UPRS sodba II U 81/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Upravna enota Pesnica je z izpodbijano odločbo zahtevek investitorke A.A.. iz Orehove vasi za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo stanovanjske stavbe z nadstrešnico in opornimi zidovi na zemljišču s parc. št. 512/29 k.o. ..., zavrnila. V postopku je sodelovala tudi B.B. tožeča stranka, v tem upravnem sporu, kot stranka z interesom. Tožeča stranka je zoper navedeno odločbo Upravne enote Pesnica vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor s sklepom zavrglo, ker je pritožbo vložila neupravičena oseba.

2V izpodbijanem sklepu drugostopenjski organ navaja določbo prvega odstavka 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), po kateri ima zoper odločbo izdano na prvi stopnji stranka pravico do pritožbe. Pritožbo lahko vloži tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi in sicer v roku, ki je določen za stranko. Drugostopenjski organ je ugotavljal ali ima pritožnica procesno legitimacijo za vložitev pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo, s katero je bila zavrnjena zahteva investitorja za izdajo gradbenega dovoljenja. Dodaja tudi, da kolikor gre za vprašanje pravnega interesa za vložitev pritožbe niti ni pravno relevantno iz katerega razloga investitorju ni bilo ugodeno. Dejstvo, da investitorjevi zahtevi ni bilo ugodeno namreč pomeni, da se v pritožničine pravne koristi z odločbo ni posegalo, zato je bilo treba pritožbo v skladu s prvim odstavkom 246. člena ZUP zavreči, saj za vložitev pritožbe ni upravičena oseba. Ker je bila pritožba zavržena iz formalnih razlogov, se pritožbeni organ v presojo ostalih pritožbenih navedb ni spuščal.

3Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu v kateri navaja, da se strinja z odločbo Upravne enote Pesnica, s katero se je zahtevek investitorke za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnil, ne strinja pa se z obrazložitvijo tega zahtevka, kot tudi ne posledično z izpodbijanim sklepom tožene stranke. V tožbi navaja, da se je investitorka zavezala, da bo dostop do regionalne ceste izgradila do leta 27. 10. 2014, a te povezave ni uredila oziroma ni uredila lastniško pravnih razmerij niti omenjene ceste ni zgradila. Investitorka do svojih parcel dostopa po služnostni poti št. 504/22 k.o. …, ki je prav tako kot tudi parc. št. 503/7 k.o. ... v lasti tožeče stranke in njenega izvenzakonskega partnerja. V nadaljevanju tožbe tožeča stranka še navaja težave pri izvajanju služnosti in zatrjuje, da investitorka omejitev služnosti ne upošteva. Dodaja še, da je Upravno sodišče s sodbo opr. št. II U 227/2013 z dne 21. 5. 2014 ugodilo tožbi investitorke in zadevo vrnilo v prvostopenjsko odločanje, kar je za tožečo stranko nerazumljivo. Tožnica zato meni, da ima pravni interes, da se služnost koristi v skladu z omejitvami, ne pa, da se služnost zlorablja tudi s pomočjo upravnih organov. Ker se bo s kakršnokoli izdajo gradbenega dovoljenja služnost posledično zlorabljala in tudi s tem posegala v pravne koristi tožnice, je zahtevek v celoti utemeljen. Sodišču predlaga, da odločbo Upravne enote Pesnica z dne 8. 10. 2014, v zvezi s sklepom Ministrstva za okolje in prostor z dne 19. 1. 2015 odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje ter ji naloži plačilo stroškov postopka.

4Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

5Na tožbo je odgovorila stranka z interesom v tem upravnem sporu A.A., v odgovoru navaja, da so zaradi dolgotrajnih postopkov z družino rešili stanovanjski problem (dva šoloobvezna otroka) tako, da so kupili hišo v drugi občini, kamor so se decembra 2013 tudi preselili, kljub temu, da je lastnica gradbene parcele, na kateri je želela graditi. V nadaljevanju je navedla še težave, ki jih je imela s tožečo stranko in z njenim izvenzakonskim partnerjem. Sicer pa tožnica v ničemer ne pojasni, v čem bo njen dejanski in pravni položaj boljši in za njo ugodnejši, če bi Upravna enota Pesnica v zadevi ponovno odločala, kot je njen položaj sedaj, ko je upravni postopek, to je odločanje, zaključeno. Dejstvo je, da upravna enota v zadevi ne more ponovno odločati, saj ni več izkazana vloga stranke in ni nobene zakonske podlage, da bi lahko upravna enota postopek vodila po uradni dolžnosti. Zato sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

6Tožeča stranka v odgovoru na odgovor na tožbo stranke z interesom navaja, da so navedbe zavajajoče in da se poraja tudi vprašanje, kako in zakaj sodišče v sporu prizadete stranke, ki se je vodil pod opr. št. II U 227/2013 v postopek ni pritegnilo sedaj tožeče stranke.

7Vloge so bile posredovane še ostalim strankam v postopku, ki pa nanje niso odgovorile.

8Tožba je neutemeljena.

9V zadevi je sporno zavrženje tožničine pritožbe iz razloga nedovoljenosti. Po prvem odstavku 229. člena ZUP ima zoper odločbo na prvi stopnji pravico do pritožbe stranka pa tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi. Na podlagi določbe 246. člena ZUP (če pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba pa je iz teh razlogov ni zavrgel že organ prve stopnje, jo zavrže organ druge stopnje), ima namreč drugostopenjski organ pooblastilo, da najprej preizkusi ali so izpolnjeni formalni pogoji za vsebinsko odločanje o pritožbi. Eden od formalnih pogojev je tudi dovoljenost pritožbe.

10V obravnavanem primeru ni sporno, da je imela tožeča stranka status stranke z interesom v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ki je sicer tekel na zahtevo investitorke A.A. in da je v tem postopku tudi sodelovala. Nesporno pa je tudi, da je prvostopenjski organ zahtevo investitorke za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnil, saj je investitorka upravnemu organu sporočila, da komunalnega prispevka in gradbene takse ne bo poravnala, da ji ni uspelo najti kupca za nepremičnino in se je zato strinjala, da se njena vloga za izdajo gradbenega dovoljenja zavrne oziroma da se postopek zaključi. S tem, ko je bila investitorki zavrnjena njena zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo stanovanjske stavbe z nadstrešnico in opornimi zidovi, se položaj tožeče stranke ni v ničemer spremenil; se ni izboljšal in ne poslabšal. V nobenem primeru pa ni bilo z prvostopenjsko odločbo poseženo v pravice ali pravne koristi tožeče stranke.

11Sodišče tako meni, da je drugostopenjski organ pravilno postopal po 246. členu ZUP ter pritožbo zavrgel, ker je ni vložila upravičena oseba.

12Tožnici je pojasniti, da v je v upravnem postopku pomemben izrek odločbe, ki postane pravnomočen in izvršljiv, ne pa njena obrazložitev. Tožnica je sama povedala, da se strinja s prvostopenjsko odločbo, s katero se je zahtevek investitorke z izdajo gradbenega dovoljenja zavrnil, kolikor pa se ne strinja z obrazložitvijo pa zakonitost oziroma pravilnost obrazložitve odločbe ne more biti predmet presoje v upravnem sporu. Težave, ki jih tožnica navaja v tožbi glede izvajanja služnosti prav tako ne sodijo v upravno področje, ampak gre za vprašanje civilnega prava, spore iz tega področja pa rešuje sodišče splošne pristojnosti. Predmet presoje v tem upravnem sporu tudi ne more biti odločanje sodišča v zadevi opr. št. II U 227/2013, ki je pravnomočno zaključena.

13Na podlagi navedenega je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

14Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.