VSL sodba I Cp 2306/2015

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je darilna pogodba med zakoncema s 5. 4. 2011, sklenjena med A. A. in toženko, brez pravnega učinka proti tožeči stranki do višine terjatve tožeče stranke do A. A. v znesku glavnice 55.849,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2013 dalje. Sodišče je toženki naložilo, da mora tožnici v petnajstih dneh povrniti 2.678,40 EUR pravdnih stroškov.

2Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženka, ki višjemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne ali pa jo vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Meni, da je domneva iz tretjega odstavka 256. člena Obligacijskega zakonika (OZ) izpodbojna. Pri tem se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1756/2014. Meni tudi, da je toženki uspelo dokazati, da A. A. ni vedel in ni bil dolžan vedeti, da s sklenitvijo darilne pogodbe škoduje upnikom.

Poleg tega toženka v pritožbi še opozarja, da tožeča stranka tožnikove neplačevitosti ni izkazala. Podala je le posplošene trditve o poskusih unovčitve svoje terjatve. Poudarja, da je A. A. kot porok in plačnik tožeči stranki izročil tri podpisane bianco menice z menično izjavo. Tožeča stranka ni zatrjevala niti dokazala, da bi jih poskusila unovčiti. Upnik, čigar terjatev je zavarovana s poroštvom ali zastavno pravico, mora najprej skušati doseči poplačilo iz obstoječega zavarovanja.

Poleg tega pritožnica graja še ravnanje sodišča prve stopnje, ki ji na naroku 20. 4. 2015 ni dalo roka, da bi se izjavila o navedbah tožeče stranke v pripravljalni vlogi, ki jo je tožena stranka prejela na naroku.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica je upnica, katere terjatev je zapadla v plačilo. Na podlagi 255. člena OZ izpodbija pravno dejanje dolžnika, za katero trdi, da je bilo strojeno v njeno škodo. Ker gre za neodplačno razpolaganje, je sodišče prve stopnje štelo, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom.

6Stališče sodišča prve stopnje, da domneva iz tretjega odstavka 256. člena OZ ni izpodbojna, je popolnoma pravilno. Pravilna je tudi argumentacija sodišča prve stopnje v 17. in 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ponuja prepričljivo sistemsko razlago sporne zakonske določbe, ki ne terja dopolnjevanja višjega sodišča. Prav ima sicer pritožnica, da sodna praksa o tem vprašanju ni (bila) enotna. Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 191/2015 s 24. 9. 2015 natančno analizira različna stališča sodne prakse. Višje sodišče ocenjuje, da je s to odločbo Vrhovno sodišče preseglo dotlej neenotno prakso in zavzelo stališče, da pri izpodbijanju neodplačnih pravnih dejanj glede vednosti dolžnika 3. odstavek 256. člena OZ določa neizpodbojno domnevo. Na takšno razumevanje zakonske določbe in s tem na razliko v pravni naravi zakonskih domnev, določenih v 2. in 3. odstavku 256. člena OZ, poleg sistemske razlage kaže že samo zakonsko besedilo, ki drugače kot predhodna določba 2. odstavka istega člena (ki se nanaša na odplačno razpolaganja med družinskimi člani) uporablja besedi, da »se šteje«, da je dolžnik vedel, da škoduje upnikom, in ne da se zgolj »domneva« (besedilo 2. odstavka 256. člena OZ). Takšno je tudi stališče večinske pravne teorije(1).

7Pritožbene navedbe o tem, kako naj bi toženka uspela izpodbiti domnevo, so torej nepomembne, zato višje sodišče nanje ne odgovarja (1. odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

8Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni uspela izkazati tako imenovanega objektivnega pogoja za ugoditev tožbenemu zahtevku – da je bilo dejanje storjeno v škodo upnice oziroma da dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev terjatve tožeče stranke. Tožeča stranka je vložila predlog za izvršbo, v tem postopku pa zatrjevala, da izdanega sklepa o izvršbi več let ni bilo mogoče vročiti dolžniku. Sodišče prve stopnje je na podlagi dolžnikove izpovedi ugotovilo, da ta premoženja niti v Sloveniji niti v ... nima (neizpodbijana ugotovitev v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Ob takšni ugotovitvi so nesmiselne pritožbene trditve, da tožeča stranka neplačevitosti dolžnika ni izkazala.

9Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje v 9. do 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da za uspeh s tožbenim zahtevkom ni odločilno, ali vrednost premoženja, s katerim je dolžnik razpolagal, dosega višino terjatve in v kakšnem delu. Zadošča, da bi bilo vsaj del terjatve mogoče izterjati iz premoženja dolžnika, če ga ne bi odsvojil. Trditve o tem, kakšna je vrednost solastniškega deleža na toženki podarjenih nepremičninah, zato za odločitev o tožbenem zahtevku res niso pravno relevantne.

10Kar se tiče pritožbenih trditev o tem, da je dolžnik upnici izročil tri menice, pa višje sodišče opozarja, da unovčevanje zavarovanj, ki nimajo podlage v realnem premoženju, ne more voditi do poplačila upnika. To zlasti velja za menico, ki je po naravi finančno zavarovanje, zato obstoj menice še ne pomeni, da ima dolžnik unovčljivo premoženje in je plačevit. Zato višje sodišče pojasnjuje, da unovčevanje menic v takem primeru (ko je sodišče na podlagi izpovedi samega dolžnika ugotovilo, da nima nobenega premoženja), ne more biti pogoj za presojo (ne)obstoja objektivnega pogoja za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj.(2)

11Nazadnje pa višje sodišče odgovarja še na očitke bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko na naroku 20. 4. 2015 toženi stranki ni dodelilo roka, da bi se lahko v njem opredelila do navedb tožeče stranke iz pripravljalne vloge, vložene na naroku. Pritožbeno sodišče opozarja, da na kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti, ampak le na zahtevo strank (2. odstavek 350. člena ZPP). To pomeni tudi, da mora biti zahteva stranke obrazložena. Pritožnik mora konkretizirano navesti katera določba je bila kršena, predvsem pa pojasniti, zakaj in kako je to vplivalo na pravilnost sprejete odločitve. Posplošena trditev o storjeni kršitvi v izpodbijani pritožbi tej zahtevi ni zadostila. Pritožnica niti ne navede, kaj in zakaj bi morala oziroma želela še navesti, pa tega zaradi prekratkega roka ni mogla storiti.

12Pritožba torej ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

13Ker s pritožbo ni uspela, toženka sama krije pritožbene stroške. Enako velja za tožnico, saj njeni pritožbeni stroški niso potrebni (1. odstavek 155. člena ZPP), ker z odgovorom na pritožbo glede na vsebino sodbe in pritožbe svojega procesnega položaja ni mogla v ničemer izboljšati.

-------------

Op. št. (1): Izčrpno je povzeto v 8. točki sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 191/2015 s 24. 9. 2015.

Op. št. (2): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 7/2014 z 19. 5. 2015.