VSRS Sklep III Ips 90/2008

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Obravnavani postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

2Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morajo toženci nerazdelno plačati prvi tožeči stranki odškodnino zaradi kršitve prodajne pogodbe v višini 148.823,26 EUR in 30.288,24 USD z zamudnimi obrestmi. Del obrestnega tožbenega zahtevka je zavrnilo.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

4Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo „vrne prvemu sodišču v ponovni postopek“.

5Tožena stranka je obenem je vložila tudi predlog za obnovo postopka. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 20. 2. 2008 odločilo, da se postopek obnove prekine do odločitve o reviziji.

6Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka je odgovorila, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

7Revizija je utemeljena.

O pristojnosti slovenskega sodišča

8Za oceno pristojnosti slovenskega sodišča v sporu z mednarodnim elementom so odločilna dejstva, ki obstajajo takrat, ko pravda začne teči. Tako je bilo predpisano z določbo 81. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (ZUKZ), veljavnim ob začetku tega gospodarskega spora, enako pa predpisuje tudi sedaj veljavni Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) v 89. členu. Da so dejstva, ki so obstajala ob začetku postopka, utemeljevala pristojnost slovenskega sodišča, je jasno ugotovilo že Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Cpg 190/2001 z dne 17. 4. 2002, s katerim je odločilo o pristojnosti slovenskega sodišča. Zato revizijske trditve o nepristojnosti slovenskega sodišča niso utemeljene.

O razlogih za utemeljenost revizije

9Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom v tej zadevi zahteva plačilo razlike v ceni, do katere je prišlo pri kritnem kupu blaga, opravljenem zato, ker ji po njenih trditvah tožena stranka blaga ni dobavila, čeprav bi ga morala v skladu s sklenjeno prodajno pogodbo.

10Egipt, Republika Slovenija ter Republika Bosna in Hercegovina so članice Konvencije Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija), zato je treba za presojo spornega razmerja med pravdnimi strankami uporabiti določbe te konvencije. Pravico do plačila med pogodbeno ceno in kupno ceno za kritje pri kritnem kupu ureja 75. člen Dunajske konvencije. Po tej določbi je pogoj za utemeljenost takega zahtevka, da je prodajna pogodba med strankama, ki sta v sporu, razvezana. Po določbi 26. člena Dunajske konvencije izjava o razvezi pogodbe učinkuje samo, če je o njej obveščena druga stran. Prodajno pogodbo je torej mogoče po Dunajski konvenciji razdreti zaradi kršitve pogodbe samo z izrecno izjavo (o kateri mora biti obveščena nasprotna stranka).

11O razvezi pogodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila „pogodba očitno razdrta“ (tretji odstavek na 8. strani sodbe prve stopnje), ne da bi sodba vsebovala ugotovitev, katera od strank je izjavila, da razdira pogodbo, in o tem obvestila nasprotno stranko. Pritožbeno sodišče pa je zavzelo stališče, da dejstvo, da je bila pogodba razvezana, sploh ni pravno pomembno (sedmi odstavek na 2. strani sodbe druge stopnje), ker ima tožeča stranka kot kupec na podlagi določb 47. in 48. člena Dunajske konvencije pravico do odškodnine že zaradi same kršitve pogodbe s strani prodajalca, ne da bi bila pogodba razdrta (zadnji odstavek na 3. strani z nadaljevanjem na 4. strani sodbe druge stopnje). Poleg tega pa je ugotovilo, da je od pogodbe „odstopila tožena stranka“ (drugi odstavek na 3. strani sodbe druge stopnje), ne da bi ugotovilo, da je o tem dala izjavo in o njej obvestila nasprotno stranko.

12V prejšnji točki obrazložitve navedeni razlogi, s katerimi sta sodišči prve in druge stopnje utemeljili odločitev ugoditvi tožbenemu zahtevku za plačilo razlike v ceni pri kritnem kupu, so materialnopravno zmotni. Nasprotujejo namreč spredaj navedenim določbam Dunajske konvencije, po katerih je za tak tožbeni zahtevek izrecno predpisano, da je utemeljen samo, če je pogodba razvezana, do česar pa lahko pride le z določno izjavo ene stranke in obvestitvijo druge stranke o njej. Zaradi take zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Kljub trditvi tožeče stranke o tem namreč manjka ugotovitev dejstev, ali je tožeča stranka podala izjavo o razvezi pogodbe in o njej obvestila nasprotno stranko.

13Revizijsko sodišče sicer soglaša s presojo sodišč prve in druge stopnje, da je bila tožena stranka tista, ki je kršila prodajno pogodbo. Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka pa bo treba ugotoviti tudi to, ali je tožeča stranka izjavila nasprotni stranki, da razvezuje pogodbo ali ne, pri čemer bo treba biti pozoren zlasti na njen dopis, s katerim je dala nasprotni stranki dodatni rok za izpolnitev pogodbe. Zaradi ugotovitve tega dejstva je revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavilo in vrnilo zadevi sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

14V skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo.