VSL sklep II Cpg 1374/2015

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 3627/2013 z dne 11. 1. 2013 se razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka in se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 247,20 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku 8 dnevnega roka do plačila.

2Zoper sodbo se je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje po drugem odstavku 351. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in priglasila stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6Sodba v gospodarskem sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7Iz dejanske podlage sodbe, na katero je višje sodišče v tem postopku vezano, izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva:

- pri toženi stranki se je dne 16. 7. 2010 v delovni nezgodi poškodoval A. A.(oškodovanec), ki je bil zaposlen pri družbi M. d.o.o.,

- družba M. d.o.o. kot izvajalec in tožena stranka kot naročnik sta imeli sklenjeno pogodbo o medsebojnem poslovnem sodelovanju št. 3/2010 z dne 22. 6. 2010 (v nadaljevanju: pogodba),

- pogodba v 4. členu določa, da izključno izvajalec odgovarja svojim delavcem za katerokoli škodo, ki jo utrpijo delavci pri oziroma v zvezi s posli in da se v ta namen izvajalec delavcem in naročniku zaveže, da bo sklenil ustrezno zavarovanje za odškodninsko odgovornost,

- družba M. d.o.o. je imela s tožečo stranko sklenjeno pogodbo o zavarovanju pred odgovornostjo,

- tožeča stranka je na podlagi poravnave z dne 20. 3. 2012 oškodovancu plačala 3.032,80 EUR odškodnine.

8Tožeča stranka od tožene stranke zahteva, da ji izplačani znesek odškodnine povrne, ker je tožena stranka krivdno odgovorna za nastanek škode.

9Sodišče prve stopnje je tožbeni tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo na podlagi ugotovitve, da zavarovanec tožeče stranke, torej družba M. d.o.o., za škodo ni bil odgovoren, zaradi česar je tožeča stranka brez podlage izplačala odškodnino delavcu svojega zavarovanca, v konkretni zadevi pa tudi ni subrogacije po 963. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)(1), po kateri bi lahko tožeča stranka vstopila v pravice svojega zavarovanca.

10Vendar višje sodišče ugotavlja, da so v izpodbijani sodbi razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju, nasprotujejo pa si tudi ugotovitve sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih in zaključek, da tožena stranka ni pasivno legitimirana.

11Tožeča stranka je ves čas postopka zatrjevala, da je tožena stranka krivdno odgovorna za povzročeno škodo. Sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve sodbe tudi pritrjuje tožeči stranki, da pogodbeno določilo 4. člena pogodbe ne pomeni, da bi za škodo, ki jo krivdno povzroči tožena stranka, odgovarjala družba M. d.o.o. Drži namreč, da je določba 131. člena OZ(2), po kateri mora škodo povrniti tisti, ki jo krivdno povzroči, kogentna, kar pomeni da se s pogodbo ni mogoče dogovoriti drugače.

12Nadalje je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da določilo 4. člena pogodbe niti ne more vzpostaviti takšnega razmerja med zavarovancem in toženo stranko, da bi zavarovanec odgovarjal za škodo, ki jo povzroči tožena stranka. Po ugotovitvi višjega sodišča pa ni logično, da sodišče prve stopnje na tem mestu razlaga, da si je v konkretnem primeru razmerje, po katerem bi zavarovanec tožeče stranke odgovarjal za škodo, ki bi jo povzročila tožena stranka, težko zamisliti. Prav zato namreč tožeča stranka v tem postopku zahteva povračilo izplačane odškodnine od tožene stranke kot povzročiteljice škode, ne pa od svoje zavarovanke. Ta razlog je tudi v nasprotju z zgornjo ugotovitvijo, da za krivdno povzročeno škodo družba M. d.o.o v vsakem primeru ne bi mogla biti odgovorna.

13Bistveno materialnopravno vprašanje za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke torej ni povezano s sklenjeno pogodbo o zavarovanju odgovornosti, na podlagi katere je tožeča stranka izplačala odškodnino delavcu svoje zavarovanke, družbe M. d.o.o. Tudi iz ugotovitev izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je imela družba M. d.o.o. pri tožeči stranki zavarovano svojo odgovornost in ne odgovornost tožene stranke. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je bila k izplačilu odškodnine zavezana iz naslova zavarovalne pogodbe in je z izplačilom prenehala le obveznost do oškodovanca, ki bi v dani situaciji lahko odškodnino zahteval tudi od svojega delodajalca in od tožene stranke, pri kateri se je delo opravljalo - z njenimi stroji in pod njenim nadzorstvom.

14O situacijah, kot je obravnavana, se je tudi že Vrhovno sodišče RS izreklo(3) o odškodninski odgovornosti uporabnikov (v našem primeru tožene stranke), h katerim so napoteni delavci, ki so sicer v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu (v našem primeru pri družbi M. d.o.o.). Iz dejanskega stanja zadeve namreč izhaja, da gre za situacijo iz 57. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR), ki je veljal v času škodnega dogodka, torej za primer pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku. V takih primerih morata skladno z drugim odstavkom 62. člena ZDR tako delavec kot uporabnik v času opravljanja dela delavca pri uporabniku upoštevati določbe tega zakona, kolektivnih pogodb, ki zavezujejo uporabnika, oziroma splošnih aktov uporabnika, glede tistih pravic in obveznosti, ki so neposredno vezane na opravljanje dela. Torej je za škodo, povzročeno pri delu, delavcu tako kot delodajalec, odgovoren tudi uporabnik.(4)

15Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil oškodovanec poškodovan med delom pri toženi stranki in upoštevaje trditveno podlago tožeče stranke o okoliščinah delovne nezgode pri toženi stranki, višje sodišče ugotavlja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka v tej zadevi ni pasivno legitimirana, v nasprotju z ugotovitvami izpodbijane sodbe in zato napačen, zaradi česar je v tej zadevi podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16Tožena stranka za škodo delavcu odgovarja tako na podlagi zgoraj navedene določbe ZDR, kot tudi po splošnih pravilih civilnega prava. Ker je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da tožena stranka v tej zadevi ne more biti pasivno legitimirana, ni presojalo, ali so v zadevi izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke. Zato je višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Glede na trditve in dokaze tožeče stranke o tem, kako je do nezgode prišlo, bo moralo sodišče v ponovnem postopku oceniti, ali so te izpolnjene.

17Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------

Op. št. (1): Prim. prvi odstavek 963. člena OZ: (1) Z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višine izplačane zavarovalnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo.

Op. št. (2): 131. člen OZ določa: (1) Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

Op. št. (3): Sodba VS RS VIII Ips 13/2011 z dne 22. 5. 2012: tožnica je utrpela poškodbo na delu v posledici dejavnosti s povečano nevarnostjo pri uporabniku (drugi toženki), h kateremu je bila napotena na delo v skladu z določbami ZDR. V konkretnem primeru je bila ugotovljena objektivna odškodninska odgovornost uporabnika.

Op. št. (4): 184. člen ZDR (odškodninska odgovornost delodajalca) določa: Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava.