UPRS sodba I U 361/2015

I. Tožbi se deloma ugodi tako, da se odločba Inšpektorata RS za kmetijstvo in okolje, OE Novo mesto, Izpostave Brežice, št. 0611-1518/2014-6 z dne 23. 6. 2014, odpravi v delu, ki se nanaša na rok za izpolnitev naložene obveznosti.
II. V preostalem se tožba zavrne.

1Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku naložila, da mora kot lastnik kmetijske parcele št. 4917 v k.o. .. do 1. 8. 2014 s te parcele odstraniti grmičevje in z redno obdelavo preprečevati zaraščanje, kar pomeni, da mora biti površina vsaj enkrat letno mulčena. Iz obrazložitve izhaja, da gre za zemljišče v zaraščanju, ki pa ni opredeljeno kot izjema pri preprečevanju zaraščanja po drugi alineji prvega odstavka 7. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), saj v to izjemo spadajo le površine z oznako „drevesa in grmičevje“. Razlika jasno izhaja iz Pravilnika o evidenci dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč (v nadaljevanju Pravilnik) ter šifranta, ki je priloga tega Pravilnika. Obravnavano zemljišče je trenutno v evidenci rabe označeno s šifro, ki predstavlja neobdelano kmetijsko zemljišče, tožnik pa zmotno meni, da dejansko stanje določa namen zemljišča. Ta namen je določen v prostorskem načrtu Občine Brežice, ki zemljišče opredeljuje kot najboljše kmetijsko zemljišče. Prav tako se tožnik moti glede tega, da ne škoduje potencialnemu izvajanju kmetijske dejavnosti, saj gre za zaraščanje zemljišča z lesnatimi rastlinami, kar pomeni, da bo v obdobju 10 do 15 let spremenjeno v gozd.

2Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil.

3Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da gre pri obravnavani zadevi za vrsto rabe „1500 – drevesa in grmičevje“ iz Pravilnika, saj je zemljišče poraščeno z drevesi in grmičevjem. Za tako zemljišče obveznost preprečevanja zaraščanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 7. člena ZKZ ne velja. Kot dokaz za ugotovitev vrste rabe zemljišča predlaga izvedenca kmetijske stroke, ogled ter svoje zaslišanje.

4Navaja še, da ZKZ v tretjem odstavku 7. člena določa, da mora lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča ukrepe, ki mu jih je naložila kmetijska inšpekcija, izvesti najpozneje v enem letu od vročitve odločbe, z izpodbijano odločbo pa je bil postavljen drugačen, krajši rok.

5Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi) oziroma spremeni tako, da mu bo za izvedbo naloženih ukrepov določilo rok enega leta.

6Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge iz prvostopenjske in drugostopenjske upravne odločbe, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne.

7Tožba je delno utemeljena.

8Po drugi alineji prvega odstavka 7. člena ZKZ mora lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča preprečevati zaraščanje kmetijskih zemljišč, razen kmetijskih zemljišč, ki glede na predpis, ki ureja vrste dejanske rabe kmetijskih zemljišč, izpolnjuje pogoje za vrsto rabe „drevesa in grmičevje“.

9Med strankama ni sporno, da je obravnavano zemljišče travnik v zaraščanju, do katerega je prišlo zato, ker ga tožnik ne obdeluje (kosi). Te okoliščine namreč izhajajo tako iz obrazložitve izpodbijane odločbe, kot iz tožnikovih navedb v inšpekcijskem postopku in tožbi. Sporno pa je, ali je mogoče to zemljišče uvrstiti med izjeme iz navedene določbe ZKZ, torej med kmetijska zemljišča, ki glede na predpis, ki ureja vrste dejanske rabe kmetijskih zemljišč, izpolnjuje pogoje za vrsto rabe „drevesa in grmičevje“ in lastnik na njih ni dolžan preprečevati zaraščanja.

10V zvezi s tem sodišče najprej opozarja, da se navedena izjema smiselno lahko nanaša le na dejansko rabo zemljišča pred tem, ko zavezanec opusti svojo dolžnost preprečevati zaraščanje. V primeru opustitve dolžnosti preprečevanja zaraščanja je namreč dejanska raba, ki jo je mogoče opisati kot „drevesa in grmičevje“, posledica te opustitve, kar nenazadnje izhaja tudi iz navedb v tej zadevi. Če pa bi bilo zemljišče zgolj zaradi nastanka posledice opustitve dolžnosti uvrščeno med izjeme, za katere ta dolžnost ne velja, bi bila zakonska določba, ki to dolžnost uvaja, povsem brez pomena. Že iz tega razloga tožnik zgolj z navedbo, da je obravnavano zemljišče zdaj poraslo z grmovjem in drevjem, ne more utemeljiti uvrstitve tega zemljišča med izjeme, za katere ne velja dolžnost preprečevati zaraščanje.

11Česa drugega pa tožnik ne navaja, čeprav se toženka že v prvostopenjski odločbi sklicuje na kriterije iz Pravilnika o evidenci dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč, ki skupaj s priloženim šifrantom predstavlja „predpis, ki ureja vrste dejanske rabe kmetijskih zemljišč“ iz druge alineje prvega odstavka 7. člena ZKZ. Sodišče se v tem pogledu strinja s stališčem prvostopenjskega organa, da dejansko stanje obravnavanega zemljišča ustreza postavki „kmetijsko zemljišče v zaraščanju (1410)“ iz omenjenega šifranta, pri katerem gre za zemljišče, ki se zarašča zaradi opustitve kmetovanja ali preskromne kmetijske rabe. Kot že rečeno, tako dejansko stanje nenazadnje izvira tudi iz tožnikovih lastnih navedb, pri tem pa tožnik ne zatrjuje nobenega dejstva ali okoliščine, na katero bi bilo mogoče opreti drugačno ugotovitev.

12Po tretjem odstavku 7. čelna ZKZ kmetijska inšpekcija v primeru, če ugotovi da lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča ne ravna v skladu z drugo alinejo prvega odstavka tega člena, z odločbo naloži izvedbo primernih ukrepov. Lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča mora te ukrepe izvesti najpozneje v enem letu od vročitve odločbe, sicer se izvedejo potrebni ukrepi na stroške lastnika, zakupnika ali drugega uporabnika kmetijskega zemljišča v izvršilnem postopku.

13Kot je bilo obrazloženo, je ugotovitev toženke, da je tožnik ravnal v nasprotju z drugo alinejo prvega odstavka 7. člena ZKZ, pravilna. Pravilna in zakonita je zato tudi odločitev, s katero so bili tožniku naloženi ukrepi, njihovi primernosti pa tožnik niti ne ugovarja.

14Strinja pa se sodišče s tožbeno navedbo, da zakon ne daje podlage za določitev roka za izvedbo ukrepov, ki bi bil krajši do enega leta. Iz navedenega besedila tretjega odstavka 7. člena ZKZ namreč povsem nedvoumno izhaja, da je zavezanec dolžan naložene ukrepe izvesti najkasneje v enem letu. Povedano drugače: zakon daje zavezancu za izvedbo naloženih ukrepov pravico do enoletnega roka in šele po preteku tega roka predvideva možnost prisilne izvršitve ukrepov.

15Sodišče je zato tožbi v tem delu ugodilo in odločbo odpravilo v delu, s katerim je bil tožniku naložen rok za izvršitev ukrepov, krajši od enega leta (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Pri tem pripominja, da izpodbijane odločbe ni spreminjalo ali vračalo v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), saj tako tožnikova dolžnost, izvršiti naložene ukrepe v roku enega leta, kot uvedba izvršilnega postopka če tega ne bo storil, izvirajo že iz same zakonske določbe tretjega odstavka 7. člena ZKZ.

16Kot izhaja iz prej navedenih razlogov, je izpodbijana odločba v ostalem oziroma brez nezakonito določenega roka za njeno izvršitev pravilna in zakonita, zato je sodišče v tem obsegu tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). O zadevi je odločilo na seji, ker stranki nista navedli dejstev ali dokazov, ki bi lahko vplivali na odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).