni več mogoče prisilno izterjevati, se še vedno lahko poplačajo, vendar pa le v sodni izvršbi na nepremičnino in pod pogojem, da so zavarovane s hipoteko na tej nepremičnini in da je bil za njihovo izterjavo še pred potekom zastaralnega roka že vložen predlog za izvršbo. Očitke, da je 126.a člen ZDavP-2 neustaven in praktično izničuje pomen absolutnega zastaranja ter je v nasprotju z Ustavo RS ter v nasprotju z načelom zaupanja v pravo in s pravno predvidljivostjo, višje sodišče zavrača kot neutemeljene, saj je izjema iz 126.a člena ZDavP-2, ki dopušča možnost poplačila zastaranih, a predhodno s hipoteko zavarovanih davčnih obveznosti v sodni nepremičninski izvršbi, zakonsko določena in že zato ne more biti pravno nepredvidljiva in po mnenju višjega sodišča tudi ne posega v načelo enakosti in v pravico do sodnega varstva. Zastaranje namreč ne pomeni prenehanja obveznosti, temveč z zastaranjem preneha le pravica zahtevati njeno izpolnitev. Temeljno materialnopravno upravičenje upnika torej še vedno obstaja, kar pomeni, da se še vedno poplačuje obstoječa dolžnikova davčna obve

ZOPNI zasleduje dopusten namen varovanja javne koristi: doseči, da posameznik ne more obdržati premoženja, ki ga je pridobil na nezakonit način oziroma z nezakonito dejavnostjo. Odvzem premoženja nezakonitega izvora je nujen in edini primeren ukrep, s katerim se uresničuje ustavno dopusten cilj: preprečiti posameznikom, da bi se s protipravno dejavnostjo, ki je v škodo skupnosti, okoriščali na račun vseh članov skupnosti; s tem se posredno tudi preprečuje ali vsaj omejuje nadaljnje opravljanje in širjenje tovrstnih nezakonitih in družbeno škodljivih dejavnosti. Pred ustavnim sodiščem se presoja skladnost zakonov ali podzakonskih aktov z ustavo, ne pa vprašanje kršitve zakonov, saj je to stvar pravnih sredstev pred rednimi sodišči.

Določb spornih odlokov Vlade ni mogoče šteti za posamične akte, ki bi bili lahko dopusten predmet upravnega spora. Ker je za presojo abstraktnih splošnih aktov po določbi 3. alineje 1. odstavka 160. člena URS v zvezi z 21. členom ZUstS pristojno Ustavno sodišče Republike Slovenije, je tukajšnje sodišče skupno tožbo obeh tožnikov zavrglo na podlagi 4. alineje 1. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 36. člena ZUS-1.

Revizija se zmotno sklicuje na drugi odstavek 17. člena UZITUL. Položaj iz te določbe se nanaša le na zaposlene v obdobju osamosvajanja Republike Slovenije, za kar v obravnavni zadevi ne gre, saj je bil revident zaposlen v organu SFRJ pred tem obdobjem in mu je delovno razmerje prenehalo že pred osamosvojitvijo Slovenije in ne zaradi osamosvojitve. Prav tako revizija zmotno navaja kot pravno podlago ZPFOPIZ-1, saj ta v času odločanja tožene stranke še ni veljal, zato odločitev tožene stranke ne more biti nezakonita.

Sklep o prilagoditvi cen komunalnih storitev z Uredbo o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja št. 22-1/2013 je posamični akt in ne podzakonski predpis. Njegova vsebinska in postopkovna presoja ni v pristojnosti pravdnega sodišča.

Zastavni upnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče vabilo na razdelitveni narok izdalo še pred pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnin kupcu. S tem je sodišče sicer res kršilo določbo prvega odstavka 207. člena ZIZ, po kateri sodišče narok za razdelitev zneska, dobljenega s prodajo, določi šele po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu, vendar pa višje sodišče ugotavlja, da navedena kršitev prestavlja le relativno bistveno kršitev določb postopka, ki ni v ničemer vplivala na pravilnost izpodbijane odločitve. Razdelitveni narok, po katerem je sodišče poplačalo terjatve, je bil namreč izveden skoraj en mesec po tem, ko je sklep o izročitvi nepremičnin že postal pravnomočen. Vabilo je bilo zastavnemu upniku vročeno, v njem pa je bil tudi opozorjen, da bo njegova terjatev upoštevana le, če bo priglašena pisno ali ustno najpozneje na razdelitvenem naroku in da lahko samo še na razdelitvenem naroku izpodbija obstoj drugih terjatev, njihovo višino in vrstni red, po katerem ima pravico do poplačila. Kljub izrecnemu opozorilu zastavni upnik svoje terjatve v postopek ni priglasil, zato sodišče prve stopnje njegove z zastavno pravico zavarovane t

Sodni postopki za izplačilo neizplačanih starih deviznih vlog, ki so bili začeti do uveljavitve ZNISESČP in o njih še ni bilo odločeno, se prekinejo z dnem uveljavitve tega zakona (torej z 4. 7. 2015), postopki, začeti po uveljavitvi tega zakona, pa se prekinejo z dnem, ko je tožba vročena nasprotni stranki. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se taka ureditev ne nanaša na izvršilne postopke, saj zajema vse sodne postopke in torej izvršilnih postopkov, ki se vodijo na podlagi že pridobljenih izvršilnih naslovov, ne izključuje. S tem, ko je zakon določil splošno prekinitev vseh postopkov, ki so že v teku, in napotitev upravičencev v verifikacijski mehanizem, je le sledil zavezujočim napotkom ESČP in v pravico do pravnega varstva ni posegel. V primeru vstopa v verifikacijski postopek je namreč sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu, če pa varčevalec v verifikacijski mehanizem ne vstopi, lahko v roku 60 dni od poteka roka iz prvega odstavka 11. člena tega zakona predlaga nadaljevanje prekinjenega sodnega postopka, o čemer je bila upnica tudi izrecno poučena v izpodbijanem sklepu. Do nadaljevanja izvršbe bo v primeru, da se upnica ne posluži verifikacijskega post

V primeru fizičnih oseb se z institutom oprostitve plačila sodnih taks varuje tudi sam obstoj, eksistenca predlagatelja, ki zaradi poplačila obveznosti ne sme biti ogrožena, medtem kot obstoj pravne osebe takega varstva ne zahteva. Razlikovanje med zakonsko predvidenima obsegoma dopustne takse oprostitve je glede na navedeno objektivno utemeljeno in ne predstavlja kršitev načela enakosti, ki se v postopku kaže kot pravica do enakega varstva pravic.

Ker zakonska ureditev lovstva, posebej pa lovske pravice, po presoji Ustavnega sodišča ne nasprotuje Ustavi, saj med drugim ne posega v pravice iz 33., 67. in 74. člena Ustave, očitana protipravnost ravnanja države pri urejanju lovske pravice ni podana.

Po mnenju sodišča imajo sporne določbe naravo splošnega (abstraktnega) akta, saj se nanašajo na nedoločeno število vnaprej zamišljenih primerov, ko bo prišlo med izvajalcem in uporabnikom storitev do nesoglasja glede trajanja storitve, pri čemer se norma nanaša na vse izvajalce dimnikarske službe na območju RS, ki jih ni mogoče v naprej točno določiti (možnost spreminjanja koncesijskih razmerij v bodoče), in na vse uporabnike dimnikarskih storitev kot so določeni v 6. členu Uredbe.

Drugačna presoja zakonodajnega organa o ustavni skladnosti zakonske določbe, ki pa je zaradi ocene ustavnega sodišča o njeni neskladnosti z URS v postopku pred ustavnim sodiščem razveljavljena, sama po sebi ne predstavlja tiste protipravnosti, ki jo za odškodninsko odgovornost države predpisuje 26. člen URS. Odškodninsko odgovornost zakonodajalca lahko utemeljijo le najhujše kršitve ustavnih določb oziroma kršitve temeljnih civilizacijskih standardov. Nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni pravno priznana v določbah ZOR.

V obravnavani zadevi je sporna uporaba 8. člena Odloka, saj tožnik davčnemu organu očita nepravilno uporabo materialnega prava s sklicevanjem na kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Pri tem tožnik ne izpodbija zakonitosti same odmere nadomestila, ampak uporabo vrednotesnja v višini 1800 točk, ki je po njegovem mnenju previsoko v primerjavi z zavezanci, ki imajo v občini stalno prebivališče (za katero je v Odloku določena višina 70 točk). Po mnenju sodišča je davčni organ ravnal prav, ko je svojo odločitev oprl na veljavni Odlok, saj ni imel pooblastila, da odkloni njegovo uporabo (exceptio illegalis), ker ta institut lahko uporabi le sodišče. Sodišču pa navedeno razlikovanje ne daje utemeljene podlage za dvom v ustavnost in zakonitost 8. člena Odloka. Ustavno sodišče namreč ni zavzelo stališča, kot zmotno meni tožnik, da vsako razlikovanje zavezancev glede na stalno ali začasno prebivališče pomeni kršitev ustavnega načela enakosti pravic pred zakonom, temveč je poudarilo, da je razlikovanje mogoče utemeljiti (le) ob razumnih razlogih. Sodišče ne more prekiniti postopka in vložiti zahteve za presojo ustavnosti in zakonitosti podzakonskega a

Posegi v zvezi s spremembo namembnosti objekta iz poslovne v stanovanjsko oziroma poslovno-stanovanjsko ali pa novogradnjo brez gradbenega dovoljenja ne predstavljajo kriterija za določanje namembnosti stavbnega zemljišča, saj gre še vedno za stanovanja za stalno ali začasno bivanje. Zato ni mogoče trditi, da je bil pri oblikovanju skupine a3) v Odloku kot merilo uporabljen kriterij namembnosti stavbnega zemljišča (61. člen ZSZ/84), ampak drug kriterij, zaradi česar v obravnavanem primeru ne bi smel biti uporabljen pri izračunu nadomestila po merilu namembnosti stavbnega zemljišča. V zvezi s tožbenimi navedbami glede neustavnosti (tako) velikega razpona v točkovanju stalnega in občasnega bivanja sodišče poudarja, da je predmet odločanja v upravnem sporu presoja zakonitosti dokončnega upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikov pravni položaj. V konkretnem primeru to pomeni zgolj presojo zakonitosti uporabe skupine a3) kot merila po namembnosti stavbnega zemljišča in z njo povezanega točkovanja. Sodišče nima pooblastila, da bi poseglo v sporne določbe Odloka na način, kot to velja za Ustavno sodišče (21. člen v zvezi s 45. členom ZUstS). Prav tako ne more vložiti

Proračun Mesta Ljubljane ni posamični akt, s katerim bi bilo odločeno o konkretni pravici ali obveznosti. Tudi ne gre za predpis, ki bi urejal posamična razmerja, ampak za predpis lokalne skupnosti. Spora tudi ni možno opredeliti kot spor med občinami, saj Zakon o lokalni samoupravi upravni spor dopušča le, če arbitraže ni bilo možno oblikovati, ali če spora ni bilo možno rešiti v arbitražnem postopku.

V pravni ureditvi, ki je predvidena v ZZZDR, pravno varstvo ni enotno urejeno. Za ene primere je predviden takojšen dostop do sodišče, ki v pravdnem postopku lahko izdaja začasne odredbe; za druge primere pa je predviden upravni postopek pred centri za socialno delo, ki zaradi svoje svetovalne funkcije niso nepristranski, in je sodna kontrola mogoča šele na koncu postopka. Tako se izkaže, da ZZZDR ne omogoča enake pravice do sodnega varstva in otrok ne obravnava enako, marveč zagotavlja uresničevanje njihovih pravic različno, odvisno od tega, ali se njihovi starši razvezujejo ali ne. Otroke torej različno obravnava, glede na okoliščine na katere oni sami sploh ne morejo vplivati, kar je v nasprotju z določili 14. in 22. člena URS. Primere, ko sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, razrešuje 156. člen URS, ki predvideva prekinitev sodnega postopka in začetek postopka pred ustavnim sodiščem. Toda v danem primeru je bil postopek že pravnomočno končan in ga ni bilo več mogoče prekiniti. Tudi učinki odločitve ustavnega sodišča se po določilu 44. člena ZUstS za konkretno razmerje ne bi mogli uporabiti. Zaradi tega je vrhovno sodišč