VSRS Sodba III Ips 28/2007

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v delu, v katerem se nanašata na prvega toženca spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:
„ Tožena stranka M. s.p., je dolžan plačati tožeči stranki A., znesek 42.274,60 EUR (prej 10,130.693,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 1999 dalje do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo.“

Tožeča stranka mora plačati prvemu tožencu 4.104,19 EUR za stroške postopka v roku 15 dni, po tem roku pa za primer zamude še zakonske zamudne obresti od 4.104,19 EUR, ki tečejo od šestnajstega dne, šteto od prejema te sodbe, do plačila.

1V skladu z določbama prvega in četrtega odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura se z dnem uvedbe eura kot zakonitega plačilnega sredstva v Republiki Sloveniji (1. 1. 2007) tolarski zneski, navedeni v predpisih, sodnih in upravnih aktih glasijo na euro, revizijsko sodišče pa je po uradni dolžnosti vse tolarske zneske v sodbah preračunalo v eure, upoštevaje pri tem uradni tečaj zamenjave.

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper T. in M. G., v celoti pa je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zoper M. s.p. in E. s.p. na nerazdelno plačilo zneska 42.274,60 EUR (prej 10,130.639,00 SIT) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Takšno presojo je oprlo na prvi in drugi odstavek 677. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ter na 1. in 17. člen Konvencije o pogodbi o mednarodnem cestnem prevozu tovora (CMR).

3M. s.p. (prvi toženec) in E. s.p. (drugi toženec) sta zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pritožbi. Sodišče druge stopnje je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Svojo odločitev je utemeljilo s 677. členom ZOR.

4Zoper sodbo sodišča druge stopnje je prvi toženec vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njega v celoti zavrne, ali pa naj izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5Revizija je bila vročena tožeči in ostalim toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ZPP).

7Revizija je utemeljena.

8Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, (1) da je tožeča stranka na podlagi Pogodbe o poslovnem sodelovanju na področju kamionskih prevozov blaga in špedicije od družbe S. d.d. (v nadaljevanju pošiljatelj blaga) prejela naročilo za prevoz avtoplaščev iz carinskega skladišča v Ljubljani prejemniku v Skopje. Iz nadaljnjih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje sledi še, (2) da je tožeča stranka nato sklenila s prvim tožencem podprevozno pogodbo za prevoz teh avtoplaščev v Skopje. Ta, za revidenta še vedno sporna dejanska ugotovitev, ne more biti predmet revizijskega preizkusa, ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dovoljeni revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili še, (3) da je prvi toženec nato oddal prevoz svojemu pod – podprevozniku, to je drugemu tožencu, ki je (4) izdal potrebne vozne dokumente (CMR in Carnet TIR) ter (5) dejansko pričel z realizacijo prevoza avtoplaščev po svojem vozniku B. V. Upoštevaje nadaljnje dejanske ugotovitve obeh sodišč, (6) je bilo blago na poti ukradeno, (7) tožeča stranka pa je naročniku prevoza in pošiljatelju blaga poravnala odškodninsko terjatev iz naslova izgube pošiljke v višini vtoževanega zneska.

9Tožeča stranka je utemeljevala tožbeni zahtevek: (1) z dejstvom odstopa terjatve, ki naj bi jo imel pošiljatelj blaga (med drugim) proti prvemu tožencu, s katerim, upoštevaje povzete odločilne dejanske ugotovitve v 8. točki te obrazložitve, ni bil v pogodbenem razmerju; (2) z dejstvom plačila odškodnine pošiljatelju blaga, to je družbi S. d. o. o.; (3) z očitkom neskrbne izbire drugega toženca za pod-podprevoznika.

Odstop terjatve kot podlaga zahtevku

10Kakšno terjatev naj bi imel pošiljatelj blaga proti prvemu tožencu, tožeča stranka ni obrazložila. Tožeča stranka je s tem v zvezi opredelila le svojo vlogo prevzemnika te terjatve s trditvijo o Pogodbi o odstopu terjatve z dne 20. 6. 2000, sklenjeni med tožečo stranko in pošiljateljem blaga. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo niti obstoja (smiselno) zatrjevane odstopljene terjatve niti ni obrazložilo, za kakšno vrsto terjatve bi sploh lahko šlo v razmerju med pošiljateljem blaga in prvim tožencem. S tem v zvezi pa je sodišče prve stopnje presodilo, da tožeča stranka na podlagi Pogodbe o odstopu terjatve upravičeno uveljavlja plačilo zneska, ki naj bi ga plačala (med drugim) namesto prvega toženca. Ker je odgovor na vprašanje, namesto koga naj bi tožeča stranka izplačala odškodnino pošiljatelju blaga, odvisen od razmerij med tožečo stranko kot prvim prevoznikom in podprevozniki, ta razmerja sama zase ne utemeljujejo terjatve pošiljatelja blaga proti prvemu tožencu. Povedano drugače, z gledišča obstoja smiselno zatrjevane odstopljene terjatve pošiljatelja blaga je pravno nepomembno razmerje med tožečo stranko kot prvim prevoznikom in prvim tožencem kot podprevoznikom. Revident zato pravilno načenja vprašanje obstoja terjatve pošiljatelja blaga proti prvemu tožencu, ki naj bi bila predmet odstopa po Pogodbi o odstopu terjatve z dne 20. 6. 2000. Ker pa obstoja zatrjevane odstopljene terjatve sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili, je materialnopravno zmotna presoja, da bi bila lahko aktivna legitimacija tožeče stranke v razmerju do prvega toženca utemeljena (zgolj) s Pogodbo o odstopu terjatve z dne 20. 6. 2000 (arg. prvi odstavek 436. člena ZOR).

Plačilo odškodnine pošiljatelju blaga kot podlaga zahtevku (regresni zahtevek)

11Po 1. členu CMR „se konvencija uporablja za vsako pogodbo o odplačnem prevozu tovora po cesti na vozilih, kadar sta s pogodbo določena prevzemni in namembni kraj v dveh različnih državah, od katerih je vsaj ena država pogodbenica“. Upoštevaje dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, povzete v 8. točki te obrazložitve glede prevzemnega in namembnega kraja po spornih prevoznih pogodbah, je treba v obravnavanem primeru uporabiti CMR, čeprav, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, CMR podprevozne pogodbe izrecno ne ureja.

12CMR v VI. poglavju ureja vprašanja, povezana z zaporednim prevozom. Tega definira v 34. členu. Bistveno zanj je, da prevoz, ki je predmet (i) ene pogodbe, (ii) izvršijo zaporedni prevozniki, pri čemer (iii) posamezni prevoznik (iv) postane stranka pogodbe s prevzemom blaga in tovornega lista. Stroga odgovornost za izgubo pošiljke (17. člen CMR) v takšnem primeru (v razmerju do upravičenca iz prevozne pogodbe: pošiljatelja ali prejemnika blaga) bremeni prvega in poslednjega prevoznika ter tistega prevoznika, ki je izvrševal del prevoza, med katerim je prišlo do vzroka za izgubo pošiljke (36. člen CMR). Pri tem ni nujno, da bi prvi prevoznik (to je prevoznik, ki je sklenil prevozno pogodbo s pošiljateljem) sam fizično prevzel blago in opravil del prevoza.(1) To zanj lahko stori podprevoznik, s katerim je prvi prevoznik sklenil pogodbo za prevoz pošiljke na celotni relaciji. Riziki prevoza pošiljke namreč v takšnem primeru niso večji, kot bi bili v primeru, če bi prvi prevoznik sam prevzel blago in pristopil k izvršitvi dela prevoza ter šele nato sklenil podprevozno pogodbo. Prvi prevoznik za izgubo pošiljke v razmerju do pošiljatelja blaga ali prevzemnika blaga tako ali tako odgovarja na podlagi 17. člena CMR (v zvezi s 3. členom CMR). Pojem prvega prevoznika v smislu 36. člena CMR (v zvezi s 34. členom CMR) zato zajema tudi tistega prevoznika, ki je (zgolj) sklenil prevozno pogodbo s pošiljateljem blaga, pa čeprav sam ni niti prevzel blaga niti ni pristopil k izvrševanju prevoza.(2) Ni razloga, da ne bi enak princip veljal tudi v razmerju med podprevoznikom in nadaljnjim pod-podprevoznikom. Določbe VI. poglavja o zaporednem prevozu (34. člen in naslednji CMR) veljajo zato tudi v primeru, če je bila sklenjena (le) ena prevozna pogodba za celotno relacijo, na podlagi katere je prvi prevoznik oddal prevoz podprevozniku na celotni relaciji, slednji pa ga je spet na celotni relaciji oddal naprej pod-podprevozniku, ki je pošiljko prevzel, izdal vozni list in prevoz pošiljke nato tudi dejansko pričel izvajati.

13Pravkar razloženo za konkretni primer pomeni, da je, upoštevaje dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, povzete v 8. točki te obrazložitve, tožeča stranka izplačala odškodnino pošiljatelju blaga skladno določbam CMR kot prvi prevoznik, in da je bilo v spornem prevozu udeleženih več prevoznikov. Zato je njen tožbeni zahtevek v delu, v katerem uveljavlja plačilo iz naslova povrnjene odškodnine pošiljatelju blaga, regresni. V tem delu ga je treba presojati po 37. členu CMR. Iz 37. člena CMR pa izhaja, da je podlaga za porazdelitev odgovornosti med več prevozniki odgovor na vprašanje, kateri izmed njih je odgovoren za nastalo škodo (prim. (a) in (b) točko 37. člena CMR). Šele če odgovora na to vprašanje ni mogoče najti, se izplačani znesek porazdeli sorazmerno prevoznini, ki pripada posameznemu regresno zavezanemu prevozniku ((c) in (b) točki 37. člena CMR). Ker iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča izhaja, da je „druga tožena stranka izdala CMR in Carnet TIR ter poslala na pot svojega zaposlenega šoferja“, kateremu so „na Madžarskem na silo odvzeli tovor,“ je treba uporabiti (a) točko 37. člena CMR, regresno zavezana pa je (le) druga tožena stranka. Pojem prevoznika, ki je odgovoren iz (a) točke 37. člena CMR se namreč, upoštevaje 17. člen CMR, nanaša na tistega prevoznika, na čigar delu poti je prišlo do izgube pošiljke.(3) To na drugi strani pomeni, da prvi toženec ni regresni zavezanec, ker ni prevoznik, na čigar delu poti je prišlo do izgube pošiljke. Revident zato upravičeno opozarja, da dejstvo, da je tožeča stranka poravnala odškodnino pošiljatelju blaga, ne pomeni avtomatično, da ima tožeča stranka zahtevek na povračilo od podizvajalca.

14Sodišči prve in druge stopnje sta tako zmotno uporabili materialno pravo, ker nista uporabili 34. in 37. člena CMR.

Očitek neskrbne izbire pod – podprevoznika (odškodninski zahtevek)

15CMR ne ureja odškodninske odgovornosti prevoznika zaradi neskrbne izbire podprevoznika. Presoja o tej podlagi zahtevka zato temelji na nacionalnem pravu. Ker gre za odškodninski zahtevek iz naslova pogodbene odškodninske odgovornosti, bi morala tožeča stranka (1) konkretizirati, zakaj naj bi prvi toženec ravnal neskrbno, ko je izbral drugega toženca za svojega podprevoznika. V domači teoriji je zaslediti opozorilo na stališče sodne prakse, da prevoznika, ki se poklicno ukvarja s prevozništvom, načeloma ni mogoče šteti za slabo izbranega.(4) Poleg tega bi morala tožeča stranka, ker gre za odškodninsko podlago, (2) utemeljiti vzročno zvezo med očitkom nesolidnosti drugega toženca in nastalo škodo ter na ta način vzpostaviti vez med očitkom neskrbne izbire in nastalo škodo. Tega tožeča stranka ni storila.

16Tožeča stranka je v zvezi z odškodninsko podlago tožbenega zahtevka navedla, da prvi toženec naj ne bi bil pazljiv pri izbiri pod – podprevoznika, ker naj bi izbral prevoznika, ki prevoza naj ne bi opravil s svojim vozilom in naj ne bi preveril dokumentov o razmerju med drugim in tretjim tožencem. V čem naj bi bila vzročna zveza med temi očitki in izgubo pošiljke, ki je posledica kraje blaga na Madžarskem, pa tožeča stranka ni zatrjevala. Zato odškodninska podlaga tožbenega zahtevka zaradi očitka neskrbne izbire drugega toženca kot pod – podprevoznika ne more biti utemeljena.

17Revizijsko sodišče ne more sprejeti presoje sodišč prve in druge stopnje, da naj bi bila odgovornost za izbiro podprevoznika v razmerju med prvim prevoznikom in podprevoznikom urejena v prvem odstavku 677. člena ZOR. Ta presoja je zmotna že zato, ker ta določba ureja razmerje med prvim prevoznikom in upravičencem iz prevozne pogodbe, v primeru, če prvi prevoznik sklene podprevozno pogodbo v svojem imenu in za svoj račun.(5) Določba prvega odstavka 677. člena ZOR tako ne ureja medsebojnih razmerij med več prevozniki, udeleženimi pri izvajanju prevoza, ki je bil predmet ene prevozne pogodbe.

18Revizijsko sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in s spremembo sodb sodišč prve in druge stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, kot izhaja iz I. točke izreka.

19Sprememba izpodbijanih sodb je terjala novo odločitev o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Stroške, ki jih mora tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti prvemu tožencu, je revizijsko sodišče odmerilo v skladu z vsakokrat veljavno Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah. Kot potrebne za pravdo je štelo priglašene stroške, ki v seštevku (skupaj z davkom na dodano vrednost) znašajo 4.104,19 EUR. Prvi toženec je zahteval tudi zakonske zamudne obresti od prisojenih stroškov. O njih je revizijsko sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je bila 13. 12. 2006 (Pravna mnenja, I/2006, stran 7, z obr.).

---.---

Op. št. (1): Prim. Clarke, M.A., International Carriage of Goods by Road: CMR, Tretja izdaja, Sweet & Maxwell, London, 1997, str. 196; Koller, I., Transportrecht: Kommentar zu Spedition und Gütertransport, C. H. Beck, München, 2004, str. 1336, 1337.

Op. št. (2): Prim. Carr, I., International Trade Law, Tretja izdaja, Cavendish Publishing, London, 2005, str. 393; Clarke, M.A., International Carriage of Goods by Road: CMR, Tretja izdaja, Sweet & Maxwell, London, 1997, str. 196.

Op. št. (3): Prim. Clarke, M.A., International Carriage of Goods by Road: CMR, Tretja izdaja, Sweet & Maxwell, London, 1997, str. 206.

Op. št. (4): Cigoj, S., Komentar obligacijskih razmerij : veliki komentar zakona o obligacijskih razmerjih, tretja knjiga, Uradni list RS, Ljubljana, 1986, str. 1896.

Op. št. (5): Prim. Kranjc, V., v komentarju k 695. členu Obligacijskega zakonika (katerega besedilo je identično besedilu 677. člena ZOR), Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, tretja knjiga, Ljubljana, 2004, str. 1190.