VSK sklep CDn 272/2015

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

Z izpodbijanim sklepom je zemljiškoknjižna sodnica zavrnila predlog predlagatelja G.M. za dopolnitev zemljiške knjige s parcelno številko 1 k.o. L..

Proti sklepu se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje predlagatelj po notarki. V obsežni pritožbi navaja, da je izrecno in zelo natančno dokazal, da je posestnik nepremičnine kot tudi, da je na njej pridobil lastninsko pravico izvenknjižno, po samem zakonu s priposestvovanjem. V nadaljevanju ponavlja svoje trditve o tem, kako se je prenašala lastninska pravica na tej nepremičnini. Sklicuje se na določene listine in priči D.N. in M.P., ki sta podali izjavo in ki lahko potrdita dobroverno posest predlagatelja. Trdi, da je s smrtjo dedka B.O. stopil v njegov pravni položaj in nadaljeval posest njegovih prednikov. Aktivna legitimacija za uvedbo dopolnitve zemljiške knjige ni niti dvomljiva, niti sporna, da je lastninsko pravico na nevpisani nepremičnini pridobil izvenknjižno po samem zakonu predlagatelj G.M.. Ta dejstva je predlagatelj zatrjeval in dokazal. Prvostopenjskemu sodišču očita napačno oceno, da je najverjetnejši lastnik J.O., saj je slednji dokumentirano nevpisano nepremičnino leta 1924 tudi odtujil, natančneje prodal pravnemu predniku predlagatelja. Pritožnik zatrjuje in obrazlaga, da je J.O. pokojen in napada zaključek sklepa, da bi kot posestnika morali vpisati J.O., saj ta ne more izvajati posesti. Nesmiselno je kar pravi prvostopenjsko sodišče, da bi moral predlagatelj pridobitev lastninske pravice uveljavljati v pravdnem oz. zapuščinskem postopku, saj po osebi, ki ni vpisana kot lastnik v zemljiški knjigi ni moč vložiti tožbe na priznanje lastninske pravice kot tudi ne uvesti zapuščinskega postopka. Predlagatelj je z listinami natančno in nesporno dokazal, da je na nevpisani nepremičnini pridobil lastninsko pravico izvenknjižno s priposestvovanjem. S tem je izkazal in izpolnil pogoj iz drugega odstavka 229. člena ZZK-1. Sodišče bi zato moralo izdati sklep o začetku postopka dopolnitve zemljiške knjige, vsakršno drugačno razlogovanje, ki predlagatelju odvzema pravico do sodnega varstva in njegovih pravic je neustavno in arbitrarno. Prvostopenjsko sodišče je napačno uporabilo materialne predpise, napačno ugotovilo dejansko stanje in kršilo postopkovna pravila. Predlaga spremembo sklepa tako, da se postopek dopolnitve zemljiške knjige dovoli oz. podrejeno razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Notarka je v imenu predlagatelja predlagala dopolnitev zemljiške knjige z vpisom nove parcele in vpis lastninske pravice pri tej parceli na predlagatelja. Obrazložitev predloga, v katerem je predlagatelj zatrjeval in dokazoval, da je pridobil lastninsko pravico s priposestvovanjem, in je bil priložen predlogu, je v imenu predlagatelja sestavila J.R. s.p. (kar je po mnenju pritožbenega sodišča nenavadno). Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo predlog, ker je predlagatelj predlagal, da se pri parceli, ki naj se jo vpiše v zemljiško knjigo, vpiše kot lastnik on, čeprav je iz potrdila GURS razvidno, da je kot posestnik te parcele vpisan J.O. in ker se v postopku dopolnitve zemljiške knjige kot najverjetnejšega lastnika parcele vpiše posestnika, kot ta izhaja iz potrdil GURS. Pojasnilo je, da je predlagatelj izkazal svoj pravni interes za vložitev predloga, vendar bi moral predlagati vpis lastninske pravice na posestnika. V primeru dopolnitve zemljiške knjige bi sodišče kot lastnika vpisalo posestnika, urejanje lastništva parcele pa je stvar drugih postopkov.

Razlogi, s katerimi je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog, so pravilni in jih pritožnik s svojimi obsežnimi, a pravno neutemeljenimi argumenti ni uspel izpodbiti. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča se v postopku za dopolnitev zemljiške knjige ne more ugotavljati dejstva, ali je predlagatelj pridobil lastninsko pravico na originaren način, s priposestvovanjem. Drugačni zaključki pritožbe so pravno zmotni. Predlagatelj bi lahko predlagal vknjižbo lastninske pravice na svoje ime le v primeru, če bi bili izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 150. člena ZZK-1, in sicer, če bi zemljiškoknjižnemu predlogu za vsak prenos priložil listino, ki bi bila podlaga za vknjižbo pravice v korist njegovega pravnega prednika. Ni zakonske podlage, da v postopku za dopolnitev zemljiške knjige, glede vpisa lastninske pravice ne bi veljali isti pogoji, kot veljajo za vknjižbo lastninske pravice pri vpisanih nepremičninah. Čeprav vprašanje vpisa na mrtvo osebo v tem postopku ni aktualno, ker predlog ni šel v to smer, je v zvezi s pritožbenimi trditvami iz točke 2 obrazložitve pritožbe navesti, da je v določenih primerih dopusten vpis na umrlo osebo (na primer pri vpisih, povezanih z vrnitvijo nepremičnin v denacionalizacijskem postopku) in po mnenju pritožbenega sodišča tudi v postopku, kot je obravnavani, tak vpis ne bi smel bit sporen. Jasno je, da mrtva oseba ne more biti stranka postopka, tega prvostopenjsko sodišče ni trdilo, zato so v zvezi s tem podani pritožbeni razlogi nepotrebni. Upoštevaje navedeno je pritožbeno sodišče, ki tudi ni zasledilo uradoma upoštevnih kršitev, pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka drugega odstavka 161. člena Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju: ZZK-1).