VSL sklep I Cpg 1172/2015

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje o ugovoru.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 23. 3. 2015, ustavilo postopek zavarovanja z začasno odredbo in razveljavilo opravljena dejanja zavarovanja. Odločitev o stroških postopka zavarovanja je pridržalo za končno odločbo.

2Tožeča stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je izkazala obstoj nedenarne terjatve za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika, ki je toženi stranki neodplačno odsvojil dve premičnini in jo s tem oškodoval, saj zaradi izvedenih pravnih poslov nima dovolj sredstev za izpolnitev njene zapadle terjatve. Nasprotuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka za premičnini plačala kupnino. Ta je le pavšalno navedla, da je „odkupila“ obe premičnini in sredstva za „plačilo kupnine“ pridobila s strani hranilnice A. ter na podlagi „medsebojne kompenzacije“. Sodišče tu ni upoštevalo dela trditev, iz katerega izhaja nekonsistentnost in neutemeljenost. Opozarja, da je bil račun št. 13 izdan dva dni pred dogovorjenim pobotom. Očita, da tožena stranka ni postavila trditev glede obstoja pobotljivih nasprotnih terjatev. Nakazilo hranilnice A. se nanaša na nižji znesek od zneska v citiranem računu. Nadalje očita, da sodišče ni pojasnilo, kdaj naj bi bila plačana kupnina ter je mimo trditvene podlage ugotovilo izročitev spornih premičnin, do katere ni prišlo. Poudarja, da je tudi v primeru odplačnega prenosa premičnin pravni posel izpodbojen, saj se je z njim poslabšal njen položaj. Dolžnik jo je izigral in oškodoval, saj je zaradi izvedenega posla postal neplačevit – njegovo premoženje ne zadošča za poplačilo njene terjatve. Pred sklenitvijo izpodbijanih poslov je bil lastnik premičnin, ki sta zanjo predstavljali jamstvo, da bo prišla do poplačila terjatve in iz katerih vrednosti bi se lahko poplačala, medtem ko po realizaciji obeh poslov to ni več mogoče. Predlaga razveljavitev sklepa.

3Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožnica neutemeljeno nasprotuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka plačala kupnino za dolžnikovi premičnini: škarje za razrez pločevine ter tovorno vozilo V. Tožena stranka je zadostno izkazala odplačnost izpodbijanih pravnih poslov. Trdila je, da je sporni premičnini odkupila in zanju plačala kupnino, skladno s cenilnim mnenjem izvedenca za stroje in opremo (glej list. št. 20 in 24). V zvezi s tem je navedla, da je del sredstev za plačilo pridobila na podlagi pogodbe o dolgoročnem kreditu, sklenjene s hranilnico A., ki je denarna sredstva v znesku 31.310,00 EUR (kot del kupnine za stroje) nakazala neposredno na transakcijski račun dolžnika 27. 1. 2014. V preostalem je bil račun št. 13 plačan z medsebojno kompenzacijo v znesku 41.236,06 EUR (B 15). Pri tem je tudi natančno pojasnila (list. št. 54 in 55), s katerimi terjatvami do dolžnika so se pobotale njene obveznosti po citiranem računu, zato so neresnične pritožbene navedbe o izostanku trditev glede pobotljivih terjatev. Ker iz predloga kompenzacije izhaja, da bo pobot izveden 31. 12. 2013, na dan izdaje računa, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da je bil pobot dogovorjen dva dneva prej. Da se je kompenzacija delno nanašala na račun št. 13, je nenazadnje jasno razvidno iz samega besedila predloga, v katerem je citirani račun izrecno naveden. Tudi navedbe, da se nakazilo hranilnice A. nanaša na nižji znesek od zneska po računu, ne zdrži resne presoje, saj je bil račun deloma že poravnan z medsebojno kompenzacijo. Prav tako pritožnica ne more uspeti s pavšalnimi trditvami, da se s strani hranilnice A. nakazana sredstva ne nanašajo na prodajo škarij in vozila. V 1. členu pogodbe o dolgoročnem kreditu (B 9) je izrecno navedeno, da gre za namenski kredit, med drugim za nakup hidravličnih škarij proizvajalca E. Tožena stranka je glede kredita pojasnila tudi, da so se denarna sredstva, nakazana s strani hranilnice A. na račun dolžnika, nanašala na tovorno vozilo V. V odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe (list. št. 24) je poudarila, da je bil odobreni dolgoročni kredit namenski, namenjen nakupu strojev, med drugim tudi stroja za vzdolžni prečni razrez za ceno 12.000,00 EUR. Ker je bila na navedenem stroju vpisana zastavna pravica v korist drugega upnika, sta se z dolžnikom dogovorila, da od nakupa stroja odstopi, dolžnik pa je izdal dobropis št. 14 (B 13). Naknadno je bilo toženi stranki namesto navedenega stroja prodano vozilo V., za katerega je bila plačana kupnina 12.200,00 EUR, saj hranilnica A. vračila tega dela denarnih sredstev ni zahtevala(1).

6Neutemeljene so nadalje pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kdaj je bila kupnina plačana. Iz 8. točke obrazložitve izhaja, da je hranilnica A. neposredno na račun dolžnika tožeče stranke (tj. družbe M., d. o. o.) nakazala denarni znesek, pri čemer zatrjevani datum opravljenega nakazila (27. 1. 2014) izhaja tako iz trditev tožene stranke (glej list. št. 24), kakor tudi iz prilog, na katere se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo (B 3 in B 12).

7Nerazumljivo je pritožbeno naziranje, da je sodišče ugotovilo nezatrjevano okoliščino – izročitev spornih premičnin, saj je tožeča stranka sama tožbeni zahtevek gradila na trditvah, da je dolžnik premičnini odsvojil. Lastninska pravica na premičnini se namreč pridobi s sklenitvijo pravnega posla in z njeno izročitvijo v posest pridobitelja (60. člen SPZ)(2). Če torej ne bi prišlo do izročitve premičnine, ne bi bilo mogoče govoriti o prenosu lastninske pravice in sodno varstvo tožeče stranke iz naslova izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj niti ne bi bilo potrebno.

8Utemeljeno pa pritožnica opozarja, da so tudi odplačna pravna dejanja lahko predmet izpodbijanja s paulijansko tožbo v primeru, ko je izpolnjen pogoj oškodovanja upnika s pravnim dejanjem. Zakon (drugi odstavek 255. člena OZ) ima pri oškodovanju upnika v mislih škodo, ki nastane upniku, ker dolžnikovo premoženje ne zadošča za poplačilo upnikovo zapadle obveznosti(3), kar pomeni, da lahko upnikovo oškodovanje izenačujemo z dolžnikovo neplačevitostjo. Tožeča stranka mora pri tem izkazati, da je bila oškodovana prav zaradi dolžnikovega ravnanja, ki ga izpodbija (vzročno zvezo). To je tožeča stranka tudi zatrjevala in navajala, da se je zaradi prenosa lastninske pravice njen položaj poslabšal, saj se ne more več poplačati iz vrednosti premičnin niti iz denarnih sredstev (teh na transakcijskem računu ni) in posledično ne more priti do poplačila terjatve. V zvezi s tem je pojasnila še, da dolžnik nima drugega premoženja, temveč le dve, s hipoteko(4) obremenjeni nepremičnini in dva blokirana transakcijska računa. Z izpodbijanimi pravnimi posli je zato po trditvah tožeče stranke dolžnik postal neplačevit, njegovo preostalo premoženje pa ne zadošča za poplačilo njene terjatve, ki v izvršilnem postopku ni bila niti delno poplačana. Zaradi blokade dolžnikovih transakcijskih računov se namreč ni mogla poplačati iz denarnih sredstev, medtem ko bi se lahko poplačala iz obeh premičnin, ki sta zanjo predstavljali ustrezno jamstvo poplačila, če do izpodbijanih dejanj ne bi prišlo.

9Zmotno je torej materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da s tem, ko je dolžnik odplačno razpolagal s premičninami, niso izpolnjeni pogoji za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Ker se zaradi nepravilne materialnopravne presoje prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do navedb tožeče stranke glede poslabšanja njenega položaja, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo tako, da je sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponoven ugovorni postopek skladno s 3. točko 365. člena ZPP. V ponovljenem postopku naj sodišče verjetnost terjatve (utemeljenost zahtevka po paulijanski tožbi) presodi tako, da bo izpodbijano pravno dejanje presojalo tudi v kontekstu poslabšanja položaja tožeče stranke in presodilo, ali se je z izpodbijanim pravnim poslom njen položaj poslabšal. Če bo ugotovilo, da s prodajo premičnin ni bila oškodovana, potem objektivni pogoj po 255. členu OZ ni podan. Če pa bo ugotovilo, da je izpodbijano dejanje povzročilo neplačevitost dolžnika in poslabšanje položaja tožeče stranke, bo moralo ugotavljati tudi subjektivni pogoj iz 256. člena OZ in obstoj subjektivnih okoliščin, ki so predpostavka za izdajo začasne odredbe (po 272. členu ZIZ).

10Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

--------------------

Op. št. (1): Tem trditvam tožeča stranka ni nasprotovala, temveč je le pavšalno navajala, da je tožena stranka namenski kredit za točno določen stroj porabila za drug predmet – tovorno vozilo, namesto da bi namenska sredstva vrnila, kar naj bi pomenilo, da ni imela namena kupiti tovornega vozila, temveč je bil namen le prikrajšanje dolžnikovih upnikov oziroma tožečo stranko (list. št. 32).

Op. št. (2): Izročitev premičnine se med drugim šteje za opravljeno tudi s sklenitvijo pravnega posla o prenosu lastninske pravice brez dejanske izročitve, ko sta se stranki dogovorili, da premičnina kljub prenosu lastninske pravice še naprej ostane v posesti prenosnika (posestni konstitut) (tretji odstavek 60. člena SPZ).

Op. št. (3): Po drugem odstavku 255. člena OZ se šteje, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve.

Op. št. (4): V zavarovanje denarnih terjatev, ki presegajo ocenjeno vrednost nepremičnin.