VSRS sodba II Ips 248/2015

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora tožnici plačati stroške revizijskega postopka v znesku 672,00 EUR v 15 dneh.

1Sodišče prve stopnje je razveljavilo darilno pogodbo za nepremičnino v k. o. ..., ki sta jo sklenila prvi toženec kot darovalec in druga toženka kot obdarjenka 15. 2. 2002, ter ugotovilo, da je vknjižba na podlagi te pogodbe neveljavna in vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Odločilo je še o stroških postopka.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 160/2015 dopustilo glede vprašanja, ali je mogoča izjema od načela publicitete vpisov v zemljiško knjigo pri ugotavljanju začetka teka subjektivnega prekluzivnega roka za razveljavitev izpodbojne pogodbe po prvem odstavku 99. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Na podlagi omenjenega sklepa (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) je tožena stranka zoper drugostopenjsko sodbo vložila pravočasno revizijo zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pritožbeno sodišče napačno uporabilo načelo publicitetnih učinkov vpisov iz 6. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) v zvezi z začetkom teka subjektivnega roka za pravico zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe iz 99. člena OZ, ko je štelo, da se je tožnica (zaradi posebnih okoliščin konkretnega primera) s sklenitvijo izpodbojne darilne pogodbe seznanila šele v aprilu 2004 in je bila tožba vložena septembra 2004 pravočasna. Poudarja, da se je druga toženka na podlagi sporne darilne pogodbe (že) 28. 4. 2003 vpisala v zemljiško knjigo in da je takrat nastopil publicitetni učinek vpisa v zemljiško knjigo. Zato je zaključek sodišč, da je bila tožničina tožba za razveljavitev izpodbojne darilne pogodbe vložena septembra 2004 pravočasna, materialnopravno zmoten ter pomeni močan poseg v načelo publicitete vpisov v zemljiško knjigo in v načelo pravne varnosti. Sklicuje se tudi na zadevo VSL I Cp 334/2009. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

4Revizija je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

6V tej zadevi je sporno, ali je bila tožba za razveljavitev izpodbojne darilne pogodbe vložena pravočasno (v roku enega leta od dneva, ko je upravičenka zvedela za razlog izpodbojnosti).

7Iz pravnomočnih dejanskih ugotovitev izhaja, da sta prvi toženec (oče) in druga toženka (hčerka) 15. 2. 2002 sklenila (tu izpodbijano) darilno pogodbo, s katero je prvi toženec razpolagal s skupnim premoženjem brez soglasja tožnice (žene), druga toženka (hčerka prvega toženca) pa je vedela, da gre za skupno premoženje in da prvi toženec nima soglasja tožnice. Prvi toženec je (potem) 13. 11. 2002 s tožnico sklenil sporazum med zakoncema, da je sporna nepremičnina (ki je bila predmet darilne pogodbe z dne 15. 2. 2002) izključna last tožnice. Druga toženka je predlog za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo na podlagi sporne darilne pogodbe vložila 28. 4. 2003, tožnica pa trdi, da je za darilno pogodbo zvedela šele po 21. 4. 2004 in je tožbo za razveljavitev darilne pogodbe vložila 29. 9. 2004.

8Prvi odstavek 99. člena OZ določa, da pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha s pretekom enega leta od dneva, ko je upravičenec zvedel za razlog izpodbojnosti, oziroma enega leta od prenehanja sile. Prvi odstavek 6. člena ZZK-1 pa določa, da če je vpis pravice oziroma pravnega dejstva dovoljen, se šteje, da je ta pravica oziroma to pravno dejstvo, ki je vpisano v zemljiško knjigo, vsakomur znano od začetka uradnih ur zemljiškoknjižnega sodišča v naslednjem delovnem dnevu po dnevu, ko je zemljiškoknjižno sodišče v zemljiški knjigi vpisalo prejem predloga za vpis te pravice oziroma pravnega dejstva, oziroma prejem listine, na podlagi katere je o vpisu odločilo po uradni dolžnosti, in se nihče ne more sklicevati, da mu ta pravica oziroma to pravno dejstvo od takrat dalje ni bilo znano. Vendar je treba v zvezi z materialnim publicitetnim načelom, o katerem govori 6. člen ZZK-1 (in pove, da uživajo podatki, ki so vpisani v zemljiško knjigo, javno zaupanje, ter da kar je vpisano v zemljiško knjigo, velja in kar ni vpisano vanjo, ne velja), upoštevati tudi, da mora biti oseba, ki se nanj sklicuje, dobroverna, poštena. Poleg navedenega velja še pojasniti, da se načelo publicitete nanaša na pravnoposlovno ravnanje strank, torej ščiti stranke predvsem, ko sklepajo pravne posle.

9Upoštevajoč, da je tožnica v obravnavani zadevi izkazala, da sta bili obe pogodbeni stranki tu izpodbijane darilne pogodbe nedobroverni (saj je prvi toženec s sporno darilno pogodbo razpolagal s skupnim premoženjem brez soglasja tožnice, druga toženka pa je vedela, da gre za skupno premoženje in da prvi toženec nima soglasja tožnice) se tožena stranka v tej zadevi ne more sklicevati na načelo materialne publicitete. Nedobroverni pogodbeni stranki namreč sodišče ne more nuditi pravnega varstva. To pa nadalje pomeni, da je mogoča izjema od načela publicitete vpisov v zemljiško knjigo pri ugotavljanju začetka teka subjektivnega prekluzivnega roka za razveljavitev izpodbojne pogodbe po prvem odstavku 99. člena OZ, in sicer v primeru, ko sta pogodbeni stranki izpodbojne pogodbe nedobroverni.

10Ker je torej tožnica izkazala, da toženca ob sklenitvi sporne darilne pogodbe nista bila v dobri veri, zanjo v obravnavanem primeru načelo publicitete vpisov v zemljiško knjigo ne velja in je njena tožbo za razveljavitev darilne pogodbe vložena 29. 9. 2004 (upoštevajoč, da je izkazala, da je zvedela za razlog izpodbojnosti šele aprila 2004) pravočasna (kot sta materialnopravno pravilno zaključili že sodišči prve in druge stopnje).

11Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

12Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, mora tožnici povrniti njene stroške, ki jih je imela zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo.