VSC sklep II Ip 501/2014

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi v izpodbijani III. točki izreka in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom dovolilo izvršbo na podlagi izvršilnega naslova […] (I. točka izreka), dolžniku naložilo, da mora v roku 8 dni povrniti upniku 161,27 EUR stroškov izvršilnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (II. točka izreka) in zavrnilo predlog za izvršbo za zakonske zamudne obresti od pravdnih stroškov v znesku 3.618,00 EUR za čas od 4. 9. 2012 do 15. 4. 2014 (III. točka izreka). Ugotovilo je, da iz v originalu predloženega izvršilnega naslova, ki je opremljen s potrdilom o izvršljivosti, izhaja, da je postala odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani ..., s katero so bili odmerjeni in priznani stroški na prvi stopnji, izvršljiva šele 15. 4. 2014, kar pomeni, da se je paricijski rok za prostovoljno plačilo iztekel 14. 4. 2014. Dolžnik je z dnem izvršljivosti prišel v zamudo s plačilom pravdnih stroškov, saj je Vrhovno sodišče RS v Načelnem pravnem mnenju z dne 13. 12. 2006 zavzelo stališče, da je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). To pomeni, da je dolžnik prišel v zamudo šele 15. 4. 2014 in da so zakonske zamudne obresti začele teči šele s tem dnem in ne že od 4. 9. 2012. Če se je paricijski rok dejansko iztekel že tega dne, pa bi moral upnik predlagati popravo potrdila o izvršljivosti.

2Zoper zavrnilni del sklepa sodišča prve stopnje v III. točki izreka vlaga pritožbo upnik po pooblaščeni odvetniški družbi iz pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da si sodišče prve stopnje napačno razlaga Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006. To, da je paricijski rok obenem tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ, je zgolj stvar nomotehnike. Sicer pa gre za dva po vsebini različna roka. Vložena pritožba podaljša (odloži) paricijski rok, in ne tudi materialnopravnega roka iz 299. člena OZ. Obresti od stroškov postopka tečejo 15. dan po prejemu sodbe prve stopnje. Vložena pritožba tega ne spremeni, prav tako ne spremeni teka obresti od prisojene glavnice, pa tudi ta odločba še ni pravnomočna. Paricijski rok, ki je bil prekinjen z vložitvijo pritožbe, ne odlaga zapadlosti, temveč le izpolnitev dolžnikove obveznosti plačila pravdnih stroškov. Navedeno stališče potrjuje tudi sodna praksa.

3Dolžnik je po pooblaščencu odgovoril na pritožbo. V odgovoru navaja, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da zakonske zamudne obresti začnejo teči 15. 4. 2014, torej po poteku paricijskega roka. Takšna odločitev je skladna s stališčem v Načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006. Obveznost povrnitve odmerjenih stroškov zapade v plačilo s potekom paricijskega roka, ki teče šele od pravnomočnosti sklepa o stroških dalje.

4Pritožba je utemeljena.

5Iz izvršilnega naslova - pravnomočne ter izvršljive (sklepa in) sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 4667/2011 z dne 30. 5. 2012 (priloga A 2) med drugim izhaja, da mora dolžnik povrniti upniku pravdne stroške v znesku 3.618,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega plačilnega roka (IV. točka izreka).

615-dnevni plačilni rok je rok za prostovoljno izpolnitev denarne obveznosti oziroma paricijski rok. Zakonska podlaga zanj je v 313. členu ZPP. Če se dolžnik sprijazni z denarno obveznostjo v izvršilnem naslovu in jo izpolni v paricijskem roku, ne pride v zamudo in ne bo dolžan plačati zamudnih obresti. Če pa se dolžnik ne sprijazni z obveznostjo v izvršilnem naslovu in zoper njega vloži pritožbo, kar je njegova ustavna pravica, s tem za čas odločanja o pritožbi prepreči nastanek pravnomočnosti. Vendar se s tem izpostavi kasnejšemu plačilu zakonskih zamudnih obresti. Upnik v pritožbi utemeljeno navaja: (-) da gre za dva po vsebini različna roka, in sicer za paricijski rok ter za materialnopravni rok iz 299. člena OZ (ki pomeni nastanek zamude), (-) da vložena pritožba podaljša (odloži) paricijski rok, ne pa tudi materialnopravnega roka iz 299. člena OZ, (-) da obresti od stroškov postopka tečejo 15. dan po prejemu sodbe prve stopnje, (-) da vložena pritožba tega ne spremeni, prav tako ne spremeni teka obresti od prisojene glavnice, pa tudi ta odločba še ni pravnomočna ter (-) da paricijski rok, ki je bil prekinjen z vložitvijo pritožbe, ne odlaga zapadlosti, temveč le izpolnitev dolžnikove obveznosti plačila pravdnih stroškov. Utemeljeno se sklicuje tudi na več judikatov v bazi sodne prakse.(1) S pravnomočnostjo, ko je zavrnjena pritožba dolžnika in potrjena odločba sodišča prve stopnje, je dokončno urejeno razmerje med strankama in odločba je med njiju vnesla pravni mir. Zamudne obresti od 16. dne po vročitvi odločbe sodišča prve stopnje dolžniku, ne glede na vloženo pritožbo dolžnika, so tako izravnava za upnika, ki je moral na izpolnitev denarne obveznosti čakati več kot samo paricijski rok 15 dni po sodbi prve stopnje. V tem primeru je moral upnik čakati skoraj 2 leti do pravnomočnosti sklepa in sodbe sodišča prve stopnje, dolžnik pa še potem ni prostovoljno izpolnil svoje obveznosti. Zato je moral upnik vložiti predlog za izvršbo. S stališčem, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje, bi se izgubila funkcija zamudnih obresti kot civilnopravne sankcije za zamudo, saj dolžniki ne bi bili motivirani za čimprejšnjo izpolnitev obveznosti, ampak nasprotno za zavlačevanje postopkov z vlaganjem (morda celo očitno neutemeljenih) pravnih sredstev, čeprav bi se ta kasneje izkazala za neutemeljena.(2) Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS št. 1/2006 z dne 13. 12. 2006 se ni ukvarjalo s situacijo, ko dolžnik vloži pritožbo zoper odločbo sodišča, s katero je odločilo, kdo je dolžan povrniti stroške postopka. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano III. točko izreka zmotno uporabilo materialno pravo in zaradi tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera, zlasti pa zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe (25. člen Ustave), ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Zato je ugodilo pritožbi upnika, razveljavilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ter prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).

7Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8V novem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno odloči o predlogu za izvršbo za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov, kot jih je predlagal upnik.

-----

Op. št. (1): Tako: sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 379/2009, sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 639/1999, sklep VSL I Cpg 427/2012, dodatno še sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 588/2014.

Op. št. (2): Prim.: sklep VSL III Ip 588/2014.