VSL sklep II Cp 2655/2015

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (v I. in III. tč.) razveljavi ter se v navedenem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

1Tožnica je načelnica Upravne enote X in je pristojna za izdajanje odločb v upravnih postopkih na prvi stopnji. V okviru delovne obveznosti je sodelovala v denacionalizacijskem postopku, kjer je kot udeleženec postopka nastopal toženec. Tožnica zatrjuje, da jo je toženec v tem postopku večkrat ustno razžalil, dne 16. 8. 2010 pa je poslal na Ministrstvo za javno upravo RS, ministrici .. dopis, v katerem je navedel: „da gre za organiziran državni kriminal v X in sicer primer dejanja denacionalizacijske mafije X na ropanju družine D.“ in „načelnica Upravne enote X A. A., prejšnji in zdajšnji župan so za ropanje D. našli še B. B. in ga proizvedli za skrbnika v denacionalizaciji D. in ga podpirajo in ščitijo naj bi lažje ropali premoženje denacionalizacijskega upravičenca D. D.“. Dne 24. 9. 2010 je toženec na Upravno enoto Y poslal dopis, v katerem je navedel: „Kriminalna dejanja A. A. in sinergija z roparjema premoženja D. D. ...“, „A. A. z dejanjema v zvezi s pooblastilom še enkrat pokazala mračne in sicer kriminalne porive, izsiljevanje ...“ in „se bo z zločinskim rešenjem A. A. pospešil ta postopek“. Zaradi teh dopisov je bil toženec pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika v zvezi z drugim odstavkom 168. člena Kazenskega zakonika s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju II K 97138/2010 z dne 22. 5. 2012, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 97138/2010 z dne 16. 1. 2013. Tožnica zato zahteva iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti denarno odškodnino v višini 3.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2013 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo denarno odškodnino v višini 3.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2013 dalje do plačila, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek iz naslova plačila zakonitih zamudnih obresti od 3. 4. 2013. Prvo sodišče je tožencu še naložilo, da je dolžan plačati tožnici pravdne stroške v znesku 748,03 EUR v roku petnajstih dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Toženec vlaga pritožbo po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov(1) in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo, da je tožnica psihiatra obiskala že leta 2008 ob ločitvi od moža, zato je obstajala pri tožnici bipolarna motnja tipa II že v času, preden je toženec sestavil dopisa. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj je tožnica zbolela za to boleznijo, ki pa je odločilna pri ugotavljanju obstoja duševnih bolečin, ki jih zatrjuje tožnica. Iz obvestil zdravniku z dne 10. 2. 2011, 30. 5. 2011 in 26. 11. 2012 izhaja, da je tožnica psihiatrinjo obiskovala na vnaprej naročenih kontrolnih pregledih, ki so bili posledica bipolarne motnje tipa II, ki se odraža kot manično depresivno stanje. Vzrok za to bolezen je dednost. Tožnica je zaradi te bolezni duševno obremenjena in trpi duševne bolečine. Sodišče prve stopnje bi moralo te duševne bolečine ločiti od duševnih bolečin, ki jih zatrjuje tožnica v tem postopku, kar bi lahko storilo le s pomočjo izvedenca psihiatrične stroke. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da sta dopisa sprožilna dejavnika za depresivno fazo pri tožnici. Z dopisi se je tožnica seznanila avgusta oziroma decembra 2010, zato depresivna faza ni mogla nastati pet mesecev po prejemu dopisov, saj je splošno znano dejstvo, da sprožilni dejavniki takoj povzročijo določeno fazo bolezni. Sodišče prve stopnje bi moralo intenziteto in trajanje duševnih bolečin ugotoviti s pomočjo izvedenca, saj sodišče nima strokovnega znanja o bolezni, ki jo ima tožnica, in njenih posledicah. Ugotovitve prvega sodišča, da je tožnica imela zelo intenzivne duševne bolečine štirinajst dni, nato pa še vse do konca februarja 2011, ki so zaradi diagnosticirane bolezni še močnejše, nimajo opore v izvedenih dokazih. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako so se duševne bolečine odražale v delovnem okolju tožnice. Če bi bila prizadeta čast in dobro ime tožnice, tožnica dela načelnice upravne enote ne bi več opravljala. Tožnica ni neposredno vodila denacionalizacijskega postopka, v katerem je bila stranka toženec, zato njena zavest o lastni vrednosti oziroma njen ugled ni mogel biti prizadet, še posebej iz razloga, ker je bila v obdobju 2008 do 2011 imenovana za načelnico upravne enote, dobila pa je tudi pozitivno oceno svojega dela. Tožnica je vložila tožbo 5. 4. 2013, kot izhaja iz sprejemne štampiljke tožbe in šele od takrat dalje je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine. Zmotno so tudi obračunani stroški pravdnega postopka(2) .

3Tožnica je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4Pritožba je utemeljena.

5V postopkih odločanja o priznanju denarne odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti ima (običajno) sodišče potrebno strokovno znanje, da na podlagi izpovedb strank in prič ter listinske dokumentacije ugotovi obstoj, intenziteto in trajanje teh bolečin ter na ta način presodi, ali so izkazane zakonske predpostavke iz 179. člena Obligacijskega zakonika za priznanje denarne odškodnine. Gre za splošno izobrazbo, na podlagi katere sodišče lahko oceni obstoj, intenziteto in trajanje duševnih bolečin. Če bi se upoštevale le navedbe tožnice v tožbi in prvi pripravljalni vlogi(3), bi sodišče prve stopnje že na podlagi do sedaj izvedenih dokazov(4), lahko popolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je pojasnilo razloge, zaradi katerih sledi izpovedbi tožnice in prič, ki so prepričljivo pojasnile tožničine težave v vsakdanjem in poklicnem življenju, zaradi katerih so izkazane duševne bolečine pri tožnici zaradi protipravnega ravnanja toženca in tudi ni nobenega dvoma, da tožnici pripada denarna odškodnina.

6Kljub takšnim ugotovitvam pa je pritožbeno sodišče moralo razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje, ker so utemeljene pritožbene navedbe, v katerih toženec smiselno zatrjuje, da mu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (8. tč. drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku(5)) in v čem se to kaže(6). Tožnica je v kasnejših trditvah navajala(7), da je zaradi protipravnega posega toženca morala poiskati pomoč psihiatra, priložila je zdravniška potrdila, ki naj bi dokazovala depresivna stanja, ki so povezana s škodnim dogodkom, zatrjevala pa je še, da je morala poiskati psihiatrično pomoč, ki jo zaradi škodnega dogodka še danes potrebuje. Sodišče prve stopnje je ta dejstva dokazno ocenilo in ugotovilo, da dopisa nista bila sprožilna dejavnika za nastanek bipolarne motnje pri tožnici, po ugotovitvah prvega sodišča pa sta bila dopisa sprožilna dejavnika za depresivno fazo, ob tem, da je sodišče prve stopnje obseg, trajanje in intenziteto duševnih bolečin utemeljevalo na zdravniških potrdilih in okoliščinah, da je tožnica morala zaradi protipravnega ravnanja toženca poiskati zdravniško pomoč psihiatra in da je bila zato tudi na bolniškem dopustu. Pritožbeno sodišče meni, da sodišče prve stopnje ni imelo potrebnega strokovnega znanja za ugotovitve, da je bilo psihiatrično zdravljenje in depresivno stanje v zvezi z boleznijo tožnice v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, zaradi česar se je zdravstveno stanje tožnice poslabšalo. Na navedenih predpostavkah je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo obseg, intenziteto in trajanje duševnih bolečin pri tožnici. Pa tudi, če je sodišče prve stopnje to znanje imelo, bi moralo svoje strokovne poglede razkriti pravdnima strankama v okviru odprtega sojenja. Če namreč sodišče ne ravna na opisan način in zaradi lastnega strokovnega znanja ne angažira izvedenca, stranke prikrajša za pravico do aktivnega sodelovanja pri obravnavi strokovnih vprašanj. Izvedensko mnenje je namreč predmet diskusije in kritike na obravnavi, na kateri sodelujejo stranke. Stališče, da sodnik ne potrebuje izvedenca, če ima sam zadostno strokovno znanje, bi pomenilo, da je kontradiktornost strokovnih vprašanj (ki jih je sodnik razrešil kar s svojim znanjem) zagotovljena le na pritožbeni stopnji(8).

7V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo v okviru dokaznega bremena ugotoviti, katera dejstva sta pravdni stranki uspeli dokazati s stopnjo prepričanja. Tožnica in priči so opisale, na kakšen način se je tožnica odzvala na protipravna ravnanja toženca(9), navedeni so bili tudi dogodki, na podlagi katerih bo sodišče prve stopnje lahko ugotovilo obseg, trajanje in intenziteto duševnih bolečin tožnice in na podlagi katerih bo sodišče prve stopnje tožnici lahko priznalo pravično odškodnino, s tem, da bo moralo upoštevati tako objektivne kriterije (primerljivo sodno prakso), kakor tudi subjektivne kriterije (ki se nanašajo na posebnosti konkretnega primera)(10) ter pri tem paziti, da se bodo upoštevala le protipravna dejanja toženca, ki so del trditvene podlage tožnice(11) in so določno (vsebinsko) opredeljena. V obrazložitvi sodbe bo moralo tudi opredeljeno pojasniti, da je pri priznanju denarne odškodnine upoštevalo le duševne bolečine, ki so povezane s škodnim dogodkom, s tem, da se bo moralo opredeliti tudi do navedb toženca iz pritožbe(12) in pri tem upoštevati, da je v tem delu dokazno breme na tožencu. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da je bila tožba vložena 5. 4. 2013 in ne 4. 4. 2013, kar bo treba upoštevati pri priznanju zakonskih zamudnih obresti. Prvo sodišče je tudi nepravilno obračunalo stroške tožnice, na kar utemeljeno opozarja pritožba, pritožbeno sodišče pa še dodaja, da pooblaščenka tožnice ni zavezanka za DDV, ob tem, da pri odločanju sodišče ni upoštevalo vseh priglašenih stroškov tožnice.

8Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v izpodbijanem delu sodbo razveljavilo ter zadevo v navedenem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.

-------------

Op. št. (1): Vlogo toženca z dne 27. 7. 2015, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 26. 8. 2015 (priporočeno je bila oddana 25. 8. 2015) pritožbeno sodišče ni upoštevalo kot dopolnitev pritožbe, ker ni bila vložena v pritožbenem roku (sodba je bila vročena tožencu po pooblaščenki 13. 7. 2015).

Op. št. (2): Podrobneje o tem glej V. točko pritožbe.

Op. št. (3): V kateri tožnica materialnopravno pravilno odgovarja na navedbe toženca iz odgovora na tožbo, in sicer „Pri tem je povsem nepomembno, ali je tožnica ob tej negativni izpostavljenosti in prizadejanim ji duševnim bolečinam iskala zdravniško pomoč.“

Op. št. (4): Izvedba dokaza z izvedencem psihiatrom bi bila nepotrebna.

Op. št. (5): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (6): Poleg razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju, glej tudi sodno prakso - Jan Zobec: Pravdni postopek Zakon s komentarjem, 3. knjiga, tč. 60 str. 296 - 300 in Klasifikacijo absolutno bistvenih kršitev postopka tč. 26 - 30 str. 270 - 273 ter glede zrelativiziranosti absolutnih bistvenih kršitev tč. 23 str. 268.

Op. št. (7): Glej npr. navedbe na naroku dne 8. 7. 2014; stran 65 sodnega spisa.

Op. št. (8): Glej Jan Zobec: Pravdni postopek Zakon s komentarjem, 2. knjiga, tč. 9, stran 476.

Op. št. (9): Ki niso povezani z zdravstveno dokumentacijo in psihiatričnem zdravljenjem tožnice.

Op. št. (10): Ta pojasnila so namenjena sodišču prve stopnje izključno iz razloga, da podrobneje in v skladu s sodno prakso obrazloži višino odškodnine in ne iz razloga, da bi na ta način pritožbeno sodišče izkazalo nestrinjanje z višino odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje priznalo tožnici v izpodbijani sodbi.

Op. št. (11): In niso le del njene izpovedbe.

Op. št. (12): Kjer zatrjuje, da so duševne bolečine pri tožnici posledica njene bolezni.