UPRS sklep III U 361/2014

I. Tožba se zavrže.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je upravni organ prve stopnje prekinil postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča A.A. do zaključka zdravljenja in preselitve imenovanega na nov naslov (točka 1 izreka) ter da stroškov postopka ni bilo (točka 2 izreka).

2Upravni organ druge stopnje je pritožbo Centra za socialno delo kot skrbnika tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno.

3Tožeča stranka v tožbi izpodbija sklep upravnega organa prve stopnje. V tožbi navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila tožeči stranki odvzeta poslovna sposobnost ter da je za njegovega skrbnika postavljen CSD ... Nadalje je bilo ugotovljeno, da je imenovani trenutno nameščen v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor (v nadaljevanju UKC Maribor), enoti za forenzično psihiatrijo, kamor je bil napoten na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Sežani št. IK 16502/2013 z dne 19. 9. 2013, s katerim mu je bil izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu v trajanju dveh let. V nadaljevanju navaja razloge, zaradi katerih je sklep o prekinitvi postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča tožeče stranke nezakonit, zato sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in ji povrne stroške postopka.

K točki I izreka:

4Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

5V zadevi je tožena stranka z izpodbijanim sklepom odločila o prekinitvi postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča tožeče stranke. Naveden sklep je bil izdan na podlagi prvega odstavka 147. člena in 5. točke prvega odstavka 153. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zaradi rešitve predhodnega vprašanja pri pristojnem organu.

6Po presoji sodišča je odločanje o prekinitvi postopka odločanje o procesnem vprašanju in ne odločanje o upravni stvari, to je odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. O tej pravici bo v obravnavanem primeru odločeno šele z odločbo o ugotovitvi dejanskega stalnega prebivališča za tožečo stranko, zoper to odločitev pa bo tožeča stranka ob izpolnjevanju pogojev lahko zahtevala sodno varstvo v upravnem sporu. Po določbi 2. člena Zakona o upravnem sporu, (v nadaljevanju ZUS-1) je upravni spor dopusten le v primerih, ko izpodbijani posamični konkretni akt ustreza definiciji upravnega akta. Upoštevaje določbo drugega odstavka 2. člena ZUS-1 je upravni akt odločba ali drug javno pravni, enostranski, oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, za kar pa ne gre v konkretnem primeru. Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu sicer lahko izpodbijajo tudi procesni akti, a le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Izpodbijani sklep, s katerim je bil postopek odločanja le prekinjen, pa ni tak sklep. Ker sklep o prekinitvi postopka sam zase ne predstavlja končne odločitve o glavni stvari, zato ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu. Ugovore, ki se nanašajo na kršitve, ki jih je z izdajo izpodbijanega sklepa storila tožena stranka in s tem povezano nezakonitost upravnega akta, pa je dopustno uveljavljati v sporu zoper dokončno upravno odločbo o glavni stvari (enako tudi Upravno sodišče RS v sklepu II U 190/2012 z dne 20. 3. 2013).

7Ker izpodbijani akt ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K točki II izreka:

8Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.