VSRS sodba II Ips 62/2012

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožbi toženca ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje (glede zahtevka za plačilo odškodnine v obsodilnem delu) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v celoti zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožencu njegove stroške celotnega postopka v znesku 2.572,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo plačilo odškodnine v višini 5.000,00 EUR. Višji tožbeni zahtevek in zahtevek za objavo sodbe je zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 640/2010 dopustilo glede vprašanja razrešitve kolizije med tožničino pravico do ugleda ali dobrega imena in toženčevo pravico do svobode izražanja ter vprašanja obstoja okoliščin, ki utemeljujejo prisojo denarne odškodnine pravni osebi. Na podlagi omenjenega sklepa (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) je toženec zoper drugostopenjsko sodbo vložil pravočasno revizijo zaradi revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da v obravnavani zadevi odločanje o temelju odškodninske odgovornosti ne more biti vezano samo na vprašanje, ali je prišlo do posega v ugled ali dobro ime tožeče stranke, temveč je nujno vezano tudi na vprašanje, ali je prišlo do posega v toženčevo pravico do svobode izražanja. Popolno neupoštevanje ustavne pravice iz 39. člena Ustave in 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) je namreč pripeljalo do zmotne uporabe 183. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). S sklicevanjem na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki so jo slovenska sodišča pri odločanju dolžna upoštevati, poudarja, da se svoboda izražanja ne nanaša le na resnične vesti, ampak vključuje tudi mnenja, kritiko in špekulacije. Pravica do svobode izražanja se ne uporabi samo, ko gre za informacije, ki so nežaljive, pač pa tudi ko so le-te žaljive, šokantne in moteče. Tako Ustavno sodišče kot ESČP poudarjata, da gre političnemu izražanju v povezavi s svobodo tiska še posebej velik pomen in posebej pomembno varstvo, ker so mediji dolžni širiti informacije javnega pomena. Praksa ESČP določa, da je potrebno političnemu govoru dopustiti ostre, surove in celo pretirane izjave, pri čemer je v kategorijo politične razprave uvrstila vsa vprašanja v zvezi z neposredno ali posredno udeležbo državljanov pri procesu odločanja v demokratični družbi. Zato meni, da je razprava o legitimnosti raziskav javnega mnenja in o možnih manipulacijah zagotovo razprava, ki sodi v okvir politične razprave. Toženec je v intervjuju v časopisu A. uresničeval svojo ustavno varovano pravico do svobode izražanja. Debata o temi, kot je merjenje volilnih napovedi, je po naravi stvari tema javnega pomena, pri čemer je nepomembno, ali je toženec ob tem omenil ime gospoda B., direktorja in lastnika tožeče stranke (ki je vrsto let v C. tedensko objavljal svoje kolumne, v katerih je bil izrazit kritik toženčeve vlade). Poudarja, da je bil toženec v dobri veri glede legitimnosti svojih vrednostnih sodb. Namen njegove izjave je bil obvestiti in opozoriti javnost na anomalije, ki se dogajajo pri merjenju javnega mnenja (na splošno) in na nevarnost, da javnomnenjske agencije le-tega ne merijo, ampak tudi ustvarjajo. Izjavo je namreč potrebno presojati v celoti. Zato poseg sodišč prve in druge stopnje v toženčevo svobodo izražanja ni bil nujen v demokratični družbi in je kot tak v nasprotju z 10. členom EKČP. Glede na navedeno je toženčevo ravnanje varovano in ni protipravno, saj je šlo za politični govor, imel pa je tudi (upoštevajoč ideološko naklonjenost direktorja in lastnika tožeče stranke levici) zadostno dejansko podlago za verjeti v izrečeno. Na koncu še navaja, da tožeča stranka ni izkazala obstoja posebnih okoliščin, ki bi jo opravičevale do denarne odškodnine po 183. členu OZ. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev.

5Revizija je utemeljena.

6V časopisu A. je bil dne 1. 12. 2007 objavljen intervju s tožencem z naslovom „...“. V njem je toženec kot predsednik Vlade RS in predsednik Stranke X. odgovarjal na vprašanja novinarke o takratnih aktualnih političnih vprašanjih. Med drugim mu je novinarka zastavila tudi vprašanje, kaj meni glede na to, da so zaradi zaupnice Vladi javnomnenjski odstotki njegovi stranki narasli. Toženec je na to vprašanje odgovoril: „Ne obremenjujem se z javnomnenjskimi raziskavami leto dni pred parlamentarnimi volitvami. Preveč je drugega dela. Imamo tudi izkušnjo, ko je po vseh časopisih javnomnenjskih raziskavah, objavljenih septembra 2004, torej mesec pred parlamentarnimi volitvami, Stranka Y. imela dvakrat boljši rezultat kot Stranka X. Še dva tedna pred volitvami so v D. napovedali njeno prepričljivo zmago, pa smo na volitvah vseeno zmagali. D., ki je nekakšna hišna služba E. E., in njej podobne agencije z objavljanjem anket predvsem v F. in vzporedno G. javnega mnenja ne merijo, ampak ga skušajo ustvarjati. Zato jim ne zaupajte. Še najmanj takrat, ko vam kažejo veliko.“ Na vprašanje, kaj namerava storiti Vlada v zvezi z inflacijo, pa je toženec med drugim odgovoril: „Dodatno jih motivirajo njihove javnomnenjske agencije, ki so verjetno podobno kot A. zaznale padec Stranke Z. Sami svoji D. seveda ne verjamejo.“

7Prvi odstavek 39. člena Ustave določa, da je zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. 10. člen EKČP pa določa, da ima vsakdo pravico do svobode izražanja. Ta pravica obsega svobodo mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne oblasti in ne glede na meje (prvi odstavek). Izvrševanje teh svoboščin vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podrejeno obličnosti in pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon, in ki so nujne v demokratični družbi ... za varovanje ugleda ali pravic drugih ljudi... (drugi odstavek).

8183. člen OZ (ki predstavlja zakonsko podlago za prisojo denarne odškodnine pravni osebi) določa, da sodišče za okrnitev ugleda ali dobrega imena prisodi pravni osebi pravično denarno odškodnino neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo.

9Upoštevajoč navedeno pravno podlago Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta odločitvi sodišč prve in druge stopnje pomenili „poseg“ v toženčevo ustavno zagotovljeno pravico do svobode izražanja. Takšen poseg pa pomeni kršitev EKČP, če ne izpolnjuje zahtev iz drugega odstavka 10. člena EKČP. Zato je treba ugotoviti, ali je bil poseg predpisan z zakonom in ali je bil nujen v demokratični družbi za doseganje enega ali več legitimnih ciljev iz drugega odstavka 10. člena EKČP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je očitani poseg predpisan s 183. členom OZ. Zato se je v nadaljevanju ukvarjalo z vprašanjem, ali je bil poseg nujen v demokratični družbi.

10V obravnavani zadevi naj bi bile sporne naslednje trditve toženca (takratnega predsednika Vlade RS): da je „D. nekakšna hišna služba E. E.“, da „... javnega mnenja ne merijo, ampak ga skušajo ustvarjati. Zato jim ne zaupajte. Še najmanj takrat, ko vam kažejo veliko.“ in da “Sami svoji D. seveda ne verjamejo.“, pri čemer je bila sporna izjava objavljena v tisku (časopisu A.), ki ima po praksi ESČP ključno vlogo v demokratični družbi. Upoštevajoč, da je toženec kot takratni predsednik Vlade RS in predsednik Stranke X. v intervjuju odgovarjal na vprašanja novinarke o takratnih aktualnih političnih vprašanjih, med katera po presoji Vrhovnega sodišča sodijo tudi vprašanja v zvezi z rezultati javnomnenjskih raziskav, je pritrditi revizijski tezi, da je bila sporna izjava dana v okviru politične razprave (čeprav ni bila usmerjena proti politiku, pač pa proti javnomnenjski agenciji). To pa pomeni, da gre za temo javnega pomena, ki je še posebej varovana. Po praksi ESČP je v primerih, ko gre za politične razprave v javnem interesu, malo prostora za omejitev svobode govora(1). Strinjati se je sicer s stališčem sodišč prve in druge stopnje, da je najpomembnejša kvaliteta javnomnenjskih agencij (pri določanju trendov in volilnih napovedi) nepristranskost, vendar bi morale biti po oceni Vrhovnega sodišča zato te osebe prav v zvezi s to lastnostjo, torej nepristranskostjo, pripravljene na določeno javno kritiko in so zato dolžne trpeti širše meje sprejemljive kritike, kot to velja za običajne posameznike. Svoboda izražanja namreč varuje tudi žaljiva, šokantna in vznemirljiva sporočila, pretiravanja in provokacije(2).

11Sodišči prve in druge stopnje sta sprejeli stališče, da je toženec z izjavo „da je tožeča stranka nekakšna hišna služba E. E.“ in da „javnega mnenja ne meri, ampak ga ustvarja“ raziskave tožeče stranke označil za politično prirejene in pristranske, da je tožečo stranko s tem diskreditiral na trgu, in da način izražanja in vsebina izjave kažeta na toženčev zaničevalni namen. Zato je izjava žaljiva in predstavlja protipravno ravnanje.

12Vrhovno sodišče se sicer strinja s stališčem sodišč prve in druge stopnje, da je toženčevo izjavo legitimno šteti za žaljivo, vendar pa je ugotoviti, da sporna izjava predstavlja vrednostno sodbo (torej mnenje), in da dejstva, na katerih temelji sporna izjava, (v veliki meri) izhajajo že iz celotnega toženčevega odgovora na novinarkino vprašanje. Sporno izjavo je namreč treba preučiti v luči zadeve kot celote(3). V obravnavani zadevi je toženec dejstva, na katerih temelji sporna izjava, precej podrobno navedel (zato ne drži stališče pritožbenega sodišča, da so trditve toženca brez vsakršnih argumentov): toženec je v spornem delu intervjuja sprva navedel, zakaj dvomi v javnomnenjske raziskave, in sicer je navedel: „Imamo tudi izkušnjo, ko je po vseh časopisih javnomnenjskih raziskavah, objavljenih septembra 2004, torej mesec pred parlamentarnimi volitvami, Stranka Y. imela dvakrat boljši rezultat kot Stanka X. Še dva tedna pred volitvami so v D. napovedali njeno prepričljivo zmago, pa smo na volitvah vseeno zmagali.“ Prav tako toženec v sporni izjavi ni govoril le o tožeči stranki pač pa o javnomnenjskih agencijah (v množini!) na splošno, saj je rekel: „Tožeča stranka … in njej podobne agencije ...“ V tej luči je torej toženčev odgovor na vprašanje novinarke mogoče šteti za zadosten temelj, na katerem ima podlago toženčeva sporna trditev oziroma izjava. Zato po oceni Vrhovnega sodišča sodišči prve in druge stopnje nista v zadostni meri upoštevali konteksta, v katerem so bile dane sporne trditve. Upoštevajoč, da je toženčeva izjava temeljila na zadostni dejanski podlagi že v samem intervjuju, omenjena izjava ne pomeni neupravičenega napada na dobro ime ali ugled tožeče stranke kot pravne osebe. Poleg tega pa neizpodbojna dejanska ugotovitev, da B. B. (direktor in eden od solastnikov tožeče stranke) piše kolumno v C. in v njej polemizira s političnimi temami na način, ki je kritičen do toženčeve stranke, utemeljuje toženčevo dobro vero verjeti temu, kar je izrekel. Toženčev namen je bil opozoriti širšo javnost na možnost, da so rezultati javnomnenjskih raziskav tudi nepravilni, to pa je zagotovo tema, ki je v javnem interesu. Glede na navedeno torej sodišči prve in druge stopnje nista prepričljivo utemeljili nujne demokratične potrebe po umestitvi varovanja dobrega imena ali ugleda tožeče stranke nad pravico toženca do svobode izražanja in nad splošni interes spodbujanja svobode izražanja na področju, ki zadeva vprašanja splošnega interesa. To pa vodi do zaključka, da protipravnost oziroma nedopustnost toženčevega ravnanja kot eden izmed kumulativno zahtevanih elementov za obstoj odškodninske odgovornosti ni izpolnjen (primerjaj 131. člen OZ).

13Toženčeva revizija je torej utemeljena. Revizijsko sodišče je zato sodbi sodišč prve in druge stopnje ustrezno spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine (tudi v obsodilnem delu) zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

14Ker je bila revizija uspešna, je to vplivalo tudi na odločitev o pravdnih stroških, ki so odmerjeni na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Tožeča stranka v postopku ni uspela, zato mora tožencu povrniti vse stroške postopka v skupnem znesku 2.572,00 EUR(4) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka te odločbe.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj sodbo ESČP Sürek proti Turčiji.

Op. št. (2): Primerjaj odločbo US RS Up-584/12 in sodbo Oberschlick proti Avstriji.

Op. št. (3): Primerjaj sodbo ESČP Mladina, d. d., proti Sloveniji.

Op. št. (4): Vrhovno sodišče je tožencu priznalo 1.596,00 EUR prvostopenjskih stroškov, 375,00 EUR pritožbenih stroškov in 601,00 EUR revizijskih stroškov, kar skupaj znaša 2.572,00 EUR.