VSRS sklep II Ips 112/2014

Revizija se zavrne.

Prvi nasprotni udeleženec sam krije stroške revizijskega odgovora.

1Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju s sodbo zavrnilo glavni tožbeni zahtevek za ugotovitev tožnikove lastninske pravice na spornem delu zemljišča v izmeri 6 m², podrobneje opredeljenem v sodbenem izreku, in z njim povezani zahtevek za dopustitev geometrske odmere tega dela zemljišča in za izstavitev za zemljiškoknjižni vpis tožnikove lastninske pravice sposobne listine. Ugotovilo je, da niti tožnik niti njegov pravni prednik nista bila dobroverna, zaradi česar ni prišlo do priposestvovanja. S sklepom pa je odločilo o tako imenovanem podrejenem tožbenem zahtevku, glede katerega je postopek vodilo po pravilih nepravdnega postopka. Na podlagi skice elaborata za ureditev meje je določilo novo mejo med sosednjima nepremičninama, jo v izreku odločbe natančno opredelilo in nato še odmerilo primerno odškodnino. Predlagatelju je zato naložilo, da mora nasprotnima udeležencema plačati 5.000,00 EUR odškodnine in ne samo 780,00 EUR, kolikor je bil predlagatelj pripravljen plačati.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovo oziroma predlagateljevo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo in sklep.

3Vrhovno sodišče je delno ugodilo predlagateljevemu predlogu in s sklepom II DoR 356/2013 z 18. 12. 2013 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je bilo predlagatelju z odločbama nižjih sodišč pravilno naloženo plačilo odškodnine v znesku 5.000,00 EUR. Glede na obseg dopuščene revizije bo revizijsko sodišče v nadaljevanju tožnika in predlagatelja imenovalo le predlagatelj, toženca in nasprotna udeleženca pa le nasprotna udeleženca.

4Predlagatelj v pravočasni reviziji najprej povzema dosedanji potek postopka, nato pa uveljavlja revizijske razloge več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Glede odmerjene odškodnine trdi, da je nerealna, neobrazložena, v nasprotju z izvedenimi dokazi, da je ni mogoče preizkusiti, da je prišlo do prekoračitve zahtevka, da bi moralo biti ugodeno njegovemu predlogu za izvedenca gradbene stroke, zaradi česar je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, nato pa tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Tržna vrednost spornih 6 m² bi glede na opravljene poizvedbe lahko znašala največ 780,00 EUR, zato odmerjena odškodnina ne more biti kar desetkrat višja. Ocena primerne odškodnine v znesku 5.000,00 EUR je pavšalna, saj noben dobro poučen prodajalec (prav kupec) ne bi za 6 m² plačal takega zneska. Prvostopenjsko sodišče sporne odmere ni argumentiralo, drugostopenjsko sodišče pa je napačno zaključilo, da je bilo odločanje prvostopenjskega sodišča po načelu prostega preudarka pravilno. Revident se ne strinja z razlogi o subjektivni vrednosti zemljišča za nasprotnega udeleženca. Zatrjuje, da je bila določitev odškodnine v nasprotju s tretjim odstavkom 47. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in da izraz primerna odškodnina napotuje na uporabo splošnih pravil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), in sicer na 47. člen navedenega zakona. Odškodnino bi sodišče lahko odmerilo za tisto škodo, ki jo je nasprotni udeleženec dejansko utrpel, ta pa se kaže v tržni vrednosti 6 m², ki znaša 780,00 EUR. Predlagatelj v razlogih izpodbijanih odločb ne vidi, kakšni kriteriji so bili uporabljeni. V nadaljevanju revizije glede odločitve o glavnem tožbenem zahtevku in priposestvovanju (tako kot pretežno tudi glede odmere odškodnine) prepisuje svoje trditve iz predloga za dopustitev revizije. Predlaga, da se ob ugoditvi reviziji spremeni drugostopenjska odločba, podrejeno pa razveljavi in vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

5Revizija je bila vročena nasprotni stranki. Prvi nasprotni udeleženec v odgovoru predlaga njeno zavrnitev. Opozarja, da je šlo za samovoljen poseg v lastninsko pravico nasprotnih udeležencev in da je ponujeni znesek 780,00 EUR skrajno nepošten. Pojasnjuje, da so se udeleženci skušali dogovoriti in da bi nasprotna udeleženca sklenila poravnavo, upoštevaje vse okoliščine, za znesek 12.000,00 EUR, na kar kljub vsej škodi predlagatelj ni želel pristati. Za vložitev nasprotne tožbe v zvezi z dodatno škodo se nasprotna udeleženca nista odločila. Nasprotni udeleženec še opozarja, da pri odmeri tovrstne odškodnine ne gre zgolj za matematiko, da je treba upoštevati več okoliščin in nato povzema, katere okoliščine sta obe sodišči utemeljeno upoštevali. Meni tudi, da revizija niti ni dovoljena, saj je vrednost spornega predmeta le 1.669,17 EUR, ne pa 6.669,17 EUR, kot je prvič navedeno šele v reviziji. Znesek 5.000,00 EUR je le odškodnina za subjektivno vrednost zemljišča.

6Revizija ni utemeljena.

7Revizijsko sodišče najprej pojasnjuje, da je zmotno stališče nasprotnega udeleženca o nedovoljenosti revizije. Znesek 1.669,17 EUR (prej 400.000,00 SIT) je ocena vrednosti glavnega nedenarnega tožbenega zahtevka za ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestovanja. Pri naknadnem uveljavljanju tako imenovanega podrejenega tožbenega zahtevka za določitev nove meje po 47. členu SPZ predlagatelj ni podal ocene za spremenjeni del, kar ne glede na določbe Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) ni pomembno, ker tega dela z revizijo ne izpodbija. Odmerjena odškodnina pa je denarni zahtevek, pri katerem je s stališča dovoljenosti revizije pomemben prav sam denarni znesek. V obravnavani zadevi je revizijsko sporna denarna razlika med 5.000,00 EUR in 780,00 EUR, torej 4.220,00 EUR. Po 103. členu ZNP je v postopkih za določitev odškodnine, v katerih se odloča v nepravdnem postopku (tak postopek je po določbi prvega odstavka 47. člena SPZ tudi obravnavani del postopka), revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločbe presega vrednost, ki jo Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predpisuje kot pogoj za dovoljenost revizije. Glede na določbe 367. člena ZPP je pri navedeni vrednosti revizijo mogoče dopustiti, kar je bilo v tej zadevi tudi storjeno.

8Na podlagi tretjega odstavka 374. člena ZPP je revizijsko sodišče revizijo obravnavalo le v delu, glede katerega je bila dopuščena, in le glede vprašanja, zaradi katerega je bila dopuščena. Zato predlagatelj ne bo dobil odgovora na tisti del revizijskih izvajanj, ki se ukvarjajo z glavnim tožbenim zahtevkom in vprašanjem priposestvovanja, pač pa le na trditve v zvezi z drugim delom odločb obeh sodišč. Tudi v tem okviru se je revizijsko sodišče omejilo le na vprašanje pravilne odmere odškodnine, kot je bilo odločeno v izreku sklepa o dopustitvi revizije, torej na vprašanje pravilne uporabe materialnega prava iz tretjega in četrtega odstavka 47. člena SPZ. Na revizijskim enake pritožbene trditve o procesnih kršitvah je predlagatelj dobil odgovor pritožbenega sodišča. Med temi v predlogu za dopustitev revizije ponovljenimi trditvami ni bilo nobene take, ki bi jo bilo mogoče opredeliti kot pomembno v smislu 367. a člena ZPP in zato v tej smeri revizija ni bila dopuščena. Med njimi je celo trditev, ki v nobenem primeru ni dovoljen revizijski razlog (prekoračitev zahtevka v postopku na prvi stopnji - primerjaj drugi odstavek 370. člena ZPP).

9Gradnja čez mejo je nov institut, ki ga SPZ ureja v svojem 47. členu. Zaradi temeljnega načela o povezanosti zemljišča in objekta iz 8. člena SPZ je določena najprej rešitev, da sodišče v nepravdnem postopku graditelju naloži, da poruši zgradbo in na nepremičnini vzpostavi prvotno stanje. Odstop od take ureditve nastalega razmerja pa pomeni druga možna rešitev, ki je le podrejena in pomeni izjemo, ki kot taka tudi odstopa od temeljnega načela o povezanosti zemljišča in zgradbe. Le če so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 47. člena SPZ (očitno nesorazmerje med posledicami vzpostavitve prvotnega stanja in škodo, ki jo je zaradi gradnje čez mejo utrpel lastnik nepremičnine), lahko sodišče razmerje med sosedoma uredi tudi tako, da lastniku nepremičnine določi primerno odškodnino in s sklepom določi novo mejo. Pri tem mora upoštevati vse okoliščine, zlasti pa upravičene interese udeležencev, vprašanje dobre vere graditelja in obnašanje lastnika nepremičnine, ko je izvedel za gradnjo.

10Pravkar povzete zakonske določbe že same po sebi kažejo na zmotnost predlagateljevega stališča, da je primerna odškodnina le tržna vrednost z določitvijo nove meje odvzetega zemljišča. Zakon jasno določa, da je treba upoštevati vse okoliščine in nekatere od njih tudi primeroma našteva. Zato je tudi stališče, da izraz „primerna odškodnina“ napotuje na uporabo OZ, zmotno (predlagateljevo sklicevanje na 47. člen OZ je tudi sicer napačno, saj je tam urejena povsem druga materija). Določitev odškodnine po splošnih obligacijskih pravilih je odvisna od obstoja vseh štirih kumulativno zahtevanih pogojev za nastanek civilnega delikta. Eden od teh pogojev je krivda. Ta pri odškodnini zaradi določene nove meje odvzetega zemljišča ni zahtevana, saj ni vsak graditelj namenoma ali iz malomarnosti izvajal gradnje čez mejo. Do take gradnje lahko pride iz različnih razlogov, na primer tudi zaradi nepravilnega gradbenega dovoljenja. Zato zakon o odnosu samega graditelja in tudi lastnika nepremičnine do gradnje govori le v okviru okoliščin, ki jih sodišče upošteva pri sami odmeri odškodnine in določitvi nove meje, ne pa kot o pogoju za tako odločitev.

11Določitev primerne odškodnine z upoštevanjem vseh okoliščin v smislu četrtega odstavka 47. člena SPZ ne more pomeniti matematične operacije, za katere se zavzema predlagatelj, ko tržno ceno kvadratnega metra stavbnega zemljišča v določenem okolišu pomnoži s številom odvzetih kvadratnih metrov (v nadaljnjem koraku pa sam povsem napačno izračuna, da naj bi bila odmerjena odškodnina kar desetkratnik ponujane). Tržno ceno kot eno od okoliščin je lahko zneskovno določiti, že v zakonu le primeroma naštete okoliščine pa zahtevajo oceno vsakega konkretnega primera: upravičeni interesi udeležencev so od primera do primera različni, dobra vera graditelja je lahko podana ali pa gre celo za slabo vero, obnašanje lastnika nepremičnine je različno, subjektivni odnos do nepremičnine in druge okoliščine tudi …

12Primerna odškodnina iz tretjega in četrtega odstavka 47. člena SPZ je zato pravni standard, katerega vsebino v vsakem primeru posebej ugotavlja in napolnjuje sodišče ter pri tem upošteva merila, ki se postopoma oblikujejo v sodni praksi. Gre za podoben proces kot na primer pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo, in ne za uporabo prostega preudarja iz 216. člena ZPP, kot neutemeljeno obema sodiščema očita predlagatelj. Ker gre pri določitvi nove meje zaradi gradnje čez mejo in določitvi odškodnine za odvzeto zemljišče za nov institut, sodne prakse vrhovnega sodišča o merilih za odmero te odškodnine ni, zelo redka pa je tudi sodna praksa višjih sodišč. Zato je mogoče ustrezno upoštevati sodno prakso o merilih za odmero primerne odškodnine pri podobnih institutih, na primer pri ustanovitvi nujne poti in odmeri primernega nadomestila (tretji odstavek 89. člena SPZ - po dikciji prej veljavnega 144. člena ZNP o odmeri ustreznega denarnega nadomestila). V omenjenih zadevah so se oblikovala merila kot so: škoda, ki nastaja na obremenjeni nepremičnini, njena zmanjšana vrednost, način in obseg poti in podobno.(1) Pri tem je treba upoštevati tudi razlike med obema institutoma, med katerimi je najpomembnejša ta, da gre pri določitvi nujne poti le za poseg v lastninsko pravico, pri katerem lastnik prizadetega zemljišča še vedno ostaja lastnik, pri določitvi nove meje zaradi čezmejne gradnje pa gre za odvzem lastninske pravice. To v slednjem primeru praviloma govori za višjo odškodnino.

13Neutemeljene so revizijske trditve o pavšalnih razlogih o odmeri odškodnine. Razloge in merila za to odmero je prvostopenjsko sodišče pojasnilo v točkah 38 do 42 svoje odločbe, pritožbeno sodišče pa jim je pritrdilo v točkah 19 do 21 svoje odločbe. Gre za ugotovitve, koliko znaša primerljiva cena „golih“ zemljišč, kakšna je površina, kar privede do tržne cene 780,00 EUR za odvzeti del zemljišča. Sem sodijo tudi ugotovitve iz 36. točke prvostopenjske odločbe, da tako predlagatelj (pri dokončanju garaže) kot njegov pravni prednik pri gradnji čez mejo nista bila dobroverna, da pa sta tudi nasprotna udeleženca pred sodiščem pokazala, da ne zahtevata odstranitve objekta na delu njune nepremičnine, pač pa le ustrezno nadomestilo za odvzem lastninske pravice. Sodišči sta upoštevali še lego odvzetega zemljišča, saj gre za dvoriščni del pred vhodom v hišo in garažo in ki jima omogoča vzdrževanje prednjega dela stavbe. Poleg tega sta poudarili, da se je prvi nasprotni udeleženec težje odrekel zemljišču zato, ker ima kot dediščina po očetu zanj subjektivno večjo vrednost. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom obeh sodišč, da in zakaj je odmerjena odškodnina 5.000,00 EUR primerna, pri tem pa pojasnjuje še, da pomeni gradnja čez mejo grob poseg v lastninsko pravico, odvzem zemljišča zaradi take gradnje pa izjemo od siceršnje ureditve nastalega sosedskega razmerja. Poleg tega lega odvzetega zemljišča otežuje vsakodnevni dostop do garaže in vhoda v hišo, kar je moteče za nasprotna udeleženca, okoliščina, da nista zahtevala odstranitve dela objekta, pa na govori v prid znižanju odmere, pač pa obratno.

14Revizijsko sodišče je zato neutemeljeno revizijo predlagatelja zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP) skupaj z njegovimi priglašenimi revizijskimi stroški. V nepravdnem postopku po prvem odstavku 35. člena ZNP praviloma vsak udeleženec sam krije svoje stroške, če zakon ne določa drugače. Ker je bilo odločanje o primerni odškodnini združeno z določitvijo nove meje, sta sodišči pravilno opozorili na 139. člen ZNP, ki v konkretnem primeru privede do enakega rezultata. Zato je revizijsko sodišče odločilo, da stroške revizijskega odgovora krije nasprotni udeleženec sam.

---.---

Op. št. (1): Sklep VSL Cp 654/2000, sklep VSC Cp 1884/2003.