UPRS sodba I U 407/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničino pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 4224-1110/2013-9 08-150-3-10 z dne 16. 12. 2013 (1. točka) in njen predlog za obnovo postopka, v katerem je bila izdana navedena odločba (2. točka). Iz obrazložitve izhaja, da se je odločba, v zvezi s katero je tožnica vložila pritožbo in predlog za obnovo postopka, nanašala na vračilo nepravilno odmerjenega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ). Toženka kot razlog za obe svoji odločitvi navaja, da tožnica ne more biti stranka v postopku za odmero NUSZ in se pri tem sklicuje na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki jo tudi navaja.

2Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil, v obrazložitvi pa se sklicuje na obrazložitev tega sklepa in dodaja, da se tudi odločba o vračilu davka obravnava kot odmerna odločba, glede na zakonsko ureditev NUSZ pa z njegovo odmero ni poseženo v kakšno pravico ali pravno korist občine, saj ji nobeden izmed veljavnih predpisov ne daje statusa stranke ali kakšne posebne pravice za sodelovanje v postopku. Občina zato uveljavlja le svoj dejanski interes, ki se nanaša na sredstva občinskega proračuna in ne more biti predmet odmernega postopka.

3Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ni imela možnosti sodelovati v postopku izdaje odmerne odločbe, to pa pomeni bistveno kršitev pravil postopka. Sodna praksa, na katero se sklicuje toženka, se nanaša na pravna sredstva, ki so jih občine vložile zoper odločbe o odmeri NUSZ, kjer je vzpostavljeno le razmerje med pristojnim davčnim uradom in zavezancem. Obravnavana zadeva je drugačna, saj je z odločbo izrecno naloženo, da se vračilo preveč plačanega NUSZ opravi v breme tožničinega prehodnega davčnega podračuna. Odločba ji torej neposredno nalaga obveznost plačila, kar pomeni, da je bilo z njo odločeno o njeni obveznosti. Njena pravna korist izhaja iz 36. člena Zakona o financiranju občin (v nadaljevanju ZFO-1), po katerem so prihodki od NUSZ vir financiranja občine, in iz Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS), po katerem ima občina v postopku, v katerem se odloča o pravicah in obveznostih posameznikov in organizacij pred državnimi organi položaj stranke, če so s temi akti neposredno prizadete njene pravice in koristi, določene z ustavo in zakoni. Izpodbijani sklep je tudi v nasprotju z predhodnim ravnanjem toženke, saj iz njenega dopisa z dne 20. 1. 2014 izhaja, da je tožnico štela za udeleženko v postopku.

4V nadaljevanju tožnica povzema razloge za nezakonitost odmerne odločbe, v zvezi s katero je vložila pritožbo in predlog za obnovo postopka, ter sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi, zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek in toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

5Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6Tožba ni utemeljena.

7Tožnica se v tožbi posebej sklicuje na to, da ji je toženka dne 5. 2. 2014 vročila odmerno odločbo, v spremnem dopisu (datiranem dne 20. 1. 2014) pa navedla, da ima občina položaj udeleženca v postopku. Tožnica zato meni, da so stališča toženke sama s seboj v nasprotju, zaradi česar se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Te navedbe smiselno pomenijo še, da tožnica meni, da ji je toženka priznala status stranske udeleženke in s tem tudi pravico do pritožbe zoper odmerno odločbo, nato pa ji je to pravico z izpodbijanim sklepom odrekla.

8Po podatkih upravnega spisa je bila odmerna odločba izdana 16. 12. 2013, stranki v postopku (zavezancu) pa vročena 24. 12. 2013. To pomeni, da se je strankin (zavezančev) 15 dnevni rok za vložitev pritožbe iztekel z 8. 1. 2014. Iz upravnega spisa zadeve (česa drugega pa ne navaja niti tožnica) izhaja še, da je tožnica na kakršen koli način zahtevala vstop v postopek šele z zahtevo za vročitev odločbe z dne 14. 1. 2014, torej po izteku roka, ki ga je imela stranka za vložitev pritožbe.

9Zato ne gre za položaj iz drugega odstavka 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po tej zakonski določbi organ sicer res odloča o vstopu stranskega udeleženca v postopek v fazi vložitve pritožbe, vendar le, če je zahteva za vročitev odločbe vložena v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe. Kot rečeno, je tožnica zahtevala vročitev odločbe šele po izteku tega roka, zato na ta način ni mogla več pridobiti položaja stranske udeleženke oziroma pravice do vložitve pritožbe.

10Ker pa iz upravnega spisa ne izhaja (niti tega ne navaja sama) niti to, da bi položaj stranke imela ali zahtevala kadarkoli prej, je lahko toženka njeno pritožbo obravnavala zgolj v skladu s petim odstavkom 235. člena ZUP, torej kot predlog za obnovo postopka. Tak predlog je tožnica že vložila (hkrati s pritožbo), zato je bilo toženkino ravnanje, ko je pritožbo zavrgla, pravilno in zakonito, čeprav obrazloženo z napačnimi razlogi. V takem primeru sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno in navede pravilne razloge (3. alinea drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

11Nezakonitosti izpodbijanega sklepa ni mogla povzročiti niti sprememba pravnega stališča prvostopenjskega organa med postopkom, na katero se sklicuje tožnica. Da bi medsebojno nasprotje med razlogi (torej tudi pravnimi stališči) že samo po sebi pomenilo bistveno kršitev upravnega postopka, mora namreč izhajati iz obrazložitve izpodbijanega akta (7. točka drugega odstavka 237. člena v zvezi z 214. členom ZUP), kar pa iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, niti tožnica česa takega ne navaja.

12Po prvem odstavku 267. člena ZUP organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, najprej preizkusi, ali je (med drugim) predlog podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Če ti pogoji niso izpolnjeni, predlog s sklepom zavrže (drugi odstavek istega člena).

13Tožnica v predlogu za obnovo postopka uveljavlja razlog iz 9. točke 260. člena ZUP, torej da osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Toženka je torej ravnala pravilno, ko je v okviru preizkusa po prvem odstavku 267. člena ZUP najprej preizkusila, ali je verjetno izkazana okoliščina, na katero se predlog opira, torej ali bi tožnica res morala biti udeležena v postopku.

14Kot pravilno navaja toženka, iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča RS glede sodelovanja občin v postopkih za odmero NUSZ izhaja, da je obveznost plačila NUSZ davčnopravno razmerje, ki je urejeno z davčnopravnimi pravili. Stranki takega razmerja sta praviloma davčni zavezanec in organ, ki davek odmerja. Občina kot javnopravni subjekt, ki je upravičen do sredstev iz naslova NUSZ, ni stranka oziroma stranska udeleženka postopka odmere nadomestila, ker ni ne zavezanec za plačilo nadomestila, ne varuje nobene svoje pravice ali pravne koristi, niti ni organ, ki to nadomestilo odmerja. Slednja pristojnost je bila namreč z zakonom prenesena v pristojnost davčnega organa.

15V postopkih, v katerih pristojni državni organ odloča na podlagi predpisov občine, ima lokalna skupnost po 93. členu Zakona o lokalni samoupravi pravico biti obveščena, nima pa pravice sodelovati v teh postopkih, če niso prizadete njene pravice in pravne koristi. Dejstvo, da je občina prejemnica sredstev iz NUSZ (36. člen Zakona o financiranju občin), ji ne daje pravice vstopiti v davčnopravno razmerje med zavezancem in davčnim organom, da bi kot stranka (42. člen ZUP) ali stranska udeleženka (43. člen ZUP) sodelovala v odmernem postopku oziroma v postopku vračila nadomestila, posledično pa tudi ne pravice do vlaganja pravnih sredstev v upravnem postopku.

16Iz navedenih stališč, ki jih je vrhovno sodišče sprejelo že v več zadevah (prim. npr. I Up 422/2008, I Up 519/2008, I Up 65/2010, I Up 96/2010, X Ips 25/2012, I Up 78/2012, I Up 118/2012 in I Up 478/2013) torej izhaja, da je pravica oziroma pravni interes občine v zvezi z NUSZ po veljavni ureditvi zgolj v tem, da so sredstva, pobrana iz naslova NUSZ nakazana v njen proračun. Nima pa pravice do tega, da je NUSZ sploh odmerjeno oziroma da je odmerjeno v določeni višini. Odločitev o odmeri, kar – kot je bilo že rečeno – zajema tudi morebitno vračilo NUSZ, zato ne more vplivati na pravne koristi občine.

17Povedano drugače: pristojnost za izdajo odmerne odločbe je z izrecnimi določbami 403. in 404. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) prenesena na davčni organ, kjer nepremičnina leži, vendar to ne spreminja značaja NUSZ kot občinskega davka (prim. npr. tretji odstavek 58. člena, četrti odstavek 59. člena in 61. člen Zakona o stavbnih zemljiščih iz leta 1984 ter že omenjeni 36. člen Zakona o financiranju občin), ki ga občina predpisuje samostojno ob pogojih, ki jih določata ustava in zakon (147. člen Ustave). Okoliščina, da je pobiranje tega davka preneseno na državni organ, občini ne daje pravice do udeležbe v postopku pred tem organom nič bolj, kot ima pravico do udeležbe v odmernem postopku za katerikoli davek katerikoli proračunski porabnik, ki se financira iz tega davka. Interes občine v razmerju do odmere NUSZ je torej izključno dejanski interes, namreč interes glede višine sredstev, ki so ji na razpolago.

18Kot je pravilno navedel že drugostopenjski upravni organ, gre tudi pri odločanju o vračilu NUSZ za odmero te dajatve. Vse povedano torej velja tudi v obravnavanem primeru, in sicer neglede na to, da je tožnica sredstva iz naslova NUSZ že prejela in jih mora na podlagi odmerne odločbe vrniti. S stališča odmere dajatve namreč ni podlage za razlikovanje položaja, v katerem občina sredstev sploh ne bi prejela od tistega, v katerem je sredstva neupravičeno prejela in jih mora vrniti.

19Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit tudi v tem pogledu, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, ne morejo vplivati na odločitev (2. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

20Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.