UPRS sodba III U 394/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski inšpekcijski organ je tožniku z izpodbijano odločbo naložil, da mora takoj ustaviti gradnjo pritlične stavbe (garaže) tlorisne velikosti 4,1 m x 5,7 m, višine v slemenu 3,0 m in v kapu 2,6 m, stoječe na parcelah številka 114, *221 in 102/6, vse k.o. ... (1. točka izreka) in da jo mora na svoje stroške do 1. 10. 2014 odstraniti ter vzpostaviti v prejšnje stanje (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (4. točka). Za nelegalno gradnjo se bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, 3. točka), poleg tega je organ še navedel, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka) in da stroškov postopka ni bilo (6. točka). Iz obrazložitve je razvidno, da je inšpektor ugotovil, da je tožnik leta 1993 zgradil predmetni objekt, za katerega ni pridobil gradbenega dovoljenja, ki bi ga moral pridobiti tako v skladu s sedaj veljavnimi predpisi, kot tudi v skladu s predpisi, veljavnimi v času gradnje, kar podrobneje pojasni. Izrek ukrepa je utemeljil na 152. členu ZGO-1.

2Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

3Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bilo dejansko stanje v izpodbijani odločbi napačno ugotovljeno, posledično pa je bilo zmotno uporabljeno tudi materialno pravo. Na zemljišču, ki je tožnikova last, je že pred postavitvijo garaže leta 1993 stala zidana lopa, ki se je uporabljala za spravilo orodja in motornih koles, ki je bila tam že pred letom 1967. Za navedeni objekt je torej obstajala pravna domneva, da gre za legalno gradnjo z gradbenim dovoljenjem. Leta 1993 pa je tožnik sezidal obstoječi objekt v soglasju s sosedom A.A., ki je soglašal, da se predmetni objekt lahko nasloni na njegov objekt na parceli *110/1. Meni, da gre za prenovo v sklopu funkcionalne celote zadevnega zemljišča na že obstoječem objektu z že določenimi gabariti, pri čemer se vplivno območje ni spremenilo. Dozidava pa tudi ni posegla v konstrukcijsko funkcionalnost zemljišč. Izpodbijana odločba vsebuje nesorazmeren ukrep, saj odstranitev ne povrne prejšnjega stanja. Že pred dozidavo objekta je na temeljih obstajal objekt, ki je bil legalno zgrajen, z odstranitvijo novega objekta pa bi se uničilo tlorisni in višinski gabarit, ustvarjen pred letom 1967. Poudarja, da bo uredil tudi vso potrebno dokumentacijo za pridobitev ustreznega gradbenega dovoljenja, vložil pa je tudi vlogo za potrebna soglasja za že obstoječe priključke, saj gre za enostaven objekt. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

4Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

5Tožba ni utemeljena.

6Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

7Glede na navedeno zakonsko podlago za ukrepanje gradbenega inšpektorja in ker ni sporno, da za gradnjo sporne garaže ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, se sodišče v celoti strinja z razlogi prvostopenjske odločbe, potrjene z razlogi drugostopenjske, s katerimi je utemeljeno, da bi moral tožnik kot investitor spornega objekta pred začetkom gradnje razpolagati z gradbenim dovoljenjem. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

8Na drugačno odločitev ne more vplivati tožbeni ugovor, da je na zemljišču, na katerem danes stoji del predmetne garaže (parc. št. 221/0 k.o. ...), že pred postavitvijo sporne garaže stala lopa, ki je bila zgrajena že pred letom 1967. Da je tožnik sporno garažo sezidal leta 1993, ni sporno, saj je to navedel v upravnem postopku, izrecno pa to navaja tudi v tožbi. Če je res, da je sporno garažo delno sezidal na mestu, kjer je že prej stala lopa, pa to pomeni, da je moral lopo, preden je sezidal garažo, odstraniti. Če se objekt odstrani, na njegovem mestu pa zgradi novega, ki ni enostaven objekt, pa gre za gradnjo novega objekta, za katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje in ne za „prenovo v sklopu funkcionalne celote zemljišča“. V takšnem primeru novi objekt ne pridobi uporabnega dovoljenja po zakonu v skladu s 1. točko prvega odstavka 197. člena ZGO-1, tudi če je bil odstranjen objekt zgrajen pred 31. decembrom 1967, kot zmotno meni tožnik. Tudi, če lopa pred graditvijo garaže ne bi bila odstranjena, česar pa tožnik izrecno niti ne zatrjuje, pa že dejstvo, da je sporna garaža locirana drugje, kot je bila lopa, in sicer tudi na zemljiščih parc. št. 114, 221 in 102/6, vse k.o. ..., kaže, da ne gre za isti objekt, ki je obstajal pred letom 1967, kar je pogoj za pridobitev uporabnega dovoljenja po zakonu po 1. točki prvega odstavka 197. člena ZGO-1.

9Prav tako je neutemeljena trditev o nesorazmernosti ukrepa. Po določbi 152. člena ZGO-1 je gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje dolžan odrediti, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča. Izrek obravnavanega inšpekcijskega ukrepa je torej obligatoren, pri tem pa razen ustavitve, odstranitve in vzpostavitve zemljišča v prejšnje stanje oz. drugačne sanacije objekta ni predvidenih drugih ravnanj. Zakonska določba gradbenemu inšpektorju torej ne daje pooblastila, da na podlagi konkretno ugotovljenih okoliščin, ki kažejo na nelegalno zgrajen objekt, tehta, ali sploh izreči ukrep ali pa namesto prepisanega morebiti izreči kakšen drug ukrep.

10Ker je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).