UPRS sodba I U 574/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
III. Zahtevek prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ investitorki A.(prizadeti stranki v tem upravnem sporu), izdal gradbeno dovoljenje za gradnjo objekta na ..., na tam navedenih zemljiščih v k. o. ..., s pripadajočo zunanjo, prometno in komunalno ureditvijo, po tam navedenem projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja in pod tam navedenimi pogoji.

2Iz obrazložitve je razvidno, da sta v postopku kot stranska udeleženca med drugimi sodelovala tudi tožnika kot solastnika sosednje nepremičnine. Upravni organ se je do navedb tožnikov v zvezi z lokacijo in načinom zbiranja odpadkov ter vplivov zbiranja odpadkov na objekt ..., katerega solastnika sta tožnika, opredelil in jih obrazloženo zavrnil kot neutemeljene in neizkazane. Zavrnil je tudi njun predlog za postavitev izvedenca, ki naj bi odgovoril na njune pripombe.

3Drugostopenjski upravni organ je pritožbo zavrnil. Pritrdil je odločitvi prvostopenjskega organa o zavrnitvi zahteve tožnikov za preklic in preložitev naroka za ustno obravnavo, saj naj bi bilo obdobje 23 dni od prejema vabila do ustne obravnave zadostno za učinkovito varovanje njunih pravnih koristi v tem postopku. S sklicevanjem na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je pritrdil stališču prvostopenjskega organa o razlogih za zavrnitev predloga za postavitev izvedenca. Zavrnil je tudi pritožbene navedbe v zvezi z zatrjevano možnostjo prekomernih imisij in pojasnil, da je predmet upravnega postopka le presoja zakonitosti gradnje. S sklicevanjem na določbe Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del (v nadaljevanju OPN MOL ID), ki se nanašajo na zbiranje odpadkov, in ker OPN MOL ID za zbirna mesta za odpadke ne določa minimalnih odmikov od parcelnih meja, zbirno mesto za odpadke za potrebe A. centra pa na istem mestu že obstaja (investitorica želi le zmanjšati število kontejnerjev in jih delno nadomestiti s „press kontejnerji“, tj. z zaprtimi zabojniki – t. i. stiskalnicami), je zavrnil tudi pritožbene ugovore o neustreznosti lokacije za zbiranje odpadkov.

4Tožnika zoper gradbeno dovoljenje vlagata tožbo, v kateri navajata, da sta solastnika dveh sosednjih nepremičnin in da ne v izreku ne v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni podatka o odmiku nameravane gradnje od meja teh zemljišč, kar naj ne bi bilo v skladu s peto alinejo 68. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). V tem delu naj odločbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ne strinjata se z ugotovitvijo upravnega organa, da nameravana gradnja ni moteča in da povečuje dostopnost ter raznolikost upravnih in kulturnih programov v mestnem središču. Ta ocena naj bi bila pavšalna, obrazložitev pa naj ne bi omogočala njenega preizkusa. Menita, da je treba upoštevati, da gre za gradnjo parkirnih mest, kolesarnic, zbiralnih mest za odpadke ipd. Obrazložitev naj ne bi omogočala niti preizkusa ugotovitve, da nameravana gradnja ustreza pogojem iz 66. člena ZGO-1, med njimi pogoja odmika od sosednjih zemljišč, ki ga določa sedemnajsti odstavek 24. člena OPN MOL ID. Iz izpodbijane odločbe naj ne bi bilo razvidno, na kateri parceli je predvideno zbirno mesto za komunalne odpadke, kakšna je stropna konstrukcija in kako je skladna s predpisi. V 3. točki obrazložitve naj ne bi bilo navedeno soglasje B. d. o. o., z dne 14. 5. 2014, na katerega se organ sklicuje v 14/7 točki obrazložitvi odločbe. Pavšalna in neobrazložena naj bi bila tudi ugotovitev organa, da ima projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja vse predpisane sestavine.

5Upravnemu organu očitata kršitev njunih materialnih in procesnih pravic ter favoriziranje vlagatelja zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, kar naj bi pomenilo kršitev pravice iz 22. člen Ustave. Zavrnitev njune prošnje za preložitev naroka in očitek, da nista predložila ustreznega dokaza o svojih navedbah in pripombah, naj bi pomenila absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP in pravic iz 22. in 23. člena Ustave. Stališča, da 23 dni zadošča za pripravo na ustno obravnavo, naj upravni organ ne bi obrazložil. Da ta čas za pripravo tožnikov na obravnavo ne zadošča, pa naj bi dokazovalo dejstvo, da je organ potreboval dva meseca za pomanjkljivo obrazloženo izpodbijano odločbo. V zvezi s tem omenjata tudi čas, ki ga je investitor potreboval za pripravo projektne dokumentacije, na naroku pa ni podal konkretnih odgovorov na pripombe in vprašanja strank. Enake kršitve tožnika očitata organu tudi v zvezi z zavrnitvijo njunega predloga za postavitev izvedenca. Odvzeta naj bi jima bila možnost obravnavanja o dejstvih in okoliščinah v zvezi z nameravano gradnjo, zato naj bi dejansko stanje glede njunih pripomb ostalo nepopolno ugotovljeno.

6Navajata, da organ ni ugotovil dopustnega odmika in posledično dopustnih emisij deponije za odpadke, zato glede tega grajata neobrazloženost in nezakonitost odločbe. Bistveno naj bi bilo, ali je deponija odpadkov nameščena v zadostnem odmiku od sosednjih zemljišč, tako da so upoštevane imisije, ki jih bo ta deponija povzročila. Odgovor investitorja v zvezi z deponijo odpadkov naj bi bil neustrezen, saj se sklicuje na sedanje ravnanje z odpadki in ne na spremembe, ki so predvidene. Upravni organ pa naj bi sam brez ustreznega znanja sam presodil, da njune navedbe ne morejo izpodbiti projektnih rešitev. Tudi pavšalno sklicevanje na soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine k projektni dokumentaciji naj ne bi omogočalo preizkusa izpodbijane odločbe. Upravni organ naj bi jima onemogočil, da bi se s pomočjo strokovno opredeljenih dokazov opredelila do spornih dejstev in okoliščin, ki so pomembna za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo, ki bo vplivala na njuno ustavno varovano pravico do zasebne lastnine, nedotakljivosti stanovanja in do zasebnosti. Neobrazloženo naj bi bilo tudi stališče organa, da gre za poseg v lastninsko pravico le, če so omejitve prekomerne. Ne strinjata se s stališčem organa, da so njune trditve o negativnih posledicah deponije na okolico pavšalne. Navajata, da nista uveljavljala dejanskega interesa za objekt, ki bo lociran ob Komenskega ulici, temveč za deponijo za odpadke, ki bo locirana ob meji z njuno nepremičnino, kjer se nahaja njuno stanovanje, katerega okno je obrnjeno neposredno na lokacijo nameravane deponije z odpadki. Menita, da navedbe, da se količina odpadkov ne bo povečala, nimajo z navedbami strank „nobene zveze“. Že dejstvo, da ni soglasja javnega podjetja B. d. o. o., pa naj bi bilo zadosten dokaz za njune trditve. Dejansko stanje naj bi bilo neugotovljeno tudi glede kovinske ograje v višini 2,20 m, saj organ ni presodil, ali je ustrezna glede na projektne rešitve postavitve deponije odpadkov z vidika vpliva imisij na sosednjo nepremičnino. Sodišču predlagata, naj razveljavi odločbi obeh upravnih organov in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje ter odloči o stroških postopka.

7Toženka na tožbo ni odgovorila, prizadeta stranka pa v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbeni zahtevek zavrže, ker tožnika predlagata razveljavitev in ne odprave izpodbijane določbe, sicer pa predlaga, naj tožbeni zahtevek vsebinsko zavrne. Meni, da ugovori tožnikov (tudi glede odmikov načrtovanega objekta) niso take narave, da bi izkazovali njune pravno varovane neposredne osebne interese kot lastnikov sosednje nepremičnine. Navaja, da tožnika do zaključka postopka z izdajo gradbenega dovoljenja nista konkretno navedla, zakaj gradnji nasprotujeta in tudi nista predložila nobenih dokazov. Meni, da je ugovor zoper zavrnitev predloga za preklic ustne obravnave in njeno preložitev neutemeljen. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov odgovora na tožbo.

8Tožba ni utemeljena.

9Glede na predlog prizadete stranke, naj sodišče zavrže tožbeni zahtevek, sodišče uvodoma pojasnjuje, da Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) za tako odločitev ne daje pravne podlage, saj sodišče v upravnem sporu ne odloča o tožbenih zahtevkih ampak o tožbi, tožbo pa lahko zavrže iz razlogov, navedenih v prvem odstavku 36. člena ZUS-1.

10Glede na predlog tožnikov, naj sodišče razveljavi oba upravna akta, pa sodišče pojasnjuje, da v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov. Kot upravni akt po ZUS-1 se šteje upravna odločba in drug tam našteti oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). To pomeni, da je v tem upravnem sporu predmet preizkusa zakonitost odločbe upravnega organa prve stopnje, s katerim je ta odločil o zavrnitvi izdaje gradbenega dovoljenja. Predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu torej ni odločba upravnega organa druge stopnje o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Pri preizkusu zakonitosti odločitve pa sodišče ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega prvostopenjskega akta, ampak lahko upošteva tudi razloge pritožbenega upravnega organa, s katerimi v okviru svojih pooblastil v skladu z ZUP te dopolni ali celo navede drugačne razloge (tretji odstavek 248. člena ZUP).

11Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

12Tožbeni očitek, da upravni organ v izreku ni navedel odmikov zabojnikov oziroma „press kontejnerjev“ od parcelnih meja, temelji na zmotnem mnenju, da je s tem kršena peta alineja prvega odstavka 68. člena ZGO-1. Po tej določbi mora gradbeno dovoljenje vsebovati podatek o odmiku nameravane gradnje od mej sosednjih zemljišč. Zabojniki pa niso gradnja v smislu določb ZGO-1, zato je upravni organ v izreku pravilno določil le odmike, ki se nanašajo na objekte, ki so predmet izpodbijanega gradbenega dovoljenja, to pa so „stavba“ in dve nadstrešnici.

13Izpodbijana odločba sicer ne vsebuje podatka o odmikih teh objektov od parcelne meje nepremičnin, katerih solastnika sta tožnika, vendar tožnika ne navajata, da bi ta pomanjkljivost kakorkoli vplivala na njun pravni položaj, saj sta tako v upravnem postopku, kot tudi v tožbi nameravani gradnji nasprotovala zaradi lokacije in predvidenega načina zbiranja odpadkov. Po presoji sodišča očitana pomanjkljivost tudi sicer ne pomeni nepravilnosti, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost gradbenega dovoljenja. Z navedbo odmikov nameravane gradnje od sosednjih zemljišč je namreč opredeljena lega objekta. Opredelitev lege objekta je tudi namen obveznosti podatka o odmikih nameravane gradnje od meja sosednjih zemljišč. Da navedba odmikov od drugih sosednjih zemljišč v zadnji alineji II. točke izreka ne opredeljuje lege objektov, ki so predmet gradbenega dovoljenja, tožnika ne trdita. Trdita sicer, da zato izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, vendar je po presoji sodišča ta očitek neutemeljen.

14Sestavni del tega gradbenega dovoljenja je namreč glede na 1. točko izreka tudi projektna dokumentacija, torej tudi vodilna mapa in njena dopolnitev (I.1. in I.2. točki izreka), ki, kot je pojasnil že drugostopenjski upravni organ, vsebujeta prikaz vseh odmikov od sosednjih zemljišč (list 0.8.5 Vodilne mape), tako načrtovanega objekta kot pripadajoče zunanje ureditve. Glede na lego zemljišč tožnikov in glede na lego zemljišč, od katerih so v izreku navedeni odmiki, je torej mogoč preizkus lege nameravanih objektov glede na zemljišča tožnikov in s tem tudi spoštovanja predpisanih minimalnih odmikov. Ker tožnika ne trdita, da bi bili odmiki objektov od njunih nepremičnin manjši od odmikov od nepremičnin, ki so navedene v izreku izpodbijane odločbe, tudi sodišče nima razloga za dvom v ugotovitev upravnega organa, da so odmiki teh objektov skladni z določbami prostorskega akta. Drugostopenjski organ je v zvezi s tem pritožbenim ugovorom pojasnil še, da odmik načrtovanega nadomestnega objekta od meja njunih parcel št. 2442 in 2443 ni pravno odločilen tudi zato, ker med tem objektom in njunima parcelama stojita dve stavbi, obe višji od stavbe na parc. 2443, tožnika pa tej ugotovitvi ne ugovarjata. To pomeni, da odmik obravnavane gradnje že po naravi stvari ne more posegati v pravne interese tožnikov. Predmet gradbenega dovoljenja je sicer tudi varovalna ograja, predvidena ob parcelni meji, vendar za ograje v prostorskem aktu minimalni odmiki od parcelnih meja niso predpisani, da bi predvidena lega te ograje ob meji z njunim zemljiščem posegala v njuno lastninsko pravico, pa tožnika niti nista zatrjevala.

15Tudi sicer zgolj s splošnim nasprotovanjem gradbenemu dovoljenju zaradi predvidene lokacije zbiranja odpadkov ni mogoče utemeljiti nepravilnosti in nezakonitosti izpodbijane odločbe. Že prvostopenjski upravni organ je pravilno pojasnil, da bi morala tožnika za svoje trditve glede pomanjkljivosti predvidene gradnje oziroma predvidene zunanje, prometne in komunalne ureditve predložiti dokaze, kot to zahteva prvi odstavek 65. člena ZGO-1.

16V zvezi z zahtevo po predložitvi dokazov in očitkom o „favoriziranju“ investitorja sodišče pojasnjuje, da mora pristojni upravni organ pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti, ali so za to izpolnjeni pogoji iz 66. člena ZGO-1. Po mnenju sodišča že iz navedenih določb izhaja, da upravni organ ni dolžan presojati predložene projektne dokumentacije z vidika primernosti v njej predstavljenih strokovnih rešitev. Upoštevati je treba, da te pripravijo projektanti oz. odgovorni projektanti, torej osebe, ki opravljajo storitve pri projektiranju (4.2. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1) oz. ki projektantu odgovarjajo, da je načrt, ki ga izdelajo, skladen s prostorskimi akti, gradbenimi predpisi in pogoji pristojnih soglasodajalcev (4.2.1. točka istega člena). Navedene osebe tudi odškodninsko odgovarjajo za škodo, ki nastane tretjim osebam in ki izvira iz njihovega dela (32. člen ZGO-1). Do presoje rešitev zato lahko pride šele, če stranka, ki jim nasprotuje (oz. nasprotuje gradnji), za to predloži dokaze, kot je to določeno v že omenjenem 65. členu ZGO-1. To je pojasnil tudi drugostopenjski upravni organ in se pri tem skliceval na ustrezno sodno prakso.

17Iz tožbenih navedb je razvidno, da tožnika zmotno menita, da jima je bila možnost dokazovanja odvzeta z zavrnitvijo njunega dokaznega predloga za postavitev izvedenca, ki naj bi odgovoril na njune pripombe. Funkcija dokaznega postopka je namreč v potrditvi ali ovrženju trditve o obstoju določenega dejstva in ne more nadomestiti trditvenega bremena strank. Šele če iz zatrjevanih dejstev izhaja uveljavljana pravna posledica, je upravni organ oziroma sodišče dolžno izvesti dokaze, predlagane v zvezi z njimi (tako tudi Vrhovno sodišče npr. v sodbi II Ips 355/2007 z dne 25. 2. 2010). Dejstev, ki naj bi jih dokazovala z izvedencem, pa tožnika nista navajala. Tako kot v tožbi sta neustreznost „deponije“ zatrjevala zgolj posplošeno, saj sta z obširnimi navedbami izražala le splošen dvom v spoštovanje njunih lastninskopravnih upravičenj, ki jih imata kot solastnika navedenih sosednjih nepremičnin. Ne gre torej za stališče, da bi moral stranski udeleženec v zvezi s pripombami na projekt izvedensko mnenje predložiti že na prvem naroku, temveč za to, da tožnika svojih ugovorov zoper nameravano gradnjo oziroma zoper predvideno lokacijo zbirnega mesta odpadkov sploh nista konkretizirala. Zgolj nestrinjanje s predvideno lokacijo zbirnega mesta za odpadke pa samo po sebi ne zadošča za postavitev izvedenca.

18Poleg tega predmet izpodbijanega gradbenega dovoljenja ni „deponiija odpadkov“, kot to zmotno tudi v tožbi imenujeta tožnika, temveč, kot sta pojasnila oba upravna organa, zbirno mesto odpadkov uporabnika nepremičnine v okviru zunanje, prometne in komunalne ureditve objekta – poslovne stavbe. Ker za zbirna mesta prostorski akt ne predpisuje minimalnega odmika od meja s sosednjimi parcelami, je neutemeljen tudi očitek o neupoštevanju predpisanih odmikov. Iz istega razloga je neutemeljen tudi očitek, da upravni organ ni presojal lokacije in višine ograje z vidika preprečevanja imisij, saj upravni organ za tako presojo nima pravne podlage.

19Da predviden način zbiranja odpadkov na predvideni lokaciji (ki je tudi sicer vsaj deloma že obstoječa) ne bo (tudi če bi bila predvidena lokacija tik ob meji njunih zemljišč) urejen tako, da bo zagotovljena higiena in da ne bo negativnih vplivov na javno površino ali sosednje objekte (kar je v OPN MOL ID določeno), pa tožnika v upravnem postopku nista konkretizirano zatrjevala. Zato tudi sodišče nima razlogov za dvom v presojo upravnih organov, da je navedenim zahtevam zadoščeno. Tožnika namreč tudi v tožbi nasprotujeta lokaciji zbiralnice odpadkov zgolj z zatrjevanjem prekomernih imisij, ki naj bi se že sedaj dogajale z obstoječo „deponijo“ odpadkov. Kot je pojasnil že upravni organ druge stopnje, pa imata tožnika zoper morebitno ravnanje z odpadki, ki povzroča prekomerne imisije, na voljo civilnopravno sodno varstvo.

20Glede na tožbene navedbe sodišče pripominja še, da ljudje, ki živijo v neki krajevno povezani skupnosti, morajo trpeti tudi neprijetnosti, ki so neogibno potrebne zaradi življenja v taki skupnosti. Zato gre za poseg v lastninsko pravico lahko le, če so omejitve lastninske pravice prekomerne. Vsebina lastninske pravice namreč zagotavlja uživanje lastninske pravice ob upoštevanju njene gospodarske, socialne in ekološke funkcije (67. člen Ustave). To pomeni, da vsak vpliv še ne pomeni prekomernega posega v pravni položaj lastnika. Zato je treba presoditi, ali so bile pri izdaji gradbenega dovoljenja upoštevane določbe predpisov, ki zagotavljajo, da vpliv gradnje na sosednja zemljišča ne bo prekomeren.

21To presojo je upravni organ prve stopnje opravil, pritožbeni organ pa je še podrobneje in pravilno pojasnil obseg te presoje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja (8. stran obrazložitve) in glede na določbe občinskega prostorskega akta, ki urejajo zbiranje in ravnanje z odpadki, presodil, da je način zbiranja komunalni odpadkov, predviden v projektni dokumentaciji za izdajo gradbenega dovoljenja, skladen s temi določbami. Zgolj nasprotovanje tej presoji pa, kot je bilo že povedano, ne utemeljuje trditve o nepravilnosti in nezakonitosti izpodbijanega gradbenega dovoljenja. Po navedenem so torej neutemeljeni tudi tožbeni očitki o neobrazloženosti izpodbijane odločbe.

22Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi procesnih pravic tožnikov z odločitvijo upravnega organa o neutemeljenosti njunega predloga za preložitev ustne obravnave. Po presoji sodišča je že drugostopenjski upravni organ na 6. in 7. strani obrazložitve svoje odločbe pravilno zavrnil enako pritožbeno stališče, da 23 dni od vročitve vabila na ustno obravnavo ni zadoščalo za uresničitev njune pravice do izjave o nameravani gradnji. Na te razloge se sodišče sklicuje in jih v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 ne ponavlja. Po navedenem je torej neutemeljen tudi tožbeni očitek, da drugostopenjski organ pritožbenih razlogov v okviru pritožbe zoper izdano gradbeno dovoljenje ni presojal. Ne gre namreč za to, da odločba ne bi bila obrazložena, temveč za to, da se tožnika ne strinjata s presojo upravnih organov, da predvidena gradnja z zunanjo ureditvijo izpolnjuje predpisane pogoje, in z obsegom te presoje v upravnem postopku za izdajo gradbenega dovoljenja.

23Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Sodišče je odločitev sprejelo na seji, saj tožnika ne navajata dejstev in dokazov, ki bi bila pomembna za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

24Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.

25Sodišče predlogu prizadete stranke za povrnitev stroškov ni ugodilo, saj po mnenju sodišča ta z odgovorom na tožbo oziroma navedbami v njem ni bistveno pripomogla k odločitvi sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP). Pri odločitvi o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni. Med take stroške pa sodišče ni uvrstilo stroškov prizadete stranke za odgovor na tožbo, saj bi te stroške sodišče priznalo le, če bi odgovor na tožbo bistveno pripomogel k odločitvi sodišča o tožbi.